Danes sem sanjal, da so me iz kabineta
predsednika države prosili, če bi šel z njim
na turnejo. Bil sem presenečen. A spet ne
tako zelo presenečen. Poznal sem njegovo
šibkost in nagnjenje do hermetične poezije,
na katera je občasno vrgla čudno luč
le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je
že leta neuspešno skrival. Po pravici povedano
si nisem čisto dobro predstavljal,
kaj naj bi predsednik na turneji počel.
Bo tam zato, da mi bo nosil brisače
in dotakal vodo, ko se mi bo osušilo grlo
in bom izgubljal glas? Me bo napovedal?
Bo naredil filozofski uvod? Bo med branjem
zgolj njegova prezenca zaprla usta morebitnim
sovražnikom poezije in s tem tudi sovražnikom države?
Bo ob koncu branja izrekel kakšno pametno pripombo,
po katerih je znan in ki se od njega pričakujejo?
Bo naredil kakšen povzetek za širše množice,
kajti on dela zelo dobre povzetke za širše množice
in širše množice naravnost obožujejo njegove povzetke?
Bo težko razumljivo naredil še teže razumljivo?
Zase sem vedel, da bom bral in občasno, da publika
malo zajame sapo med najdaljšim hermetičnim sonetom
na svetu in drugim najdaljšim haikujem na svetu, naredil
kakšno pirueto, hodil po eni roki in ploskal z eno roko,
požiral ogenj in meče in žongliral s tremi vročimi
likalniki in eno hladno mesoreznico.
Turneja naj bi bila kratka. Pripravljalna. Vedel
sem, da je predsednik, prav tako kot
jaz, dobro fizično pripravljen, v dobri
kondiciji, skrbelo me je le, kaj se bo zgodilo,
če nenadoma postane melanholičen in če takrat v bližini
ne bo nobene vodne pipe s hašišem in nobene
starinske zofe, na katero bi se lahko zadet zleknil
in se zleknjen zamislil nad svojim mučeniškim življenjem.
Turneja naj bi bila v obliki branj in sprehodov
po domačih logih in gozdovih, naj bi bila
hoja po poljih in dihanje svežega zraka naše
domovine, vaja v orientaciji in trening
preživetja v divji naravi, v zadnjih ostankih
pragozdov, seveda vse pod budnim spremstvom
telesnih stražarjev, mogoče s helikopterjem
v zraku, če slučajno pride do kakšnih motenj
in uporov razočaranega ljudstva.
Turneja naj bi bila nekakšen trening
za velika in še večja dela v prihodnosti.
Duhovna vaja in fizična vaja hkrati.
Počepi in sklece in meditacija,
ajurvedska medicina in objemanje dreves,
za čas, ko bo treba postaviti na svetovni
zemljevid slovensko tradicijo pisanja hermetične
poezije, kot našo edino resno in konkurenčno
industrijsko panogo, da ne bomo sloveli samo
po predsednikovi nesporni lepoti, prirojeni eleganci
v oblačenju in gibanju, njegovem štiriindvajsetkaratnem
nasmehu, ki tudi tiste, ki sedijo v bolj oddaljenih
vrstah in na slabših sedežih, ali pa samo
doma pred televizorji, nehote primora,
da sežejo globoko v žep in si končno
privoščijo, kar so si želeli privoščiti že od
prvega obhajila; dizajnerska sončna očala.
V primeru, da nimajo dovolj denarja,
pa vsaj rabljene maske za varjenje.
Pesem je iz cikla, ki bo objavljena v eni od prihajajočih zbirk Uroša Zupana z naslovom Sanjska knjiga.
