Celosten in uravnotežen pristop ni vedno optimalna rešitev. To sem si ponavljal, ko sem začutil potrebo po pisanju o televiziji, a se hkrati v istem trenutku zavedel, da je pri obravnavanju tega medija stremljenje h generalizaciji utopično in sizifovsko početje. Gre namreč za tako fluiden fenomen, da bi vsak poskus konciznega zajetja določenega trenutka v televizijski zgodovini praktično že takoj skočil iz svojega kalupa. Hkrati se zdi, da se prav zdaj na področju serialne televizijske produkcije dogaja toliko novega, zanimivega in pomembnega, da bi bilo škoda izpustiti priložnost za par bolj natančno fokusiranih opazk. S tem v mislih se torej niti za trenutek ne bom pretvarjal, da sem sposoben napisati karkoli drugega kot komparativistično skico, osnovano na svežnju popolnoma arbitrarno izbranih trenutnih nadaljevank.
Še najbolj me je k tipkanju dregnil Broad City. Ja, zavedam se, da je bilo o Abbi Jacobson in Ilani Glazer v zadnjih mesecih prelitega že mnogo črnila, celo nekaj slovenskega, ampak moj izgovor je, da sem tale članek začel pisati že po koncu prve sezone, pa sem bil potem preveč len, da bi ga dokončal. Nič ne de, glede na to, da je sestavek od takrat dobil nekaj dodatnih goriščnih točk, vam vsaj ne bo treba brati tirad o tem, kako je Broad City stokrat boljši od Girls in kako je v bistvu šele ta serija prepojena z vsemi žlahtnimi kvalitetami, ki so jih mnogi tako z veseljem pripisovali Puncam. Kar pa ne pomeni, da to ne drži. Medtem ko Dunhamova išče nove načine, na katere bi lahko sveže slavnega gospodarja teme Adama Driverja legitimno vključila v vedno bolj vase zagledane zgodbe svoje serije, sta Abbi in Ilana na novo zakoličili televizijska pravila spola, razreda, korektnosti in še česa. Nič manj pomembno ni, da sta vse skupaj zamotali v izdelek, katerega glavni dosežek ni teoretična legitimnost ter posledično kritiško prikimavanje in trepljanje po ramenih, temveč to, da vse našteto postane popolnoma irelevantno, ko dobrih dvajset minut praktično ščiješ od smeha in brezpogojno uživaš v tistem, kar se vrti na ekranu.
Pomemben kontekstualni določevalec pri Broad Cityju je dejstvo, da je bila serija spočeta na internetu. Preden ju je pod svojo perut vzela Amy Poehler, sta Abbi in Ilana namreč harali po YouTubeu in prav fascinantno je, kako močno je ta preteklost zaznamovala trenutno celostno podobo njunega izdelka. Mala skrivnost velikih mojstrov televizije je, da je treba pri ustvarjanju nove televizijske serije najprej napisati deset epizod, jih potem promptno zadegati v koš in začeti snemati šele pri enajsti. Z drugimi besedami, najprej je interno treba zgraditi svet s koherentno atmosfero, namenom, živimi liki in zgodbami, ki jih je vredno pripovedovati. Če je vse skupaj izpeljano res mojstrsko, se da na ta način celo izogniti napornim uvodnim epizodam, ki odžirajo dragocen čas vsebinam, zaradi katerih neka televizijska nadaljevanka v resnici obstaja. Ko je Broad City prišel na Comedy Central, je vsled predhodne vadbe na Tubi točno vedel, kaj je, zato je bil že od prve sekunde must-see-tv. Vse do danes, torej do sredine svoje tretje sezone, je ostal šolski primer hitre, kompaktne in jasno usmerjene televizijske vsebine, ki lahko pritegne naključnega gledalca in zadovolji zagrizenega oboževalca.
Pa vendar se v trenutni televizijski klimi da uspešno ustvarjati tudi na diametralno nasproten način. Netflix svoje originalne vsebine že nekaj časa ponuja v paketih in tako je v drugi polovici februarja izdal tudi eno od svojih najnovejših serij, Love. Prvih nekaj epizod gledalcu zelo počasi predstavlja like v zgodbi, ki se v glavnem vrti okrog romantičnih razmerij v srednjerazrednem Los Angelesu. Gillian Jacobs, stara znanka iz Communityja, svojo vlogo igra odlično, soliden je tudi njen kolega Paul Rust, pa vendar njuna izmišljena ustreznika nista osebi, ki bi gledalca povlekli v svoj svet ali nagovarjali k poistovetenju. Če bi bila serija Love predvajana v klasični televizijski maniri, z eno epizodo na teden, bi gledalce verjetno prej zmedla in odbila, kot pa navdušila, saj ni zgrajena iz samostojnih vinjet, temveč iz fragmentirane zgodbe, ki se na koncu sezone vsaj začasno sestavi v celoto, večjo od preproste vsote svojih delov. Vendar pa je to zaradi Netflixovega načina razsemenjevanja lastnih vsebin popolnoma brezpredmetno. Producenti se zavedajo, kako korenito je njihova formula spremenila moduse gledanja televizijskih (če jim sploh še lahko tako rečemo) serij, zato si brez težav privoščijo, da svoje serije (če jim sploh še lahko tako rečemo) v bistvu delajo, predvajajo in tržijo kot filme. Tako lahko tudi deset delov nadaljevanke Love, ki je bila dokaj očitno namenjena »binge watchingu«, razumemo kot šesturni film s postopnim vzpostavitvenim uvodom, vmesnim nezavezujočim eksperimentiranjem in le ohlapno zavezanim koncem.
Stranski učinek tega je, da medij postaja vse bolj drzen in da na nek način za primat umetniške legitimnosti med gibljivimi slikami celo konkurira filmskemu. Louis C.K., ki je svoje dokazal že z revolucionarnim Louiejem, se je odločil, da to ni dovolj in da potrebno svobodo vseeno lahko najde le na svetovnem spletu. S svojo miniserijo Horace and Pete je sklenil krog – če sem pri Broad Cityju govoril o premiku internetnega k televizijskemu, gre tu za etablirano televizijsko osebnost, ki je svoje ustvarjanje ostro fokusirala na medmrežje. In da se razumemo, pri Horace and Pete ne gre za neko parminutno skico. Nasprotno, gre za sedem epizod, dolgih med 30 in 67 minut, v katerih igrajo Louis, Steve Buscemi, Alan Alda in Jessica Lange, torej za resnično serijo z zavidljivim pedigrejem in postavitvijo več kamer, ki je posvojila inherentno instantnost internetnega videa. Prav ta ažurnost je tu glavna. Za ustvarjalca nadaljevanke, ki je v bistvu posneta dramska igra s precej dialoga o trenutnem političnem stanju, je neprecenljivo, da lahko epizodo posname le en teden pred predvajanjem oziroma objavo.
Proces distribucije serialnih gibljivih slik je torej nekaj, na kar moramo biti izrazito pozorni. Celo Punce, ki sem jih zgoraj precej jadrno pometel na stran, bi v tej fazi svojega obstoja v malce drugačnem formatu dobro funkcionirale. Pol ure v tednu, polnem drugih kvalitetnih vsebin, je premalo, da bi spregledali določeno iritantnost, ki si jo je praktično vsak lik v seriji nabral tekom njenih štirih let obstoja, zato pa bi v paketnem formatu vse skupaj delovalo precej drugače. Pri »binge watchingu« se med gledalcem in vsebino ustvari neka vez, ki je bila poprej lastna predvsem filmu (in konec koncev knjigi) in ki precej bolje vzdrži občasne spuste v globeli dolgočasnih prizorov in motečih likov. Za serije, kakršna je Broad City, ki se že intuitivno prilegajo specifikam televizijskega formata, to ni tako pomembno, druge, ki tako ali drugače, namerno ali nenamerno, silijo iz okvira, pa bodo verjetno reševali prav novi načini gledanja.
