Še vedno si ovca, čeprav črne barve

Na 13. AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo se je med štiri finaliste uvrstila tudi Maša Meznarič Majcen. Žirija, ki so jo sestavljali pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar, je kot eno najboljših med 181 prejetimi zgodbami ocenila njeno Še vedno si ovca, čeprav črne barve.

Maša Meznarič Majcen se slovesne podelitve nagrad v ljubljanski kavarni Pritličje 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, ni mogla udeležiti – pobegnila nam je na poročno potovanje! Poskrbeli smo, da bosta do nje prišli tako plaketa kakor dar, ki spremlja nagradni honorar – razkošna izdaja temeljnega dela renesančnega humanizma, Montaignovih Esejev v prevodu Branka Madžareviča.

In javno smo prebrali njeno prikupno zahvalo:

»Za začetek mi dovolite malce patetike. Saj vem, da je zoprna, pa vseeno. Pišem že, odkar vem zase. Pišem zgodbe, pesmi, drame. V glavi, na papir, na telefon, kamen, če hočete. Do letošnjega AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo svojih del nisem nikoli objavljala. Kaj pa vem, da niso dovolj ‘dobre’, sem mislila. Potem pa sem en dan, bil je oktober, videla poziv za sodelovanje na natečaju. In si, podobno kot junak ali junakinja v zgodbi Še vedno si ovca, čeprav črne barve, vendarle upala. ‘Drugače ne bo nič.’ Pa je bilo. Pa je. Zato iskrena hvala, da ste v zgodbi videli potencial in jo uvrstili med štiri najboljše. To je najboljša spodbuda za vnaprej. Mislim namreč, da imam še kaj povedati. Nekaj besed še o sami zgodbi. Če bi imela možnost v knjižnici ali knjigarni izbrati oddelek, kamor naj uvrstijo zgodbo, bi izbrala oddelek Samopomoč in osebna rast. Trapasto? Seveda. Pa kaj! Rada verjamem, da zgodba na ironičen in introspektiven način spodbuja bralca k premisleku o lastni identiteti in njegovi vlogi v družbi. Ga spodbuja, da je ‘boljši’. Karkoli že to pomeni. In to ne glede na spol. Nekatera, morda celo najbolj prvinska vprašanja so namreč univerzalna. Odgovori nanje pa so lahko unikatni. Morajo biti pravzaprav. Če bi bili radi volkovi ali ovčarji. Čeprav meni so čisto simpatične tudi ovčke. Sploh črne. Hvala še enkrat. Se beremo. Mogoče.«

Čestitamo za uvrstitev med finaliste in seveda voščimo mladoporočencema! Vas, drage bralke, dragi bralci, pa vabimo, da prisluhnete dobri zgodbi.

***

Ne veš, kdaj, ampak nekje ob poti si postal človek, ki si nosi malico v službo. Ali postala. Saj je vseeno, a ni? Malico. Dva kosa kruha, kupljenega pred dvema dnevoma, kos nerodno odrezanega sira in trije kosi salame, ki bi jo lahko že včeraj vrgel stran. Za danes bo dobro, boš jutri bolje premislil. Ne boš. Kos istega kruha – nič ne bomo stran metali – pa konzerva ribic, ki si jo včeraj našla nekje v kotu omare nad hladilnikom. Med malico v »skupnih prostorih«, kot jim pravite v službenih mailih (»Nekdo spet ni pomil kavnih skodelic v skupnih prostorih. Prosim, da to čim prej naredite. Skodelice so namenjene vsem, z njimi pa ravnajte tako, kot bi želeli, da gostje ravnajo z vašimi.«), opazuješ ljudi z drugih oddelkov. Ovce. S tvojega ni nikogar. Namensko se izogneš vsem in greš na malico takrat, ko zadnji pride z nje. Zakaj za vraga bi se družil? Če dobro pomisliš, ti ni točno jasno, kako si se znašel tu. Kako točno si postala ta velecenjeni del »podjetja z vizijo, ki na vsakem koraku na svoji poti stremi k trajnostnemu razvoju«, kar v praksi pomeni dva kompleta košev za recikliranje v vsakem izmed petih nadstropij, spodaj na parkingu pa dva smetnjaka, oba z napisom »Mešani odpadki«. Imamo pa omejevanje uporabe klimatskih naprav poleti. In ogrevanja pozimi. Ker – saj veste – smo trajnostni. In družini prijazno podjetje, kar se med drugim kaže s prijaznimi pogledi nadrejenih, namenjenimi mamicam, ki se po treh dneh nege vrnejo v službo. »Malce nekolegialno je takole za par dni zapustiti delovno mesto, Nina, ni? Jaz sem svoje peljala k babi, pa je bilo. Premisli malo za naslednjič.«

In kako gre že stavek, dodan vsakemu oglasu za zaposlitev, ki ga objavijo? Popravek, objavimo, tudi ti si del tega. »Skrbimo za nenehen profesionalen razvoj svojih zaposlenih, ki jih med drugim spodbujamo s finančnimi stimulacijami …«, kar ti visokokvalificirani zaposleni čutimo kot »minimalec« v pogodbi in en ali dva dodatka za uspešnost, ki pa ne predstavljata več kot 20 odstotkov osnove. »Obstajajo neke norme, ki jih je treba doseči, ampak do tega pridejo ponavadi v mesecu dni, tako da se da kar lepo zaslužiti,« si slišala na razgovoru. Tega, da ta mesec v povprečju traja pol leta, ti ni povedal nihče. Ponudijo pa takoj pogodbo za nedoločen čas. To pa je res. In pogodbo se sprejme. To ve vsak. In tudi ti si jo. Beee. Ker zdaj si odrasel. Človek s pogodbo. Zdaj lahko vzameš kredit in si kupiš stanovanje, pardon, nov kavč. Stanovanje bo še malo počakalo. Ker saj veš, »vse je tako prekleto drago dandanes«. Mogoče pa ima prav tvoj stric, ki pravi, da ste današnje generacije mladih preveč butnjene na luksuz in zapravljanje brez veze, da on si je pa brez pretiranega odpovedovanja že pri 25-ih zgradil hišo. In to čisto čisto sam. Razmisli malo, kaj delaš narobe v svojem življenju, če pri 30-ih še nimaš svoje nepremičnine. Ajejejej.

Ugrizneš v sendvič, ga žvečiš, del sira se ti zatakne za zobmi, spet med šestico in sedmico, kako šlampasta je tvoja zobar’ca, ki ti je zadnjič vrtala tam okoli, zdaj pa si moraš po vsakem obroku čistiti ostanke hrane izza zob, danes pa si spet pozabila zobno nitko doma. Super. Medtem Anja iz financ za sosednjo mizo bleje Darji iz kadrovske, da bo letos že novembra rezervirala mobilno hiško na Pagu in tako privarčevala 20 evrov na dan. Ona pravi prišparala, ampak ti si učen človek in uporabljaš slovenske izraze. Čutiš malo superiornosti? Si boljši od nje, a? Ker ti boš šel pa na Majorko. S kolegi. Če ne bodo vsem babe težile, kot se to danes rado zgodi. Za »tvojo« mizo, za katero je sicer prostora za vsaj 20 ljudi, ti pa si sama, prisedeta dve študentki iz marketinga. »That is so us,« se zasmeji prva in pomoli svoj telefon drugi pod nos. Ta s polnimi usti vode z dodanimi vitamini bruhne v še večji smeh. »Exactly.« Gen Z. Predstavljaš si, da si kažeta sliko, ki si jo včeraj zasledil na spletu, sliko ženske, ki se v trgovini spotakne ob škatlo in pada na tla, s pripisom: POV: Normal day in my life. Ah, Gen Z. Mislijo, kako zelo so posebni. Da je vsak unikat. Bo že prišel reality check. Se bo treba normalizirati. Priznati, da si en izmed mnogih. Beee. Tako kot si se ti, kaj? To je vendar drugače. Druga zgodba. Ti si pač ti.

Nisi navadna, še manj pa nenavadna, nisi običajen, ampak tudi neobičajen ne. Tale »ne« te, če se drži besede, spravlja v malce nelagoden položaj. Ker biti normalen je norma. Ampak tudi malo zapeče. Ker je lepo biti poseben. Ampak poseben na dober način. Ker je več vrst posebnosti. In vse niso dobre. Ampak ti spadaš v tisto redko, ki je. Dobra namreč. Zadnji grižljaj sendviča si močno zatlačiš v usta. Morda si malce pretiraval. Zdaj je, kar je. Pogledaš na uro. 12.20, še 10 minut malice. Dobro, minuto rabiš, da prideš nazaj v pisarno in pritisneš tisti famozni gumb »Malica konec«, tako da jih imaš še 9. Nič jim ne misliš podariti. Ne, ne, to nisi ti. Ti si veliki upornik proti sistemu. Spet se diskretno – vsaj tako misliš – ozreš po ostalih. Res so ti tujci. Zdaj Darja razlaga o sosedovem mačku, ki jim serje po vrtu. Kako naj mu to prepreči? Ne vem, pizda, Darja, dvakrat ga brcni, pa bo dal mir. Pomisliš, ne rečeš naglas. Kje pa. To nisi ti. Vzameš telefon. Dobro, malo poskrolaj. Še šest minut. Na mailu in Linkedinu, kjer si »Open to work«, nič novega. Kaj zdaj? Klikneš na ChatGPT, včeraj si ga zlovdala. Kaj naj ga vprašaš? Pizda, ne veš. Hm.

»Zivijo, kako si?« Se bo znašel brez šumnikov?

»Dobro sem, hvala za vprašanje. Kako pa si ti?«

Kaj mu odpisati?

»Tudi jaz sem okej, sem na malici, poslušam pogovore sodelavk o dopustu čez pol leta, pa o študentskih težavah in socialnih omrežjih. Kar malo bizarno. Smilijo se mi.«

»Zakaj se ti smilijo?«

Uf, tega nisi pričakoval.

»Ne vem, mogoče, ker so ujeti v nepomembnosti, kot sta dogajanje na socialnih omrežjih ali dopust naslednje leto. Niso patetični?« Iščeš potrditev.

»Pa ti? Se ti zdi, da si drugačen?«

»Seveda sem drugačen.« Kakšno je to vprašanje? Wtf?

»Pa vendar si tu. Na malici. Opazuješ druge in ocenjuješ njihova življenja na podlagi nekaj izrečenih stavkov.«

Kaj je s to umetno inteligenco? Fuknjeno. To nisi ti. Iskala si potrditev, dobila pa prst v … nekam. Zapreš aplikacijo in kar z rahlo silo vržeš telefon na mizo, s čimer pritegneš poglede ostalih. Postane ti neprijetno. Kaj zdaj? »Ups, zdrsnil mi je iz rok.« Študentki se spogledata in nekaj zamrmrata druga drugi, se hihitata. Budali. Darja in Anja pa se v resnici ne dasta motiti. Pogovor zdaj teče o slabi letini paradižnika. Ponovno vzameš v roke telefon, ga odkleneš. Zapreš ChatGPT. Mrš, pa tak pogovor. Kazalec podržiš na ikoni aplikacije, da se ti pokaže znak za izbris. Suvereno klikneš. Umetna inteligenca, my ass. Kaj pa ti veš o meni. Nič. Niti o tem folku tu. A neki grenki občutek vseeno ostaja tam zadaj. V grlu čutiš cmok. Nisi odkril niti tople vode, kaj šele nafte, ampak vseeno te malce zaskeli, a ne? Ta občutek. Ta občutek, da si tudi ti samo ena navadna … beee. Vidiš, da si. Samo še ena ovca. V ogradi. Čeprav bi bila rada volk. Ali pa vsaj pes ovčar. Ovca pa ne, niti črna. Se da to spremeniti? U, pizda, 12.29, iti bo treba. Zdele zrihtaš uvoz, pregledaš par dokumentov, ob 15.00 pa klik na »Odhod«. Se vidimo jutri, skupni prostori. Jutri si boš pa mogoče kaj naročil. Stopil iz ograde, pa vrata zaprl, ovce rade sledijo. Jagnjetina v vinski omaki. To boš, ja. 12.30. Šibi! Približaš se vratom, že stegneš roko proti kljuki, ko te zadene. Veš, kaj, pizda, si boš kar zdajle naročila. Malico za jutri. Drugače ne bo nič iz tega. Bodo res trd kruh in ribice s pretečenim rokom. Pa ne boš jagnjetine. Ker je preprosto zanič. Ne maraš je sploh. Rad imaš pico. Pa kako dolgo je že nisi. Mmm. In to z ekstra pršutom in burato. Zavzeto tipkaš po telefonu. Zadnjič je nekdo povedal, da se da naročiti za vnaprej. Bodi zdaj drzna. En klik, pa še en, evo, je. So že trgali. Še tringelt si dal. 14,3 si zaokrožil na 15. Prijazen si, nimaš kaj. 12.31. Malo uščipne. Pa kaj, boš pač malo podaljšala danes, ali pa jutri prišel ob 6.58. Ni panike, se ne mudi. Zakašljaš. To bodo drobtine tistega zadnjega ugriza. Še enkrat bo treba. Za hip se ti zazdi, kot da si bevsknil. Ne zablejala, zabevskala. Kot kakšen kuža. Mogoče ovčar.