Rumena Bužarovska, ena najvidnejših makedonskih avtoric mlajše generacije (rojena je leta 1981), se je pred kratkim kot gostja literarnega festivala Vilenica mudila v Sloveniji. Malo pred avtoričinim obiskom je v slovenščini pri založbi Modrijan izšla tudi njena tretja kratkoprozna zbirka Moj mož, zgodbe enajstih žensk v večinoma neizpolnjenih zakonih, v katerih pa vztrajajo, ker je v tradicionalni, patriarhalni družbi šele zakon tisto, kar osmisli življenje ženske. A Bužarovska ne moralizira in sistema ne kritizira neposredno – namesto tega situacije, v katerih se znajdejo ženske, prikazuje z dobršno mero humorja in ironije, njen oster uvid v psiho junakinj pa pripomore k temu, da se ob prebranem kljub vsemu zamislimo. Pogovarjali sva se o položaju ženske v družbi, humorju v kratki prozi in živosti makedonske literarne scene, o kateri med drugim pravi: »Ni vedno vse, kar se bere, dobro, ampak pomembno je to, da ljudje pridejo in da se bere. Kajti obstajajo tudi ljudje, ki samo pišejo, ne pa tudi berejo, in to res ni v redu.«
Dobila sem občutek, da se vaši ženski liki, čeprav nekateri svoje može pravzaprav prezirajo in se imajo za pametnejše od njih, z njimi ne želijo in ne poskušajo odkrito pogovarjati, temveč se nekako uklonijo pričakovanjem, ki jih imajo moški o njih. Takšna je tudi junakinja zgodbe Sobota, ob petih popoldne: njen mož je tako vljuden, da je nikoli nič ne sprašuje, hkrati pa avtomatično predpostavlja, da ji manjka spolnost, ki je on ni več sposoben. Zato jo vsako soboto popoldne pelje k skupnemu prijatelju Stojanu, da bi se – očitno – izživela z njim, ona pa to uro pri njem izkoristi za gledanje televizije in pomivanje. Čemu te motnje v komunikaciji, ta različna pričakovanja in predstave drug o drugem?
Motnje v komunikaciji so res nekakšna osrednja tema vseh mojih zgodb. Nisem pa prepričana, zakaj se to dogaja v naši družbi – no, pa ne samo v naši, v Carverjevih zgodbah se denimo tudi zelo dobro vidi pomanjkanje komunikacije. Morda je to posledica neiskrenosti, h kateri nas spodbujajo. Še posebej, če si ženska – ženske smo vzgajane tako, da smo vljudne, da ne govorimo preveč, da težave rešujemo po ovinkih in da lažemo. Laž je zato zelo pomemben element mojih zgodb. Zdi se mi torej, da nas družba spodbuja, da ne govorimo o delikatnih stvareh, ker je to sramota.
S tem imajo po vašem mnenju težave tako ženske kot moški?
Ja, tudi moški jih imajo. Je pa po drugi strani pri ženskah tako – ne pojasnjujejo lastnih problemov, ker so tako vzgojene in navajene, da poslušajo svojega moža, posebej če je takšen gospod kot lik moža v Sobota, ob petih popoldne. In ne boš verjela, doma v Makedoniji se mi je že zgodilo, da so mi ljudje razlagali podobne stvari, kot se zgodijo v tej moji zgodbi. Obstajajo moški, ki so taki gospodje, da če ne morejo več seksualno zadovoljiti svoje žene, bi bili pripravljeni urediti, da je ona lahko z nekom drugim, vendar pa le s takim, ki ga izberejo oni. In to se mi zdi res zanimivo … da ženske velikokrat ocenjujemo moške po tem, kako »fini« so. Če nas pustijo pri miru, če nas ne tepejo, če slučajno še pomivajo posodo in malo pospravijo po hiši, potem je to super, fantastično! Ob takem moškem se sploh ne smemo pritoževati. Od nas se pričakuje, da skrbimo za družino, da smo to in ono, od moških pa se ne pričakuje nič, tako da – že ko so v redu, jih ves čas hvalimo. Kako je on super, kako lepo je, da ni šovinist … In sem spada tudi ta primer: mož ne more več seksualno funkcionirati, vendar pa je tako dober, da ženi dovoli, da je z drugim – pod tem pogojem, da ga izbere sam.
So v Makedoniji torej deloma še vedno prisotni patriarhalni vzorci – v smislu »moški je glavni v hiši, ženska pa pomiva posodo«?
Vsaka družba bi rada verjela, da je njena sredina boljša. Nisem prepričana, kako je v Sloveniji, morda je malo bolje, pri nas pa se vseeno še občuti ta patriarhat, ki ga prikazujem v svojih zgodbah. Ne pravim, da se stvari ne spreminjajo na bolje. Seveda so se zgodili določeni premiki, imamo feministična združenja in podobno, a se napredek še ne odraža v politiki in poslovnem svetu. Na glavnih funkcijah na teh področjih je zelo malo žensk, delovanje večinoma nadzorujejo moški. Družina pa je samo odraz družbe: če imajo moški nadzor nad družbo, ga bodo imeli tudi nad družino. Družina je mikrokozmos. Ko družba deluje bolje, ko moški in ženske dosežejo večjo enakopravnost, se to pozna tudi znotraj družine. Vrtci, razni »day-care« centri in podobno ženskam omogočajo, da imajo otroke in hkrati delajo, vendar potem spet pridemo do problema: ženske, ki so mame, lahko delajo in se hkrati ukvarjajo s hišnimi opravili. To, da ženska dela, ne pomeni, da so moški prevzeli hišna opravila, pač pa, da zdaj ona počne oboje: je hkrati mama in žena ter poslovna ženska. In to je nemogoča pozicija. Potem se pa sprašujejo, zakaj se več žensk ne ukvarja z umetnostjo in podobno … nimajo ne časa ne inspiracije.
Velikokrat se dotaknete tudi varanja. Temu je denimo posvečena kratka zgodba Prešuštnik, v kateri se junakinja obsesivno ukvarja z moževo afero. Zelo prepričljivo ste orisali psihologijo glavnega lika, ki za afero ne krivi moža, za katerega si pravzaprav želi samo, da bi ostal pri njej, ampak drugo žensko, »kurbico«. To je na splošno kar razširjeno mnenje, čeprav je v tem, pa še marsikaterem drugem primeru, krivda v resnici na strani moškega, ki je poročen in oče dveh otrok, Emilija, njegova sodelavka, pa samska. Kako gledate na to?
Do tega pride zato, ker je ženska seksualnost še vedno tabu. Trenutno lahko v svetu spremljamo val seksualnega puritanizma. Obstaja celo knjiga na to temo, The War on Sex Davida M. Halperina. Tarče niso samo ženske, ampak vse marginalizirane skupine. Primer tega je tudi dogajanje v Ameriki in jasno je, da smo naredili korak nazaj. Feminizem recimo dobiva negativne komentarje – to povedo že izrazi boj proti feminizmu, antifeminizem, feminazi in tako dalje. In če o tem govorimo, če to problematiziramo, imajo moški občutek, da jih napadamo, čeprav v bistvu le razlagamo, kaj je narobe v družbi. Vse, kar si želimo, je, da bi bila družba funkcionalna, v ravnovesju. No, in ker patriarhat nadzoruje žensko telo, je posledica tega tabuizacija ženske seksualnosti. Nadzorovanje telesa je prav tako predmet zgodbe Sobota, ob petih popoldne, o kateri sva govorili prej. To je ženskam vsiljeno, zato tudi same na takšen način razmišljajo o sebi in drugih ter jih obsojajo. Sama po drugi strani ne želim obsojati žensk, ki se obnašajo po tem vzorcu, kajti jasno je, da jim ga vsiljuje družba. Družba sporoča, da je še vedno sramota, če je ženska seksualno aktivna; ženske se o tem ne pogovarjajo odkrito, niti med seboj, kaj šele v javnosti. Moški po drugi strani odprto govorijo o tem in še vedno je pozitivno, da si moški, ki je spolno aktiven, ženska pa je, če to počne, kurba. V zgodbi Prešuštnik je mož glavnega ženskega lika direktor, ki smatra, da lahko počne, kar mu pade na pamet, zato te afere sploh ne skriva – po njegovem mnenju je nekaj normalnega. Ne bi pa bilo normalno, če bi imela ženska tako afero, sploh če je mati. In zato krivda ni na strani moškega, ampak vedno na strani ženske. Tudi mati glavne junakinje v tej zgodbi se ravna po tem: reče ji, da mora ostati v zakonu, češ: on je tvoj mož, potrpi malo. Kajti če žena odide od hiše, se ne sme vrniti. Gre za stvari, ki se v naši družbi dogajajo in o njih se moramo pogovarjati. Seveda ne pravim, da je tako povsod. Kadar ljudje kritizirajo, kar pišem, pravijo recimo: ampak jaz nimam nobene take izkušnje. Super, da ne, a dejstvo je, da se to vseeno dogaja.
Na to, o čemer sva zdaj govorili, se navezuje tudi fenomen, ki ga opisujete v zgodbi Človek navad: imamo žigola in njegovo trenutno ljubico, ki ve, da je samo ena v nizu, kar pomeni, da se je že ob vstopu v razmerje zavedala, s kakšnim moškim ima opravka – da je torej problem v njem in ne v morebitnih tekmicah – pa vendar vse ženske, s katerimi je bil pred njo, in tiste, za katere bi utegnil biti zainteresiran, označuje za kurbe. Od kod ta tendenca po omalovaževanju deklet in žensk, ki so (bile) pravzaprav na istem kot ona sama?
Ista situacija: sram je tu glavni vzrok. Družba nas tako nadzoruje, s strahom in sramom. To se pogosto dogaja pri skupinah, ki so ogrožene. Največji nacionalisti so velikokrat ljudje, ki so iz mešanih zakonov. V Makedoniji imamo zdaj recimo velik problem z migranti: konzervativna opozicija prodaja zgodbo, da se migranti zbirajo pri nas, a v resnici nihče od njih sploh nima namena ostati v naši državi, samo prehajajo čeznjo. Najbolj grozno zame pa je, da je Makedonija država beguncev, vendar potem prav ti ljudje negativno govorijo o trenutnih migrantih. Tudi glavni lik v zgodbi Geni ima to idejo, da je on boljši od vseh, čistokrven in tako naprej. In ko se otroci obnašajo lepo, je to odraz njegovih genov, če nekaj ni v redu, pa ženinih.
Se vam zdi, da tudi mlajše generacije žensk še vedno občutijo pritisk, da se morajo poročiti, češ da bodo kot prave ženske realizirane šele ob poroki in kasneje z otroki? Tega se dotaknete v zadnji zgodbi v zbirki, Osmi marec, v kateri protagonistka in Toni, moški, s katerim pozneje prevara moža, obsojata neporočeno sodelavko Ireno z besedami: »Koliko let imaš? Enaintrideset? Končala si magisterij in doktorat, kaj še čakaš?«
Očitno ja, ker se je to dogajalo tudi meni, pa delam na fakulteti. (smeh) Poslušala sem stvari, kot so: končala si doktorat, zakaj se pa ne poročiš? Ljudje mislijo, da ti s tem delajo neko uslugo, ker so oni srečni – no, nisem prepričana, da tudi v resnici so. To naj bi bila po njihovo realizacija ženske. Ni dovolj, da si, kar si, moraš biti nekaj več, mati in žena. Zdaj so nehali, ker sem očitno že prestara. (smeh) Vendar pa mi celo moje študentke pogosto govorijo, da poslušajo podobna vprašanja, pa so zelo mlade. Tako da ta mentaliteta še vedno obstaja.
Napisali ste monografijo o humorju v sodobni ameriški in makedonski prozi What’s Funny: Theories of Humor Applied to the Short Story (Kaj je smešno: teorije humorja na primeru kratkih zgodb). Kaj je torej smešno v kratki zgodbi in ali je humor za to formo pomemben? V primeru Mojega moža vam ga je uspelo dozirati v ravno pravi meri, a to ne uspe vsakemu piscu …
Raziskovala sem mehanizme humorja, ker se mi je zdelo to zanimivo. Zanimalo me je, kako humor funkcionira, ali gre pri tem za neko univerzalno metodo. Obstaja kognitivna metoda, ki v osnovi temelji na neujemanju. Gre za to, da rečeš nekaj, pričakuješ pa drugo stvar, ali pa misliš eno, počneš pa drugo. Potem seveda obstajajo različni tipi humorja, od parodije do ironije, sarkazma in tako dalje, ter različni nivoji – eno je družbeni, potem individualni: kako se človek odzove na nekaj. Če se recimo odzove empatično, mu situacija ne more biti smešna. To preučevanje humorja mi je dalo razlog, da malo več berem avtorje, ki veliko uporabljajo humor, npr. Bernarda Malamuda, Flanerry O’Connor in druge. Ampak nisem pa zdaj prav zavestno vkomponirala teh ugotovitev v zgodbe, želela sem samo vedeti, kako delujejo omenjeni mehanizmi. Zanimalo me je tudi, zakaj ženske niso duhovite.
Da niso?
No, nisem hotela reči, da niso, ampak – humor je subverziven, je orodje moči. Ko uporabljaš humor, uporabljaš tudi seksualno moč, s tem nadzoruješ vse in to je potem grožnja. Ne torej, da ženske nismo duhovite, ampak nam kaj takega ni dopuščeno. Dejstvo, da se ženske vse pogosteje pojavljajo v komedijah, šovih, posebej v Ameriki, v Saturday Night Live recimo, vseeno govori o tem, da se kot družba vzpenjamo, saj je humor znak emancipiranosti. Zame osebno pa je humor v zgodbah najbolj pomemben zato, ker ubija sentimentalnost in patetiko.
Predpostavljam, da niste ljubiteljica sentimentalnosti in patetike?
Sovražim ju. (smeh) Kar intrigira mene, je groteska, celo nasilje. Humor je dober način, da zgodbo sprostiš, če je tragična; da poveš neke zelo resne stvari na zanimiv, hkrati pa še vedno relevanten način.
V zgodbi Nektar ima glavna junakinja pisateljske ambicije, njen mož ginekolog, ki ji gre močno na živce, pa se ukvarja s slikanjem. »Ali si opazila, da so vsi veliki umetniki moški?« ji nekoč reče. »To je zato, ker so moški duh, ženske pa telo. Moški so ustvarjalni, ženske praktične. /…/ Ženske ne morejo biti umetnice – to ni v njihovi naravi.« Ste se vi na svoji pisateljski poti kdaj srečevali s pokroviteljskim odnosom moških?
Ja, sem. Dogajalo se mi je, da so me spraševali, o čem pišem, pa sem odgovorila: o ženskah. Sledil je odgovor: ah, jaz tega ne bi bral, ne zanima me. Ker imajo v glavi koncept, da je to ženska literatura, sentimentalna in tako dalje. Nek prijatelj mi je dejal: res bi si želel prebrati nekaj tvojega, kjer bo protagonist moški. Ne razumem, zakaj. V svetovnem kanonu je ogromno književnikov, ki niso nikoli ničesar napisali z ženske perspektive. Bi njim rekel isto stvar?
Kakšna pa je v Makedoniji pozicija ženskih pisateljic in ustvarjalk na splošno?
V književnosti je vse bolje in bolje. Veliko nas je in mislim, da so domače avtorice celo več objavljane kot avtorji. Ravno pred kratkim je eden naših založnikov govoril o tem, da njegova založba izdaja več avtoric, kar je fantastično. V umetnosti na splošno prav tako, trenutno je veliko žensk, ki ustvarjajo. Nisem sicer prepričana za vsa področja, v gledališču, na primer, je situacija malo drugačna, ker so dramski teksti takšni, da so protagonistke redkeje starejše, zato večinoma angažirajo mlade ženske. Pa tudi v glasbi še vedno nimamo veliko kantavtoric, džezark, bobnark in podobno, večina je pevk popularne glasbe.
In zakaj mislite, da je tako?
Iz podobnega razloga, kot še vedno ni veliko informatičark. Takšna glasba se očitno še vedno smatra za moško področje.
No, ampak s situacijo v književnosti ste, pravite, zadovoljni. Se enakost kaže tudi na področju podeljevanja nagrad?
Uh, to pa ne. Struški večeri poezije, recimo, obstajajo že 50 let, nekaj takega, pa smo imeli v tem času samo tri lavreatke, kar pove veliko.
V Sloveniji nagrado kresnik, najvišjo nagrado za roman, podeljujemo že 26 let, pa sta bili do zdaj nagrajenki dve.
No, to je na žalost to. Pri nas sicer nagrade še vedno niso ne vem kako vzpostavljene, nimamo jih veliko, hkrati pa so te institucije nagrad malo brezvezne, ker jih imajo pod nadzorom neka društva, ki so zastarela. V tem smislu torej enakosti še ni, vendar pa so ženske tiste, ki se berejo. In res imamo odlične avtorice, tudi mlade avtorice, izredno sem vesela, da je tako.
Kakšen je vaš pogled na makedonsko literarno sceno? Če sem prav obveščena, pri vas zelo živi poezija, predvsem mlada poezija, tovrstni dogodki, pesniška branja, so nekakšno stičišče mladih, ki jih zanimata literatura in kultura ter so tudi zelo dobro obiskani. Kako pa je s prozo?
Res je. Proza ne živi na tak način. Poezija je vseeno dostopen žanr, ki se zlahka bere, s prozo pa je drugače, ker publiki ob dvajsetminutnem poslušanju neke zgodbe ali odlomka iz romana postane dolgčas. A scena je vseeno živa in to se vidi na predstavitvah knjig. Ne samo domačih, tudi tuji avtorji, ki pridejo k nam, imajo obiskane dogodke, zelo je živahno. Pred kratkim je knjigo recimo predstavljal vaš avtor Vojnović in bilo je polno, tudi Jergović je prišel k nam in prav tako napolnil prostor. Vse skupaj dobro deluje. Ko sem potovala po Balkanu, sem namreč videla, da v drugih državah na literarne dogodke običajno pride deset ljudi.
To bo kar držalo, tudi pri nas se prevečkrat zgodi, da na dogodek z znanim avtorjem pride deset ljudi …
Mi v Makedoniji pa smo se očitno končno naučili, da ni treba, da so literarni dogodki dolgočasni. Trenutno je priljubljena točka za literarne dogodke lokal v Stari čaršiji (Stari bazar), zgodovinskem delu mesta, ki je tudi multikulturni in multietnični prostor. V središču dogajanja je ta lokal, ki tudi zelo lepo izgleda, in predstavitve knjig se zdaj velikokrat odvijajo tam. Začnejo se okoli devetih, pol desetih, ljudje vidijo, da se nekaj dogaja, zberejo se, poslušajo, običajno je ob tem še kakšen koncert … Seveda še vedno obstajajo tudi klasični dogodki tipa: govorimo o piscu, kot da je mrtev, on pa sedi zraven (smeh), a na srečo niso tako pogosti. Mlada scena je kar razvita, posebej poezija, pesniški slami in podobno. Na teh pesniških dogodkih je res vedno gneča. Organizirajo jih vsak prvi torek v mesecu, vabljeni pa so tako znani kot manj poznani avtorji. Ni vedno vse, kar se bere, dobro, ampak pomembno je to, da ljudje pridejo in da se bere. Kajti obstajajo tudi ljudje, ki samo pišejo, ne pa tudi berejo, in to res ni v redu. (smeh)
Spremljate literaturo svojih sodobnikov? Koliko aktualne evropske in svetovne produkcije preberete?
Spremljam, kolikor lahko. Posebej moram slediti literaturi iz regije, ker spoznam veliko odličnih piscev in potem preberem to, kar so oni napisali, slediti moram tudi ameriškim tokovom, ob tem pa počnem še druge stvari. Ampak res se trudim, da sem na tekočem, ker se mi zdi pomembno, da vem, kaj se trenutno dogaja. Zato imam zelo rada festivale, posebej takšne, kot je Vilenica, ki ni regionalen, ampak internacionalen – ne pridejo samo avtorji iz Slovenije in regije, ampak tudi Italije, tako da res spoznaš veliko ljudi. Odličen festival je tudi FEKP, Festival evropske kratke zgodbe v Zagrebu. Hrvaška ima prav tako izvrstno literarno sceno.
Lahko za konec izpostavite nekaj svojih najljubših avtorjev?
Najprej mi na pamet pade Alice Munro, obožujem jo, berem jo ves čas. Brala sem tudi Ferdinanda Von Schiracha, Nemca, ki piše kratke zgodbe z detektivskim pridihom, sicer pa je odvetnik, in njegova kratka proza je res vrhunska. Všeč pa mi je tudi poljski avtor Mariusz Szczygiel, ki sem ga spoznala v Skopju, ko je imel pri nas predstavitev knjige. Napisal je roman z naslovom Gottland, gre pa za fakt-fikcijo, žurnalistiko, ki tematizira zgodovino Češkoslovaške v drugi polovici 20. stoletja. Poleg Alice Munro sta ta dva avtorja tista, ki sem si ju v zadnjem času res zapomnila.
