Saïd Khatibi: »Fundamentalisti imajo dva sovražnika: svobodo … in žensko«

Saïd Khatibi je priznan alžirski pisatelj in novinar, rojen leta 1984 v Bou Saadi. Študiral je francosko književnost na Univerzi v Alžiru in kulturne študije na pariški Sorboni. Od leta 2006 je aktiven v kulturnem novinarstvu in objavlja kolumne v časopisu Al-Quds Al-Arabi. Od leta 2016 živi in dela v Sloveniji.

Za roman Konec Sahare (Nehayat Al Sahra’a) so mu leta 2023 podelili prestižno nagrado Sheikh Zayed Book Award v kategoriji mladi avtor. Prejel je tudi nagrado Katara za arabski roman. Roman je v prevodu Barbare Skubic nedavno izšel pri založbi Litera, sočasno pa tudi pri francoski založbi Gallimard.

Konec Sahare združuje elemente kriminalnega in družbenega romana – prav ta preplet žanrov odpira prostor za poglobljeno razpravo o nasilju, spominu, patriarhatu in vlogi žensk v sodobni alžirski družbi.

Roman Konec Sahare je preplet detektivke in družbenega romana. Zakaj vam je bilo pomembno združiti ta žanra?

»Ne glede na to, kaj pišemo o Alžiriji, nasilje vedno pride v ospredje. Živeli smo zgodovino, zaznamovano z nasiljem, in to nasilje prenašamo iz generacije v generacijo. Izbira kriminalnega romana izhaja prav iz dejstva, da je nasilje vseprisotno v resničnem življenju. Nasilje je v Alžiriji prisotno tako verbalno kakor tudi fizično.«

Kakšen pomen ima kriminalni roman v alžirski družbi – zakaj prav ta žanr omogoča razkrivanje tem, ki so sicer potisnjene v ozadje? Kako kriminalni roman kot »glas ulice« ali »glas ljudstva« prispeva k demokratizaciji družbe, ki se še vedno sooča z vprašanji oblasti, cenzure in kolektivnega spomina?

»Kriminalni roman je v Alžiriji skoraj neobstoječ žanr. A kriminalni roman ne pomeni preprosto, ‘kdo je ubil koga’. Če bi bilo tako, bi ga lahko napisali na dveh straneh! Sodobni kriminalni roman je predvsem opazovanje človeške družbe, družbeno-politična kritika.

Kriminalni roman je v Evropi in Ameriki doživel uspeh, ker tam obstajajo svoboščine. Pisatelj lahko opazuje, postavlja vprašanja, kritizira.

Kriminalni roman zahteva svobodo – element, ki je v naših družbah skoraj odsoten.«

Roman Konec Sahare zrcali politični trenutek v Alžiriji tik pred oktobrskimi nemiri leta 1988.

»5. oktober 1988 je bil ključen trenutek v Alžiriji, tako kot v nekdanjih socialističnih državah. A ta datum je danes pozabljen. Tudi sam kot otrok o tem nisem vedel ničesar. V šoli o tem nismo govorili. Imel sem prijatelja, čigar starejši brat je bil na invalidskem vozičku. Vprašal sem ga, zakaj njegov brat ne more hoditi, a ni poznal odgovora. To je bil tabu v njegovi družini.

Kasneje, ko smo odraščali, smo izvedeli resnico: njegov brat je bil ustreljen 5. oktobra 1988, zaradi česar je bil vse življenje pohabljen. Tistega dne je bilo ubitih na stotine ljudi. Še danes ne poznamo niti vseh njihovih imen. Ni spomenika v njihovo čast. Naša zgodovina ostaja neznana, izbrisana. Do kdaj še?«

Koliko trupel se pojavi v romanu Konec Sahare in kaj njihova navzočnost razkrije o stanju družbe, v kateri se odvija zgodba?

»Roman se začne z odkritjem trupla mlade pevke Zakije, konča pa se z drugim ‘truplom’ – tokrat države, imenovane Alžirija. Med tema odkritjema se razgrinja zgodba, v kateri najdemo like in vprašanja. Kajti ko ubiješ žensko, ubiješ tudi državo. A če lahko rešiš eno žensko, lahko rešiš vso državo.«

Kaj pooseblja Zakija?

»Je ženska, Alžirka. V Alžiriji ženske živijo pod težo vere in družbenih tradicij. Ženska je že od rojstva žrtev stereotipov. Žal jo pogosto vidimo zgolj skozi njeno biološko funkcijo: postati mora mati in roditi otroke. Zakija razbije to podobo. Zapusti svojo družino in postane pevka. Najde srečo. A v patriarhalni družbi je srečna ženska moteča. Lahko predstavlja nevarnost za obstoječi red, saj daje moč drugim ženskam. Zakijo zato doletijo vse mogoče nesreče. Pevka postane v času, ko naraščata islamizem in verski fundamentalizem. In za fundamentaliste ni nič bolj nevzdržnega kot svobodna ženska. V njihovih očeh je ženska sovražnica: treba jo je skriti ali uničiti. Tako pač razmišljajo.«

Zakija je bila torej prezirana in ljubljena, zaničevana in čaščena? Kaj je bil največji izziv pri pisanju tako ambivalentnega lika?

»Zaradi žensk sem postal pisatelj. Odraščal sem ob ženskah, poslušal njihove zgodbe – žensk, ki niso mogle pisati ali povzdigniti glasu. Zakija nosi v sebi nekaj številnih žensk, ki sem jih poznal, žensk, ki se upirajo. Zahvaljujoč ženskam sem postal pisatelj.«

Umor Zakije v romanu Konec Sahare je opisan skoraj nežno, kot da gre za nekaj neizogibnega, morda celo osvobajajočega. Zakaj se zdi, da šele skozi smrt postane resnično prisotna – kot da je morala umreti, da bi jo svet zares opazil? Kaj nam to pove o njenem položaju v družbi in o načinih, kako (ne)vidne ostajajo nekatere usode?

»Kot že rečeno, 5. oktober 1988 je v moji državi pogosto pozabljen ali zamolčan, v preostalem svetu pa skoraj neznan. Pa vendar ima vse, kar Alžirija doživlja danes, izvor prav v tem trenutku.

5. oktober 1988 zaznamuje pojav nasilja, družbenih razpok, pa tudi islamizma. Tistega dne je na ulice prišlo na stotisoče mladih Alžircev, ki so protestirali proti enopartijskemu sistemu – leto dni pred padcem Berlinskega zidu. Končalo se je s krvavim pokolom. To je bil tudi brutalen začetek vzpona islamizma in državljanske vojne.

Kljub temu pa močno primanjkuje pripovedi o tem obdobju. To je tudi čas vrnitve alžirskih borcev iz Afganistana in rojstva islamističnih strank. Ste že kdaj videli islamistično stranko, ki bi jo vodila ženska? Nikoli. Fundamentalisti imajo dva sovražnika: svobodo … in žensko.«

Zakija je umrla, a se zdi, kot da nikoli zares ne izgine – njeni nekdanji ljubimci jo znova in znova obujajo v spominu, kot da je še vedno med njimi. Kako ta nenehna prisotnost umrle vpliva na njihove odnose in življenje? Kaj nam to pove o tem, kako mrtvi ostajajo z nami?

»Zakija je pustila pečat v svojem obdobju. Bila je svobodna, bila je pevka in ni bilo veliko žensk, kakršna je bila ona. Vedno se spominjamo žensk, ki so zaznamovale določen trenutek v zgodovini, določeno obdobje.

Pa še nekaj: prihajam iz družbe, ki je nostalgična do preteklosti. Gledamo nazaj, ne pa naprej. Ljudje so navezani na svojo preteklost, na Zakijo, ker se bojijo razmišljati o svoji prihodnosti.«

V romanu predstavite številne moške like, ki jih Zakija zaznamuje. Kako vidite njihovo kolektivno odgovornost za njeno smrt?

»Vsi so sodelovali pri njeni smrti, vsak na svoj način. Umor ni osamljen dogodek, temveč družbeni ali politični proces. Vsi vedo, da so odgovorni za njeno smrt, zato vsak skuša prikriti resnico. Ob koncu romana izvemo, da je bila žrtev več oseb, vendar nobena od njih ne prevzame odgovornosti. V Alžiriji nihče noče prevzeti svojega dela odgovornosti za zgodovino. Vsak verjame, da je nedolžen ali žrtev.«

Kdo so po vašem mnenju pravi zločinci v romanu? Tisti, ki morijo, ali tisti, ki molčijo?

»Oboji. A oboji so tudi žrtve zgodovine. Torej zgodovine, ki je nastala skozi odločitve, ne pa iz spoštovanja do dejstev. Ko manipuliramo z zgodovino, ustvarjamo pošasti.«

Kakšno vlogo ima v romanu ljubosumje – je zgolj reakcija na izgubo ljubljene osebe ali odseva tudi globljo negotovost, željo po nadzoru, občutek izrinjenosti? Kako ljubosumje oblikuje odnose med liki in razkriva njihovo ranljivost, pa tudi družbene vzorce lastnine in moči v ljubezni?

»Prej mislim, da gre za obsesijo s posedovanjem. Vsak moški misli, da ima pravico posedovati Zakijo. Moški vidi žensko kot predmet, ki ga ima lahko v lasti, kot imetje, in ne kot bitje s čustvi ali zapleteno psihologijo. To odraža naš pogled na žensko, kjer vsak moški verjame, da ima pravico do njenega telesa in njene identitete.«

Bašir je osumljenec, a hkrati globoko zaljubljen v Zakijo. Je zmožen resnične ljubezni ali le posesivnosti?

»Ko je bil Bašir svoboden, je bil zaljubljen v Zakijo. A ko je bil zaprt, si je premislil in si jo je želel rešiti. Med ljubeznijo in svobodo se je odločil za zadnjo. Vem, kako je bil videti zapor v Alžiriji v osemdesetih letih. Zapor te lahko prisili, da se odpoveš lastnim staršem. To je izjemno naporna preizkušnja. Bašir je človeško bitje, krhko. V patriarhalni družbi so moški zelo krhki, svojo podobo skrivajo pred zunanjim svetom. Za patriarhatom se skriva krhkost. Gre za lažni patriarhat.«

Zakaj ste se odločili, da umor razkriva ženska – odvetnica Nura? Namerna subverzija moške dominacije?

»Tudi zgodovino Alžirije so soustvarjale ženske, in verjamem, da je enako v Sloveniji. A sčasoma smo ženske izbrisali in ohranili samo moške. V Alžiriji so kipi posvečeni samo moškim – kaj pa ženske? Potisnjene so ob rob in so skoraj nevidne. Ženska je soustvarila zgodovino neke države, potem pa je bila izbrisana. V tem romanu je žrtev ženska, in tista, ki išče njenega morilca, je prav tako ženska. Moje sporočilo je: ženska lahko reši drugo žensko.«

Kako pomembno vlogo imajo starši pri izbiri partnerjev v romanu – ali delujejo kot tihi usmerjevalci ali kot odprti nasprotniki svobodne izbire? Koliko – in kako – se ta tradicija spreminja in kaj to pove o razkoraku med generacijami ter o iskanju lastne poti v ljubezni?

»Alžirija je država, kjer je večina prebivalstva mlada, a jo vodijo starejši ljudje – generacija osvobodilne vojne. Osvobodili so državo, zato menijo, da imajo pravico o vsem odločati. Živimo pod skrbništvom staršev. Tako v romanu kakor tudi v resničnem življenju. Posameznik v resnici nima izbire: postavljen je pod starševsko skrbništvo. Pogosto so to matere, ki odločajo o poroki svojih otrok, izberejo njihovo šolsko usmeritev in celo prihodnjo zaposlitev. To odraža državo, ki jo še vedno vodi avtoriteta stare generacije.«

Zakaj se v romanu tolikokrat vrnete k vlogi mater – kot zaščitnic, sodnic, včasih celo kot tistih, ki ljubezen onemogočajo?

»Alžirija je država, ki hrepeni po prihodnosti, a jo vodi preteklost. To vlogo prevzemajo matere – predstavljajo preteklost in otrokom preprečujejo razmišljanje o prihodnosti. Ljudje v Alžiriji gojijo nostalgijo po preteklosti in jih je strah prihodnosti. Živijo v ujetništvu preteklosti.«

Zdaj ne moreva mimo lika umorjenkine matere Halime …

»Tudi ona je ženska, ki se upira, na svoj način, po zgledu hčerke Zakije. A sooča se z družbo, ki žensko zavrača, z družbo, ki svobodno žensko odklanja.«

Zdi se, da je vprašanje očetovstva – iskanje očetovega groba – skoraj enako pomembno kot iskanje morilca. Kako sta ti zgodbi povezani?

»V romanu je lik, ki išče grob svojega očeta, umrlega med osvobodilno vojno. Na koncu romana izvemo, da je bil njegov oče kristjan. To je še ena tema, ki vznemirja. Ljudje verjamejo, da mora biti vsak Alžirec musliman, in zavračajo dejstvo, da so v državi živeli kristjani, Judje in pripadniki drugih ver. Po osamosvojitvi so bile druge religije izbrisane. Iskanje očetovega groba je tudi iskanje izgubljene identitete.«

Veliko likov sanja o odhodu iz Alžirije. Je izseljenstvo pobeg ali edina možnost preživetja?

»Gre za iskanje samega sebe. Potujemo, odidemo, da bi se lahko vrnili. Potovanje je nujno, da bi vedeli, od kod prihajamo.«

Kako v romanu deluje čas? Zdi se, da preteklost nenehno pronica v sedanjost …

»Roman se dogaja v obdobju štiridesetih dni po Zakijini smrti. Zakaj štirideset dni? V mitologiji prebivalcev Sahare duša po smrti ostane štirideset dni, preden se povzpne v nebo. Tako smrt posluša njihove zgodbe. V teh štiridesetih dneh se pripoved izmenjuje med sedanjostjo in preteklostjo, da bi razkrila zakulisje Zakijinega življenja.«

Ob duhovni dimenziji pozornost namenjate tudi parfumom, uhanom, tkanini – kaj ponazarjajo ti materialni detajli?

»Večinoma je šlo za ponaredke. Alžirija osemdesetih let je – tako kot vse druge socialistične države – poznala črni trg, ki je uhajal izpod nadzora države. Ljudje so živeli v socialističnem režimu, a so sanjali o življenju v kapitalističnih državah. Ko je socializem padel, je bil prvi vidni znak prav na trgu, z množičnim prihodom izdelkov iz kapitalističnih držav. Bili so obsedeni s svobodo. Svoboda se je kazala tudi v obsedenosti z življenjem, kot ga živijo ljudje v svobodnih državah.«

Pogosto se roman dotika tematike spolnosti, prepovedi in želje. Kako to vpliva na razvoj likov?

»Leta socializma so pustila posledice na ljudeh. A v Alžiriji je bil prisoten tudi pritisk vere. Od sprejetja Družinskega zakonika leta 1984 je bila ženska izključena iz javnega prostora. Ta zakon jo je postavil pod moško skrbništvo. Tako je bila edina dovoljena oblika spolnega odnosa mogoča le v zakonu. Bilo je ogromno posilstev in incesta – in to se dogaja še danes. Islamisti svojim privržencem prepovedujejo vsakršne odnose z ženskami, a jim po smrti obljubljajo štirideset mladih devic v raju. Človek postane človek šele po smrti – to so obljube fundamentalističnih ideologij.«

Kakšno vlogo ima glasba – posebej tradicionalna in popularna arabska glasba – v vašem romanu?

»V konservativni družbi, ki jo obvladujejo miti in religija, je glasba oblika preživetja. Ljubezen je bila izgnana iz življenja, ljudje pa so jo ponovno našli v pesmih. Od osemdesetih let je glasba rai v Alžiriji doživela pravi razcvet. Ta glasba obstaja že stoletje, a je konec osemdesetih začela postajati vse bolj priljubljena tako v Alžiriji kakor v Evropi. Nanjo konservativci gledajo postrani, saj pevci rai pojejo o svobodi, ljubezni in alkoholu. Ljudje v glasbi najdejo življenje, po katerem hrepenijo.«

Kakšen prostor je videoteka Puščavska vrtnica? Ima nežno, skoraj poetično ime, v resnici pa gre za prostor, kjer lastnik prodaja pornografijo. Je videoteka prostor intime ali osamljenosti, fantazije ali izpraznjenosti?

»Glasba je ljudem, tako kakor porno filmi v osemdesetih letih, predstavljala zatočišče. V videotekah so našli filme, ki so jim omogočili, da pozabijo na svoje življenje. Seks jim je predstavljal le sanje. Gledali so filme za odrasle, da bi ubežali svoji frustraciji.«