AirBeletrina - Severna obzorja: kaj narediti s svojim življenjem?
Kolumna 19. 12. 2013

Severna obzorja: kaj narediti s svojim življenjem?

Draga Ana,

 

John Maxwell Coetzee: Youth

pred leti sem prebrala droben roman Johna Maxwella Coetzeeja z naslovom Youth. Ta roman je zame dolgo časa veljal za najbolj žalosten roman na svetu. Pripoveduje zgodbo o mladeniču s pisateljskimi aspiracijami, ki sprva objavlja v južnoafriških literarnih publikacijah, nato pa se v upanju na večno čast in slavo  preseli v  London. To mesto naj bi mu omogočilo preboj med zvezde pisateljskega poklica. Iz romana izvemo, da mladenič zares ne piše slabo, da pa je zgolj eden med mnogimi takšnimi. Ker od sporadičnih objav ne more zares živeti, se zaposli v IBM-u. Roman se izteče v prizoru, v katerem zdaj kanček starejši mladenič igra golf s poslovnimi partnerji. Ne napiše niti besede več. Je zagrenjen. Osamljen. Razočaran.

 

Ta roman je izjemno žalosten zato, ker bralcu prikaže, kako gladko gredo stvari lahko narobe in kako gladko gredo lahko narobe tudi prijaznim ljudem. Naš mladenič nase z ničimer ne vabi nesreče, počne vse, da bi zadostil svojemu življenjskemu poslanstvu – pisati. Toda naš mladenič živi in kolikor je živ, toliko ne more imeti nadzora nad naplavinami časa. Velika sreča, ki jo mladenič kljub vsemu ima je, da ve, kaj narediti s svojim življenjem.

 

Te sreče zares nimamo vsi. Če pogledam vase in se ozrem še po drugih, lahko sklenem, da nas večina ne ve, kako ukrojiti svoje življenje. Če pa že vemo, nas ovirajo praktične zahteve obstoja.  Zgodovina priča, kako se je konec sedemdesetih rodilo prepričanje, da lahko s svojim življenjem naredimo karkoli – You can do anything! Vsak lahko postane to, kar si želi postati, še več, vsak je že po naravi stvari usposobljen za vse, samo izbrati in odločiti se mora med enako pomembnimi in zveličavnimi dejavnostmi. Resničnost je z nami tako blaga, da nas ne pritiska v nič, ni staršev, ki bi potrebovali delovno ročico v hlevu, ni očeta sodnika, ki bi rad imel sina odvetnika, ni zaskrbljenih sestričen, ki svojim materam poročajo o tem, kako najmlajša v družini zdaj spet veksla balet za aikido, pri čemer je balet že zavekslal bobnanje. Nobene zahteve, samo, bodi to, kar hočeš biti, popraskaj se, kjer srbi, pa bo krasno in lepo do konca življenja. Naužij se jebene svobode, hej!

 

Poudarjam: jebene. Večine se nas v tej svobodi loteva naporen in gost nemir: malo bom potovala, potem bom malo delala, potem bom vpisala še en študij, potem bom šla živet v Copenhagen, potem bom odkrila plesno terapijo, ojoj, kje se je skrivala ta reč tako dolgo časa, potem bom iskala študij plesne terapije, potem ga ne bom našla, potem bo prišel substitut, potem še eden in še eden … Potem bom imela otroke, potem bom sovražila otroke, potem bom sovražila moža, potem se bom začela ukvarjati z lončarstvom, hej, to je pa zdaj res to. In večina nas bo ob koncu življenja utrujenih in zbeganih. Karkoli je v zakulisje naših mladih življenj prilepljen kot grožnja. Never enough. Toliko je tistega, kar bi radi doživeli, krajev, ki bi jih obiskali, ljudi, s katerimi bi spali, curryjev, ki bi jih radi skuhali, da redko pomislimo, da nam katera od teh stvari sploh ne bi ustrezala. Včasih so knjige z zanimivimi povzetki najbolj dolgočasne, včasih so najlepši ljudje najslabši ljubimci in včasih že delamo tisto pravo, pa nas zaslepljuje blišč ostalih stvari. Včasih je naše življenje že naš lasten model, ki ga ne znamo ceniti, ker še nima javne ocene.

 

Zares si želim, da bi mi nekdo v tranzicijskih devetdesetih povedal, da je z življenjem treba narediti zgolj nekaj, kar se čuti prav. Do tega nekaj je seveda treba prispeti, toda prepričana sem, da do tja prispeš lažje, če si gledaš pod prste, si pozoren sam nase in na svoje lastne odzive. Večina nas gleda nekam drugam, v druge ljudi, v druge življenjske modele. Vseskozi preverjamo, kako so naše odločitve videti in slišati – poročamo si, da smo totally busy -, čeprav je najbolj pomembno to, da te odločitve ne izropajo našega srca. V idealnem svetu, kjer ljudem ne bi bilo treba izgubljati dostojanstva zaradi preživetja, je najbolj važen občutek, da nekaj delaš prav. Kdor si lahko to privošči, je po mojem mnenju najsrečnejša oseba na svetu.

 

S tem se torej vračam k mladeniču iz romana Youth. Ker ima mladenič v lasti nekaj dragocenega (ve, da hoče samo pisati), je srečen. Ker se njegova želja postati javno pripoznan pisatelj ne dovrši, postane nesrečen. Njegova zgodba ima več etap in dolgo časa sem jo razumela kot zgodbo zloma in konformizma. V resnici jo še vedno razumem tako. Pri osemindvajsetih si namreč težko zamislim, da nikoli ne bom izdala zbirke kratkih zgodb ali napisala romana in se bom za preživetje udinjala v nečem, česar ne bom cenila. Težko sprejmem, da si bom prav tako kot moj mladenič, ki ve, kaj bi, morala v breme všteti odvratno življenjsko snov, morda bolezen, laži, propadel zakon in razžaljene otroke. Edino, kar lahko na tej točki svojega življenja sprejmem, je svoj trud, da ne bi postala to, kar najbolj preziram ali česar se najbolj bojim. Trud za tisti svoj mali, nikomur razen meni pomembni nekaj. Vendar je veliko tega, kar ni in nikoli ne bo moj inženiring.

 

Objem,

Ana

 

PS. Ko sem se prijavljala za službo pri švedski firmi na Norveškem, sem v formularju zasledila okence, v katerem je gospodinjstvo delo enake intenzitete kot top menedžment, vzgoja otrok velja za dejavnost, ki človeka oskrbi z določenimi veščinami. Končno!

 

 

Severnih obzorjih si dopisujeta Ani, ki sta Slovenijo zamenjali za Skandinavijo. Ani Schnal bo na pismo čez teden dni odgovorila Ana Svetel. Že poslani pismi lahko preberete tu in tu.