»Ne postoji mjera, ni formule za ovaj grad. Nad njegovom otmjenom, sedefastom ljepotom, sazdanom od sve samih protivurječnosti, trajno su zamišljeni i začuđeni posmatrači i istraživači, putnici i avanturisti, vagabundi i probisvijeti … Malo ko tu, malo šta razumije. Sarajevo ne može stati u kockaste glave i u zatarabljene mozgove. Njemu je strana sva isključivost i uskogrudnost. Zato ga prati uzvišeno ime Kuća naroda …« (Valerijan Žujo, 2006)
Ko z avtomobilom zavijeva proti Sarajevu, se nama prikaže kot razpotegnjeno mesto, strpano v dolino in redko posejano po gričevju. Vendar pa Sarajevo na prvi pogled skrije več, kot pokaže, v pravi luči se razkrije šele, ko gost resno zagrize v pobočja okoliških hribov ter si osvobodi pogled na gosto posejane stare kritine in občasne minarete, ki globoko zajedajo v mrtve rokave sarajevske doline. Mesto naju hitro pogoltne in za nama takoj zapre vrata, padeva v kolono, mimo letališča po neki vpadni cesti, ki naju v stanju skorajšnje negibnosti zadržuje slabo uro. Na vpadni cesti dve postavi, vsaka s svojim čikom v ustih in vsaka ob svojem avtomobilu, brez vidnega vznemirjenja čakata na vlečno službo, ki je obtičala na drugi strani kolone. S prijateljem sva za en mesec najela stanovanje na Koševskem Brdu, v severnem delu centra, kjer hrib že postane preresna ovira, da bi se ga lotil z razmajanim mestnim kolesom. Fasada najinega kratkonogega bloka je načeta od četniških granat, z obstreljenimi betonskimi osamelci je napolnjena vsa ulica Braće Begić, ki pročelja blokov neprevidno odpira proti jugu in zahodu.
»I u koje god doba dana i sa koga god uzvišenja bacite pogled na Sarajevo, vi uvek i nehotice pomislite isto. To je grad. Grad koji i dotrajava i umire, i u isto vreme se rađa i preobražava.« (Ivo Andrić, 1965)
Zvečer hodiva po Sarajevu, srečujeva veliko ljudi, klativa se po boemskih beznicah, ulice pa naju nepričakovano že prvi večer vržejo v romantični fatalizem mesta, ki se kasneje še večkrat zgrne nad naju povsem naključno, morda pa tudi s kakšnim namenom. V Kinu Bosna, nekoč coni metelkogovske raje, danes prostoru Instagram turbofolkašev, poznih milenijcev, španskih alternativcev in vaških rakijašev, se vrtijo narodnjaki, filmska sobana, ki je pred vsemi temi leti sprejemala pomembne goste v temi, je ta večer osvetljena z velikim lestencem in haloji avreolami nacionalnega ponosa. Gost zrak velikega prostora prežema merak, majhne skupinice objetih ljudi enoglasno spremljajo pevca; pijanost in skupinska mantra goste pelje v stanje kolektivne ekstaze, ki pa jo kar naenkrat in grobo prekine slučaj trenutne impulzivnosti in balkanskega ponosa. Pretep se poleže tako hitro, kot se je začel, Bosanec je razbil Bosanca, ta pa se je potem s polomljenim egom, krvav in prepoten zavlekel v temni kot; ne vem, zakaj, ampak v francoščini iz teme prosi nezainteresirane mimoidoče za marko. Glasbo zmanjšajo na low, po prej zatemnjenih delih se prižge svetloba in ljudi izpraska iz zadetosti, počasi kapljajo na nekajmetrski klanec, ki izhod Kina Bosna loči od ulice, pretep je zdaj že dolgo nezanimiv, še nekaj časa se nas bo držala nadležna pijanost, tista ki se iz vznesenega prelije v zateženo; pazim pretepenega, kako bolj ali manj očiščen krvi z dvignjeno brado izgine v temi Sarajeva. Večer zaključiva s falaflom, poleg naju so ob tej uri tam samo še policaji, domačno se pogovarjajo s komšijo za pultom, vpijejo, podjebavajo. Kaj naredi Sarajevo, da človeku ega ne zjebe niti represorska uniforma in pištola zraven kurca? Vračava se mimo Ciglan, po drugi strani, kjer imajo Bosanci svojo vzpenjačo, pol marke in 143 sekund za tri nadstropja vertikale. Dobro sva že zabredla v labirint ulic, ko na vrhu brda, kjer se hrib obrača v padajočo funkcijo, v prvem nadstropju nekega bloka zagledam silhueto ženske, nagnjena je čez ograjo balkona, zdi se mi, da kadi cigareto in da njeni košati temni kodri silhueto oblikujejo v črno ploskev. Ko greva mimo bloka, mi postane jasno, da se pravzaprav spogledujem s satelitskim krožnikom in rdečo lučko, ki potrjuje sprejemanje signala. Sarajevo mi postreže s prvo fatamorgano, stanovanje pa s kavčem in prenosnikom; bežna misel – Sarajevo se me je že prvi dan dobro lotilo – hitro ubeži, jaz se lotim NBA tekme, piratski prenosi, kader je ravno pri »zabavnem« programu, moški stoji sredi igrišča v telefonski govorilnici in si za majico baše dolarje, ki po zraku letijo okrog njega. To počne metodično in premišljeno, ne skriva stanja popolne koncentracije, iz vetrne komore stopi prepoten, spomni me na pretepenca, pograbil je okrog petdeset bankovcev, zato mu v roke potisnejo bon v tej vrednosti za nakup v neki tehnični trgovini. Vzhičen je in solzan.
»Da bismoh odlučno postavili pitanje o pretpostavkama civilizacije, kulture i umetnosti jednog drevnog grada, da bismo u suočavaju s poezijom kao nasleđem, kao izvornom sačinjanjem i kao svedočanstvom svoje vrste išli što sigurnije putevima izvornog sačinjanjem i kao svedočanstvom svoje vrste išli što sigurnije putevima vlastitog razvića, i najzad, da bismo osujetili svu apstraktnost novovekovnog progresa u ovom prostoru, nužno je, da se ponekod vratimo unazad, da zaustavimo i smirimo pogled na onom što je bilo, kako bismo otkrili ono što nam prethodi, kako bismo dosegli smisao vlastitih nsatojanja u otvorenom horizontu, jer sadađnji trenutak nije hranica naših mogućnosti …« (Husein Tahmiščić, 1968)
Sarajevo je pred kratkim doživljalo eno svojih zlatih obdobij, po koncu vojne do zgodnjih let novega milenija se je v mesto spet zasadil kolektivni optimizem, ki je vodil v bogato umetniško, intelektualno in aktivistično izražanje Sarajlij, vendar pa je elan presekano upadel, povojna etnična politizacija Bosne počasi ubija vse možnosti ponovnega razcveta. Tudi med Sarajlijami je zazeval prepad, manj v odnosu do vere, nacionalnosti ali rase, bolj v kulturnem elementu, o njegovi grožnji se izpovedujejo pisatelji, prevajalci, novinarji, umetniki temnih lokalov, ostanki socialistično financiranega kulturnega programa, ki tako kot Sarajevo brezbrižno trohni. Tisti kulturniki, ki še niso pobegnili ali pomrli, se v meglah tobačnega dima po kafanah lahko oklepajo samo še strupenega cinizma, kolnejo čez seljaštvo, ki udira iz okoliških hribov in prevzema atmosfero mesta, morda je to politični oziroma socialni inženiring in namenoma zapirajo majhne kafane intelektualizirane estetike, ki jih krasijo knjižne police in lesene šahovske figure, fotografije porušenega mesta, obstreljenih ljudi in utrganih udov, izbruhi derta[1] lokalnih slikarjev in pesnikov, jazz v dimnem ozračju, zamolkli pogovori, ki se tekom noči iz umetnosti, filozofije in literature, brez pijanega romantičnega intermezza neposredno prelijejo v fatalistični realizem sarajevske generacije, ki je verjetno povsem legitimno obupala nad sleherno konstruktivno držo. Zapadli so v sarajevski blues, ki med vrsticami razkriva mnogo več od klišejev na površju, posttravmatska paraliza od tuge v tem času noči iz klientele temnih kafan izliva velike količine patološkega, s katerim pa se nihče ne sooči v psihoterapevtskem smislu. Za kaj takega je prepozno in morda bi bilo tako samozdravljenje tudi popolnoma nesmiselno, prevlada melanholija z elementi fetišizma, avtorasistično pomilovanje in romantiziranje slabe usode. Zapirajo se prostori idiosinkratične rutine polnočne zavesti, odpirajo pa se prostori turbo folka – tudi mi smo neke noči zašli v klub Dorian Gray, pojavil naj bi se pred kakšnim letom; že bežen pogled na polnočno klientelo bi razbil tudi najmočnejše zahodnjaške liberalne dvome o stereotipih balkanskega mačizma in seksizma. Po kotih in med mizami so nametani široki moški in visoke ženske, zdi se, da je prav vsak tukaj z bremenom lepotnega standarda sarajevskih seljakov, njihova telesa so ovita v ekskluziven tekstil, stopala zaščitena z drago gumo, obrazi natančno postavljeni v območje med samozavestnim in nedostopnim, gibi ostajajo previdni, kot da bi ljudje hodili po steklenem stropu, ki se bo ravnokar zdrobil in razkril negotovost obiskovalcev. Ironija Doriana Graya je neizmerna, mogoče celo namerna, gosti utelešajo materialne ideale, ogledala kluba pa njihove podobe odsevajo v drugačni sliki, narcisoidnost se meša s čustveno podhranjenostjo, pretirana samozavest z otroško zmedenostjo, odsev prikaže nemoč v prostoru in času, ki nikakor nista naklonjena tej generaciji. Kulturna raja se pritožuje čez seljake, seljaki so brezbrižni do odrinjenih kulturnikov, oboji so ujeti v vzorce lastnih identitetnih bojev, vendar pa je zunanjemu opazovalcu lahko hitro jasno, da si skupaj delijo usodo, ki vodi v partikularen fatalizem obojih.
»Ako bi pobjedio Abdič ne bi bilo rata, malo bi se klali selima al bilo bi OK, ono …«
»Nije moj kurac ratni zločinac, ne mogu ja svaok sranje guzit.«
»Bez nasilja neće bit ničega. Al šteta, što je tako.«
Spoznal sem se z nekom, ne spomnim se več njegovega imena, v težki atmosferi Kina Bosna, za šankom, kjer sva drug drugemu kupovala pivo, meni Sarajevsko, njemu Staropramen, on Bosanec iz Kaknja, jaz še en naključni obiskovalec, ki išče pristnost tujega mesta. Kakanjec je velik človek težkih in povešenih ramen, velikih in izbuljenih oči ter stereotipne pričeske, ki posnema hipnost zahoda, a nekako očitno po balkansko; njegova pogosta nemost kaže na introvertiranost, ki pa jo poredkoma negira izpad koleričnosti. Nisva si izmenjala veliko besed, vsak nastavek pogovora z moje strani je bil z nekaj praznimi povedmi hitro požrt v čudno tišino, edina skupna stvar nama je letnik rojstva, vse ostalo so bolj ali manj deviacije, kljub temu pa se je zdelo, da me je sprejel k sebi na prazen barski stolček, kjer brez skupnega interesa ždiva, ravno toliko skupaj, da ne sama. Vmes mi navrže, da je optimist, ker mu je to edina pot iz depresije Sarajeva, optimist pa ostaja tako, pove, da ne spremlja medijev in o stvareh ne razmišlja. Mu o optimizmu lahko verjamem takole na besedo? Njegov obraz mi namreč govori vse drugo, on pa, kot da bi me poslušal, moje misli prekine grobo, s komolcem, nakaže, da mimo naju hodi neko dekle. Tekom večera jih je bilo še kar nekaj, kapljale so mimo naju, na dolgih špicah, v raztrganih supergah, fine žene in žene alternative. Občasne opazke Kakanjca spremljam nemo, ne bi rekel, da ga spodbujam, zadržujem pa ga tudi ne, zakaj bi ga, sam je in že nekaj časa mu je tako, vidi se mu po načinu, kako gleda te ženske, preplašeno in pohotno, s kratkimi pogledi, ki se izogibajo kakršnegakoli srečanja z drugo stranjo, njegove občasne besede poželenja so izkazovale bolj fantovsko nemoč kot moško premoč. Pravzaprav mi v tem trenutku sploh ni jasno, kakšna je bila najina naveza, ni je mogoče označiti ne kot naklonjeno ne kot nenaklonjeno, čudno je bilo tole srečanje med Slovencem in Bosancem, poslovilo se je po dveh urah, izpraznjenih česarkoli, kar bi mi dalo oporo glede tega, kaj si misli o najinemu naključnemu poznanstvu. Končava z medlim stiskom roke, zadevica izpade prav nerodno, kot da bi se pravzaprav poskusil izogniti fizičnemu stiku z mano, morda sem presegel mejo šankovskega poznanstva, ne vem. Ko grem, vidim, da se je kolegu pridružila nova družba. Dva stara Bosanca z zajetnimi dlanmi in močnimi prsti, z apnom zasvinjane cunje, iz oči jima teče rakija, eden se ga oklene in mu nekaj govori. »Ja sam nekad bio neko, sad sam kurac.«
»Oko mahala nicala su vremenom i sarajevska groblja, okićena bijelim kamenim nišanima u zelenoj travi ili u voćnjacima i stogovima sijena – najveselija groblja na ovome svijetu. Život i smrt su ovdje sasvim blizu, oni su prve komšije. Svoje mrtve živi gledaju sa svog prozora, iz svoje avlije, sa sokaka, iz dućana, iz kafane … Tražio sam uzalud vesela groblja, i nigdje ih na bijelom svijetu nisam vidio. Njih ima samo na padinama ovog grada, gdje mrtvi žive u komšiluku sa živima i gdje mrtvi sa svojim kamenim biljezima posrću, klate se i hoće opet da se sa nama uhvate u koštac života.« (Zuko Džumhur, 1991)
Nad Sarajevo se dviga črna megla, ofenziva iz vseh strani, po nebu, čez brda in vzdolž doline, mesto se je potegnilo vase in se skrilo pred hladnim zrakom in nalivi. Gledam skozi okno na brdo Hum in njegovo anteno, dva tedna je, odkar sem ga prvič zagledal in si v glavi risal zgodbe mesta, ki so se odvile ob vznožju tega in vseh ostalih hribov. Danes sem veliko bolj izčrpan, polotil se me je dert, paraliza od tuge, kot jo je kratko popisal Mirza. Berem utrinke »Sarajevo u poeziji«, ki mi v trenutnem vzdušju mesta razkrivajo edinstvenost sarajlijskega odnosa do smrti. Dojemanje minljivosti ni posebno zaradi tega, ker bi Sarajevčani z vojnami izpraznili pomen smrti, gre prej za kulturen odnos iz časov Bogomilov in kasneje Otomanov, ki ga izkazujejo tudi tukajšnja stara mestna grobišča. Sarajevski mestni nagrobniki niso podobni zahodnim svetiščem smrti, ki jih okrašujemo s prevzetnostjo marmorja, belega kamenja in plastičnih sveč. So enostavni, ne skrivajo nikakršnega čustvenega nadomestka ali nelagodja in izkazujejo največjo mero preprostosti in pomirjujoče estetike, videza, kakor da so v piramido pristriženi sivi stolpiči po zelenih površinah mesta posejani povsem naključno, po parkih in ostalih zelenicah, med drevesi, zapičeni kar v zemljo, kot da bi jih nekdo nametal od zgoraj, brez vidnega reda ali logike, vsak se zase nagiba v izbrano smer in vsak je svojevrsten poklon preminulemu, ki v ta svet gleda skozi oči spominskih besed. Nagrobniki po svoje interpretirajo končnost in nam govorijo, da smrt ne izbira teološko ne teleološko, še najmanj pa razumsko, je hkrati trenutek in neskončnost, v sebi drži podobno mistiko, kot ga drži sam obstoj, je nerazumljena in po vsej verjetnosti za vedno nerazumljiva, je, kot jo prikazujejo nagrobniki mestnih grobišč Sarajeva, nevpadljiv zaznamek vsakdana.
»1209 ljeto v listopad mjesec lijep, al tujzan, jer nijma vislje onog tso bi, a nijma ni onog tso tce nekad opet bit.«
»Ne ubi me sedam rani od strijela, kopja i sjekre, ne prozdra me ni jena sumska zvijer, ne proguta me rijecni vir, ni oganj ni zima mi ne zmetose trag.
Ubi me Sipara jerbo mi se obecala a za drugog otsla.
Prosto joj bilo sve, al ja tcu naseg sina i dalje da sanjam, makar sada sam.
Ne zvalite mi ovi kami. To su moje otci tkroz koje i daljse zvijezde i Siparu gledam.«
Včeraj smo že tretjič presedeli kar nekaj ur z Mirzo, pravzaprav je Hans, vsak diasporski Bosanec namreč dobi pravico in dolžnost do nadimka, ki naj bi potem postal njegovo novo ime. Mirza je svoj poklic šefa kuhinje opravljal v prestižni restavraciji na Dunaju in ga zato zadnjih nekaj let, vse od povratka v Sarajevo, vsi prijatelji kličejo Hans. Imena imajo osrednje mesto, v bolj zemeljskem delu svetu se na to pozablja, že v Sarajevu, nekaj sto kilometrov južno od Ljubljane, pa sta estetika in simbolika poimenovanja toliko bolj prisotni. Koševsko Brdo, najin komšiluk, je brdo Romov, ljudi, za katere simbolika poimenovanja igra ogromno vlogo; vsak, ki se rodi v tradicionalistični romski družini, ima po tri imena. Prvo in najbolj intimno je ime, ki ga novorojencu na uho zašepeta njegova mati, delita si ga samo onadva in ga na neki točki za vedno odneseta v zemljo; drugo je ime podarjeno od očeta, ki ga poznajo ostali v vasi ali ulici, pravzaprav ga poznajo vsi cigani, skrito oziroma neizgovorjeno ostane samo v odnosu do necigana; nam se predstavljajo s tretjim imenom, ki si ga nadenejo sami v zelo zgodnjih letih, pogosto so zato ta imena pravzaprav popkulturne reference z nekaj desetletnim zaostankom, Đeki Čen, Brus Vilis, Silvester Stalon. // Hans je med pogovorom navrgel, da je opravljal poklic lomilca kosti trupel, mrtvih starcev, katerih smrt predolgo ostane neopažena in zato njihova telesa ostanejo zakrčena v različnih pozah, večkrat nepraktičnih za prevoz in upepelitev, telo, po kateri preneha teči kri, po nekaj urah začne dreveneti in ga ni prav nič enostavno vrniti v dostojen položaj, ki bi mrtvim omogočal umirjenost prehoda, preživelim pa sporočal spokojnost odhoda. Sicer je mogoče precej nežno in nevpadljivo odkrčiti zatrdelega mrtveca, z mazili in masažo, vendar je ta pot predraga in prepotratna, živi reveži tukaj pač nimajo denarja, da bi ga trošili na mrtvih revežih, zato najemajo podjetja, ki za nekaj sto mark nalomijo kosti, sicer zelo previdno, brez odprtih zlomov, tega si nihče ne želi. Podjetni posredniki potem za plačilo po nekaj deset mark iščejo Bosance, pred leti so klicali tudi Hansa – takrat je bil še Mirza –, prevajalca, kuharja, dolgometražnega sprehajalca, glasbenika in intelektualca poznih tridesetih. Ko nama brezbrižno pripoveduje to zgodbo, opazim, da je njegov odnos do smrti podoben, kot ga kaže Sarajevo in njegovo groblje. Smrt je gotova in končna, vsaj v materialnem smislu. Mrtvi ne čutijo bolečine, čutijo jo samo živi. Posteljimo mrtvim, da gledajo v vsemir skozi oči nagrobne poezije, vendar pa, za božjo voljo, poskrbimo še za žive, ki se dušijo v balkanizaciji bosanske politike.
»To je grad ljubavi, velikih životnih zanosa, velike ljubavi prema životu, ali također i grad kojem se kao rijetko na svijetu čovjek pomiruje sa smrću.« (Frano Alfirević, 1956)
Vsakdanjost smrti se nevidno prenaša v vsakdanjost sarajevskega življenja, ki živi in hodi med temi nagrobniki. Na gradbenih odrih nasproti spomeniku, ki obeležuje smrti otrok, delavci pojejo počasni sevdah. Na raznesle četniške granate in ratrgane človeške ude sprehajalce opominjajo z rdečo obarvani odkrušeni pločniki, točke, ki jih mali cigani v pouličnem nogometu uporabljajo za gol. Blizu, ob večnem ognju, se fotografirajo mlade družine, milenijska prekarizacija v Bosni zaostaja za nekaj let, zato se mladi v zgodnjih dvajsetih še odločajo za družine. Mimo tržnice, kamor je ob pravi – torej povsem napačni – uri priletel 120-milimetrski možnar in pobil 64 ljudi, ravno hodi skupinica mladih muslimank v hijabih, sproščeno se pogovarjajo in smejijo, veliko opravka si delajo s selfiji. Po ulicah se sprehaja veliko mešanih parov z otroki, nekje vidim mladega moškega z muslimanskim pokrivalom, močno brado in pobritimi brki, zraven njega pa ženo, morda queer aktivistko, ki s skrajšanimi kavbojkami mimoidočim v branje razkazuje tetovirana feministična gesla, vsak na svoji strani za roko držita dečka, ki radovedno vrti svoje oči, dokler ne sreča mojih; spet drugje zagledam obrnjeno situacijo, žensko, pokrito s težko tančico, spremlja droben zbegan moški, bled in bel, s svetlimi lasmi, skorajda prestrašen, kot da bi doma on nosil ženin nikab. Prav veliko o mestu, ki ga krasi tako bogat zgodovinski, politični in kulturni kontekst, v enem mesecu ni mogoče izvedeti, še manj razumeti. Vendar pa se zdi, da zadnja vojna Sarajevu ni vzela tistega, kar mu je namenila vzeti. Njegova identiteta ostaja nadetnična, takšna, kot je bila že v času Otomanov, ko so Sarajevčanom dovoljevali veliko več, kot bi takrat bilo pričakovati. Če bi Sarajevo za konec poimenoval za metropolo, bi mi morda ob misli na NYC, London, Pariz ali Amsterdam očitali sentimentalno idealiziranje, puhlico bežnega opazovalca, ki je preživel nekaj tednov kulturnega safarija v dertu in ćeifu sarajlijskih ulic, kjer se ga je polotil orientalizem. Vendar pa tako hitro ne bom vrgel puške v Miljacko, Sarajevo v sebi nosi zgodovinsko, kulturno in metafizično globino velikega mesta, ki ga navkljub majhnosti v metropolitanstvu povzdigne nad Beograd, Budimpešto, Zagreb ali Skopje.
»Stigoh onamo uoči Bajrama i ni usred Pariza ne bijah žrtvom tolikih najsuprotnijih senzacija. To bi bio izabaran grad ljudi, što žive samo života radi, što doživljuju samo radi doživljaja. Tri najglavnije evropske povijesne struje, muhamedanstvo, katolicizam i bizantizam, sastaju se tu u jednoj te istoj duši narodnoj, a da se ne dodiruju. Dodajte još Hebrejce, najčišću, najplemenitiju psminu, iz maurske Španije bačenu tiranijom raznih torquemada i Dimenesa, živ dokaz najveće vjerske tolerancije islamizma, pa onda doseljenike sa površnošću bečke i peštanske bijela kava kultura, i šarenilo toga poluistočnoga sinut će vam u cijeloj njegovoj žarkosti perzijskog ćilima.« (Antun Gustav Matoš, 1939)
[1] Paraliza od tuge.
