AirBeletrina - Rüdiger Safranski: Virtuoz življenja v boju proti ekonomizaciji mišljenja
Panorama 24. 10. 2011

Rüdiger Safranski: Virtuoz življenja v boju proti ekonomizaciji mišljenja

Rüdiger Safranski in Manca G. Renko. Pogovor v prostorih SAZU.

Med svojim velikim potovanjem po Nemčiji je Madame de Staël zapisala, da je duh spoj poznavanja stvari in ljudi. Četudi sta od utrnjene misli minili že dve stoletji, njena resničnost ni zbledela. Zbledeli so le veliki duhovi, ki so zavoljo življenjskega tempa začeli stvari zbirati, namesto da bi jih mislili, ter z ljudmi občevati, namesto da bi jih razumeli. Dragocenost tistih, ki so duha ohranili, negovali in celo razvili, je neprecenljiva. Rüdigerju Safranskemu (1945), nemškemu pisatelju in filozofu, ki je pretekli teden prvič obiskal Ljubljano, je to uspelo. O tem pričajo njegova številna dela, od katerih imamo dve prevedeni v slovenščino (Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja ter Mojster iz Nemčije. Heidegger in njegov čas.), pa tudi filozofova zmožnost lahkotnega pripovedovanja, nevsiljiva lucidnost in enciklopedičnost, za katero je večini ljudi našega časa že zdavnaj zmanjkalo potrpljenja ter predvsem strasti.

Malo po dogovorjenem času se je Rüdiger Safranski z živahnim korakom prikazal na kraju srečanja. Bilo je ravno na dan, ko je zapadel oktobrski sneg in so Ljubljano od zore do mraka močile različne padavine. Zaprosil je za kavo s toplim mlekom (in nekoliko pozneje še za eno) ter iz žepa izvlekel pipo. Po dobrem obroku rad prižge tudi cigaro, mi je dejal, in večer pred najinim srečanjem je bila Ljubljana še dovolj topla, da si jo je lahko privoščil. Med pripovedovanjem so se mu oči zadovoljno lesketale in sijaj do konca pogovora ni zbledel; spreminjala se je njegova intenzivnost. Ko je govoril o svojem najljubšem portretirancu, Schopenhauerju, ki je bil kljub mračnemu in pesimističnemu pogledu na ljudi in zgodovino virtuoz življenja, je bil lesk mil in ko je govoril o trenutni krizi, ki se bo po njegovem mnenju še zaostrovala, je postal bojevit. Kadar hitro najde pravi odgovor, je jedrnat, ko o njem še razmišlja, pa razpreda, dokler ne najde stavka, ki se mu zdi bistven in ga nato večkrat ponovi. Sicer pa pravi, da tako kot Martin Heidegger, zaradi katerega je na povabilo Študentske založbe sploh prišel v Ljubljano, vprašanja raje postavlja, kot nanje odgovarja.

Ni veliko avtorjev, ki bi znali misli velikih duhov, kot so E. T. A. Hoffmann, Friedrich Schiller, Arthur Schopenhauer, Friedrich Nietzsche ali Martin Heidegger spremeniti v pripovedi, ki se berejo kot napeti romani. Rüdiger Safranski se označuje za filozofirajočega pisatelja, kar pomeni, da mu za to, da bi mu verjeli na besedo, ni treba vztrajno navajati opomb pod črto. V svoje like in njihov čas, največkrat je to devetnajsto stoletje, v katerem se, tako pravi, počuti najbolje, se tako močno vživi, da ne povzema njihovih misli, ampak jih misli. Meje med filozofijo, književnostjo in zgodovino so po njegovem mnenju umetne – zanj se vse steka v enoten tok: »Da bi razumeli fenomenologijo, se moramo zavedati, da je bil še večji fenomenolog od Martina Heideggerja Marcel Proust. Ločnica med književnostjo in filozofijo je akademska, umetna. To umetno ločitev skušam zalepiti.« Prav tako razvoj filozofskih misli prikazuje v skladu s časovnim razvojem. V Heideggerjevi biografiji nazorno prikaže razvaline včerajšnjega sveta, ki jih je za seboj pustila prva svetovna vojna, ter novo filozofsko misel, ki je vzniknila na pogorišču. »Vojna je pomenila prevrednotenje vseh vrednot in duhovna stabilnost, ki je bila prisotna pred letom 1914, se je sesula. Za Heideggerja pomeni to prelom s tradicionalno katoliško miselnostjo, ki ga je pravzaprav naredila velikega. In pot, skorajšnja državljanska vojna, ki je Nemčijo od prve svetovne vojne vodila k nacizmu, je tudi kriza mišljenja zaradi izgube notranje stabilnosti. A kriza ima v sebi tudi nekaj produktivnega. Dvajseta leta so bila, ne le za Heideggerja, temveč za celoten nemški kulturni prostor, najproduktivnejši čas. Kriza nudi možnosti za mišljenje in ustvarjanje.«

Rüdiger Safranski in Manca G. Renko med pogovorom v Ljubljani

Čeprav je Rüdiger Safranski prepričan, da se bo današnja kriza še zaostrovala, meni, da nas za kulturo ne sme skrbeti. Druge stvari so bolj skrb zbujajoče. Denimo, »da smo tehnično bolj razviti, kot zmoremo ozavestiti in zmožnosti presegajo odgovornost. Karkoli naredimo, ima nedojemljive posledice. Zavest zaostaja za dejanji, namesto da bi bilo ravno obratno in bi dejanja zaostajala za zavestjo.« Kljub nezaupanju do tehnologije pa v nasprotju s Heideggerjem, ki je leta 1966 v intervjuju za nemško revijo Spiegel izrazil dvom o primernosti demokracije v dobi tehnologije, v demokracijo še vedno verjame. »Politika, sploh demokratična, je lahko zelo mogočna. V času finančne krize ima država veliko možnosti, da postavi meje. Če jih seveda hoče. Za tem morata stati kompetenca in odločnost, pa tudi soglašanje, da človeku kapitala ni treba spoštovati. Le tako je mogoče stvari regulirati. Določene posle je treba prepovedati in banke prisiliti, da bodo začele poslovati drugače. Politika to lahko določi.«

Sploh pa je najpomembnejša naloga politikov v času krize, da se zavzamejo za drugačno delovanje držav. Finančno gospodarstvo je postalo odvisno od države in država od finančnega gospodarstva, kar je, tako pravi Safranski, perverzna situacija. In državljani se morajo začeti zavedati, da jim »država lahko da le toliko, kot jim je z davki vzela. Vse drugo je nemogoče. Razumljivo je, da se zadolžujejo podjetja, ki se jim dolgovi s produkcijo izničijo. Ampak država ne proizvaja ničesar! In države se ne smejo obnašati, kot da so finančni akterji, ker so s tem v nasprotju z idejo države.«

Ker je bilo storjenih ogromno napak, ima politika priložnost, da začne znova in drugače. K demokratičnosti pa pripomorejo tudi nove komunikacijske možnosti, zaradi katerih je nastala »druga, virtualna javnost«, ki je neverjetno močna. Komunikacija je preintenzivna, da bi politika lahko vztrajala pri zmotah. Na neki način se je to pokazalo v arabskem svetu, Safranski pa domneva, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi na Kitajskem.

Rürdiger Safranski, Manca G. Renko, Aleš Šteger

Odpis dolga Grčiji se mu ne zdi vprašljiv in prav tako ne pomoč držav bankam, ki so Grčiji zagotovile posojila. Skrbi pa ga družbeno dojemanje Grčije, zibelke zahodnega sveta, nad katero je bil ne nazadnje tudi Heidegger v šestdesetih letih povsem očaran. Problem, ki ne zveni pereče in aktualno, a je nedvomno zarezal globoko v družbo, je, da svojo okolico vidimo le še skozi evrsko perspektivo. To priča, tako Safranski, »o absolutni ekonomizaciji mišljenja in ekonomska misel si je priborila monopol nad vsemi drugimi mislimi.« Tudi zato čuti nostalgijo za devetnajstim stoletjem, časom, ko so ljudje še videli kulturne razlike in človeško vsebino, kot denimo Madame de Staël. Navzven smo od devetnajstega stoletja do danes postali bogatejši, a naše notranje doživljanje je osiromašeno. »Civilizacija je napredovala in posameznik je nazadoval. Ali bolje, civilizacija je postala kompleksnejša, posamezniki pa primitivnejši,« je prepričan Safranski. Sploh pa nam v primerjavi z ljudmi devetnajstega stoletja primanjkuje koncentracije. Smo nervozni ljudje z omejeno stopnjo pozornosti in postajamo čedalje bolj površni, bolj hektični ter depresivni. Safranski, ki je s svojimi liki živel tudi v devetnajstem stoletju, pravi, da se je v njihovem času vedno počutil dobro.

Kar pa seveda ne pomeni, da se danes ne. Rüdiger Safranski tako ob dopoldanski kavi kot tudi ob večernem kozarcu rdečega vina deluje pomirjen s seboj in zadovoljen s svojim delom. Včasih si želi, ampak to je po vsej verjetnosti želja vseh pišočih, da mu ne bi bilo več treba pisati in bi lahko le še bral. Vse, sploh knjige in nemške časopise, ki se mu zdijo izvrstni. Na nemško televizijo je, čeprav s Petrom Sloterdijkom moderirata oddajo Das philosophische Quartett (Filozofski kvartet) in je avtor več televizijskih filmov o filozofiji in življenju velikih filozofov, jezen, ker podcenjuje svoje gledalce in kakovosten program na spored uvršča šele pozno ponoči. Zato je nima več. Rad gleda filme, a v kino ne hodi prav pogosto. Nazadnje si je spomladi ogledal Malickovo Drevo življenja, ki ga je pustilo ravnodušnega. Tudi povezav s Heideggerjem v filmu ni opazil, čeprav so se filmski kritiki radi sklicevali nanje, saj je Terrence Malick prevajalec Heideggerja v angleščino.

Safranski največkrat govori doživeto in strastno. Le kadar kadi pipo, mu ta narekuje govorni tempo. Kakor življenje narekuje področja svojega raziskovanja. Začel je z E. T. A. Hoffmannom, neukročenim duhom svojega časa. Štirideset let pozneje se ukvarja z Goethejem, ki ga primerja z Budo. Verjetno ima zbujeno zanimanje za Goetheja tudi kaj opraviti z leti, meni. Predvsem pa s spoznanjem, da si mora človek ustvariti močan duhovni imunski sistem, skozi katerega do sebe ne spusti vsega. To je uspelo Goetheju in zato bo njegova biografija podnaslovljena z dvoumnim Umetniško delo življenja (Kunstwerk des Lebens). Umetniško delo ni bilo le njegovo literarno ustvarjanje, ampak tudi življenje samo.

In kako mu uspe priti osebam in njihovi miselnosti tako blizu, da se ob branju zdijo žive ter otipljive? »Človek se mora filozofije lotiti s strastjo in ne z akademsko rutino. Filozofiji to dobro dene.« Nedvomno dobro dene tudi bralcu.

 

Mojster iz Nemčije
Rüdiger Safranski
Leto izdaje:
2010

Prevajalec:
Alfred Leskovec

28,90 €