Pariz je poscano mesto. Tega ne mislim v prenesenem pomenu. Toliko scanja, kot sem ga vohal tam, nisem vohal nikjer. Kakor smrti ni nikoli možno natanko napovedati in je zagotovo le to, da pride, tako ti lahko pohajkajočemu v Parizu kjerkoli, ali okoli Rdečega mlina ali na Parnasu, in kadarkoli, bodi dan bodi noč, v nozdrvi zdrsi začinjen in aromatiziran duh urina. Če ne zaradi drugega, bi šel tja zaradi nezateženega samopostrežnega scanja. In vsakih nekaj sto metrov se ob cesti bohoti aerodinamičen srebrn brezplačen javni skret, v primeru da ti je v konici in gužvi nerodno rožljati z lulčkom.
iz Pariških zapiskov
Uvodni citat naj uvede fenomen, ki bo subjekt našega tokratnega besedila ter z njim povezane neločljive in neodstranljive okolnosti. Govora je seveda o še eni od reči, skozi in v kateri se ljudje drug drugemu izkazujemo egalitarne ter katerih najimenitnejša je smrt. Tako se v njej združujejo in papež in kraljica, in premierka in predsednik, tako finančno-holdinški magnat kot kak beden pisec brez prebite pare itd.; vsi od naštetih brez izjeme namreč – ščijejo, ščijejo in serjejo, ščijejo in serjejo in kozlajo etc. Kaj tako brezveznega in banalnega in nespodobnega, bi reklo kakšno nekultivirano teslo, mi tapametni, preizobraženi analni erotiki pa vemo, da lahko iz naših lulanj in kakanj iztisnemo takole na tercialni uč čisto nemožne modrosti. Kajti naš dr. Freud nam iz naših sranj kicira značaje, njegov učenec Lacan pa pametno obelodanja eno od velikih razlik med človekom in živaljo: da slednja v nasprotju s prvim svojega dreka ne skriva, saj ne ve, kako govno na plano prihaja od znotraj, iz notrine lastnega bitja. Še dreka svojih ljubljenčkov se bojimo. Nenazadnje tudi veliki Hegel menda nekje pripominja nekaj takega kot Človek iz vsakega še tako zanemarljivega naravnega opravka naredi znanost, tako tudi s prebavo in izločanjem. In tu se lahko vendarle lotimo posebne specifike našega vprašanja, najobičajnejšega ter obenem vrhunskega dosežka vede o presnavljanju, javnega skreta, še specifičneje, javnih skretov v naši lepi prestolnici Ljubljani.
Mesarski most in Tromostovje: Pozdravljen, skretni cimer, a me vidiš/slišiš?
Zaradi obsega teksta lahko priobčimo zgolj izbor, in še to tistih najcentralnejših v centru mesta. Mesarski most, sam po sebi nekoliko obscen, tisti razmesarjeni kipi, za kozlat osladno ključavničarjenje ter steklen pod na robu, da lahko vsak na vsaki ladjici mimo od spodaj zre gor na dno oz. vrh kikel. Tam je tudi en tak nič manj kot sam most sumljiv skretek. Prvo zbode tista ogabna protinarkomanska luč, flešerska temno plava, purpurasta florescenca, kot bi ti kdo v uč zabijal igle, pri čemer lahko podamo, kakor bomo videli malce nižje, ne čisto brez veze tudi s pričujočim zapisom, predlog o kakšnem pronarkomanskem veceju, spričo katerega bomo srečni vsi, oni z občutljivimi očmi ter oni, potrebni nemotenega in higieničnega fiksa. Zaradi svetlobe in tankih belih, menda plastičnih sten se skoznje scela jasno vidijo zasenčeno temne silhuete soscalca oz. sosralca na sosednji školjki, tako da ves namen zaprtja pred svetom – da sam s sabo v miru izčistiš si droboveljsko gnitje – ne le spodleti, temveč zadobi tudi s fantazijo poparjene groteskne razsežnosti, ko ne vidiš čisto, kdo ali kaj ali zakaj in kako se prepogiba tam na drugi strani stenice, niti sam zaradi hočeš nočeš naštimanosti na prežanje ne zmoreš sproščen, kakršen bi sroč moral bit, izprdet svojega govna. No, bi bilo pa to zabavno početi s kakšnim dobrim izločevalnim prijateljem, gotovo.
Naslednji most v centrovo globino je Tromostovje. Tu je že samo dejstvo, da pod najznamenitejšimi Plečnikovi mostički nad Ljubljanico ljudje hodijo scat in srat, precej zabavno. Kakšnih posebnih tehničnih pripomb na ta stranišča ni, razen omembe, da so v nekih sprejemljivih mejah prav zgledno nesnažni in videti pogosto uporabljani, kakršni morajo zgledati javni skreti, saj je misel o kakšnem res spoliranem in razsijanem sumljivo odvratna – in še kakšen plus bi si lahko prislužili zaradi solidne akustike, ki nam daje poslušat dodobra izčiščeno zvočno sliko ven stiskajočih podvigov naših sosedov.
Kongresni trg: Sveta aliansa sramežljivcev in džankijev
Kongresni trg je po prenovi postal zelo hvaležen kraj tako za pitje kot tudi njegov podaljšek v scanje, tiste fletne prodajalke v malem merkatorju itak zgledajo kot vešče in prijazne kelnerce, da pa nam ni treba ves čas scati na drevesa, je dol v prvem štuku garaže na voljo belo in nekoliko razsijano stranišče. Lepo ločeni pisoarji za vse sramežljivce, katerih scalinica se le stežka prebije skoz sečnico, če gre kak neotesanec scat ravno poleg njih, zmoti pa spet edino tista grda žile brišeča lampa na školjknih vecejih. Ti so zelo zbližani in morda akustika ni tako zaodmevna kot na Prešercu, toda sosralec je po drugi strani dosti bliže, tako da lahko itak nehoteno prisluškovanje dosti bolje zaznava, razmešča, secira, predstavna moč pa se začudena hihita v svoj sram.
A na vršičku Parka zvezda, pod Slovensko, ščijemo in serjemo še na enem, starejšem skretu. V tistem podhodu se ponavadi zadržujejo dobričine klošarji in ostali uličarji, ki so v centru mimogrede splošno dosti bolj neotesani in nezadovoljni, včasih prav tečno neuravnovešeni, kot denimo na kakšnih Poljanah, kjer resigniranejši in miroljubnejši požicavajo mimoidoče. In v tistem skretu, po podobi, občutku in vonju, sami arhitekturni biti, bližnjem bratrancu onega pod Tromostovjem, zadnjič naletim na še kar čedno čuden prizorček. Namreč, ne zaklenjen v kakšnem od sralnih stranišč ali za silo zakrit v kakšnem kotu oz. senci, temveč prav čisto poleg, meter od pisoarjev, kamor sem se šel fino poscat, ti čepi zapečen klošarski suhec, dolgin, šareno raztrgan in čisto nič kaj izstopajoč iz plejade svojih bratcev, ta tip tam čepi s stisnjenimi zobmi, med katerimi je v gobcu in z zategovanjem vratu nategoval krog komolca navit trak, z drugo roko pa si je ravno nameščal že v žilo predrto iglo na temno plavi inekciji, ne da bi se menil za karkoli drugega od tega svojega najnujnejšega početja v življenju. Nisem vedel, ali ga naj poščijem ali mu voščim na zdravje.
Pod milim nebom in v Ljubljanico
Da pa ne bomo preveč naštevali ter ostajali izključno pri skretih, lahko omenimo še nekaj zlatih mest, kjer lahko fino ščiješ – fant malo lažje – pod milim nebom. Če se ti ne da spuščat v Plečnikovo stranišče ali vzpenjat na morda najtečnejši skret na svetu, tisti mkdonaldsov na Čopovi, na katerega vratih moraš pretipkovat šifro z računa, lahko dokaj mirno in diskretno lulaš na onem koščku zelenja poleg stopnic frančiškanske cerkve, kajti nočni reflektorji pridno razsvetljujejo njeno lepo rdeče pročelje, kdo bi potlej ob taki krasoti motril vrlega scalca v malem betonskem kotu pod drevesom.
Verjetno pri izpraznjevanju mehurja ni boljšega občutka kot scat v vodo, na gladino, kot bi očarane oči motrile brezkončno nebesno sinjino. Nekoliko dlje ob Ljubljanici, pri tistih novejših tribunicah ob Šuštarskem mostu je en tak fin kotiček za slednje. Najnavdahnenejši se lahko suvereno olajšajo dol iz tistega kvadrata sredi še vedno stoječega zidu, nekako na polovici pred betonskimi sedišči, ostali skromnejši pa nekoliko višje do obljubljaničnega sprehajališča levo dol po štengah, kjer se spustijo čisto do vode in v miru sklokotajo svoj curek. Takih malih bisernatih mest je dosti, denimo v parku za križankami ali pri NUK, tam za tistimi dvignjenimi klopmi pred njim – očitno je naš veliki arhitekt skozinskoz vede ali nevede skrbel tudi za naša presnovna olajšanja –, pa jih jasno niti ne moremo niti ne želimo našteti vseh.
Kar smo lahko priobčili, je zgolj par namigov in napotil za vse, ki jim usoda ne da zmerom scat in srat v zato najprimernejšem domačem skretnem tronu. Zaključi pa se lahko s komaj čim drugim kot napotilom neskončnim človeškim domišljijam, naj le pogumno eksperimentirajo, kje vse v našem najlepšem mestu na svetu se da tembolj fino poscat in posrat. Želim vam neusahljivo ustvarjalnost.
