Draga Ana,
ko sem te povabila k dopisovanju, sem bila še na Norveškem. Sonce se je spuščalo nevarno nizko, da bo lahko decembra mrknilo, tik pred izginotjem pa je nasilno osvetljevalo – da si bomo res vsi zapomnili – čudovite krajinske prizore: mirno gladino velikanskih jezer, ki jih objemajo pisani listavci, blatne gozdne poti, z lišaji porasle balvane, ki so padli kdo ve od kje, svetlolase družinice, zbrane okoli ognja, nad katerim pečejo klobase. Iz pristanišča v Oslu je med vikendi vsakokrat izplulo na stotine jadrnic in na obalo sedalo na stotine sivih galebov (ki se jih bojim in jih ne maram, ker hodijo hitro in so visoki kot majhni otroci). Moški so se v začetku oktobra odpravljali na lov na divje ptice nekam globoko v notranjost dežele, ženske pa so ulov potem doma oskubile in ga razobesile po balkonih finih mestnih naselij (true story, vendar jaz pri ničemer nisem sodelovala). Moški in ženske so iz omar privlekli svoja čedna jesensko-zimska oblačila in potrdili vtise, s katerimi Lookbook in podobne internetne strani razmetavajo že leta – Norvežani imajo smisel za plašče in gležnarje in kape in šale in tople žabe. Vsi smo se pred delom, med delom in po delu gnetli v kavarnah in se zadevali s kofeinom, da bi nam uspelo ostati osebe vse do ure za fitnes, ali plezanje ali tek ali solarij, naše osebne rešitve za dolgoživost in vizijo v temi.
In tako dalje. Saj približno veš, kako je.
Kljub vsemu lepemu in kljub temu, da je življenje tam zares lahko, sem si želela samo domov. In zdaj sem doma. In si želim le še nazaj.
Enkrat vmes sem pozabila, kako tesno in neznosno je ob jutranjem čaju poslušati Val 202 in slišati ljudi vseh generacij, ki mlatijo eno in isto pritožbo, ki v letih zorenja ni pridobila prav nič žlahtnosti, prejkone je začela gniti. »Ta država gre cu grund«, »a je to še država«, »vse postrelit, vsi so umazani in skorumpirani«. Splet norosti in bolečine, žal nič kaj kafkovski, ampak vselej zgledno cankarjanski. Pa zares nočem zveneti kot Miha Mazzini, trudim se biti prijazna in razumeti stisko, vse nepreštevne razloge za jamranje. Toda – za formo gre in ta mi gre na živce. Razvadila sem se, saj norveščine pač ne razumem dovolj dobro, da bi lahko zasledila posebno pritožbeno naravnanost ljudi, hkrati pa mi njihovi obrazi ne sporočajo velike nacionalne travme. Tu pa imam vseskozi ta sitni občutek, da je čemernost postala družbeno sprejemljiva, da si jo oblečeš tako, kot si zjutraj oblečeš hlače. Izjemno radi se pritožujemo, poglej, kako se pravkar pritožujem jaz, svojo veščino smo izmojstrili celo do meta ravni in temu krogotoku včasih sploh ni videti konca. Toda ali ni mnogo lažje in bolje, če skupnosti in posamezniki negujejo nivo razprave in besedovanja, ki še ima razgledni potencial? Ali ni bolje, da si lahko Tomaž pri dvaindvajsetih reče, da pa iz njega še nekaj bo in da je izjemno lepo, da ga nekaj lahko veseli in da iz bazena javnega diskurza zajame še nekaj dodatne volje in moči? Da ni vse samo korupcija in klientelizem in moj-sosed-je-čisto-nesposoben-pa-ima-vseeno-odgovorno-službo model upravljanja z resničnostjo?
Verjetno pretiravam, ker je bil val slabe volje, ki je hušknil vame, ko sem zadnjič stopila na avtobus, rušilen. Slaba volja me popade izjemno hitro in tako ostajam razpeta med sočutje do revnih in razžaljenih soljudi in potrebo po tem, da bi histerično zacvilila svoj »Utihnite, naj končno spregovori kdo, ki ima kaj povedati!«. Z vsem spoštovanjem do dosežkov zgodovinskih revolucij, ne morem si kaj, da si ne bi želela, da si jih civilizacija sploh ne bi prisvojila, če pa je že od začetka jasno, da lahko skrenejo s poti in pripeljejo do tovrstnega pesimističnega hrupa. Od Slovencev zato pričakujem menjavo kulise. Seveda ne pozivam k prodajanju megle in se ne zavzemam za povzdigovanje zanikanja, temveč samo skromno, naivno mladostniško liberalno opozarjam, da se zdravje pričenja pri odnosu do stvari. Ni razloga, da bi vztrajali v pasivno-agresivnem, disfunkcionalnem odnosu, če pa si lahko pripravimo kaj hranljivega. Razlogi so seveda zgolj emocionalni, razlogi navade, češ če nekaj preverjeno ne deluje, je bolje vztrajati pri tem, kot pa tvegati kaj drugega, kar morda prav tako ne bi delovalo. Slaba uravnilovka, toda precej človeška. Morda držijo avtostereotipi Slovencev, ponižnost – zloba – krivda, ne vem, najbrž ne, v resnici me to sploh ne zanima. Vem samo, da resničnost nima nobenega razmerja z usmiljenjem in da ponavljanje enih in istih pritožbenih obrazcev ne more biti izbira.
Ana, ne razumi me narobe, vem, kako težko je lahko družinam brez denarja ali velikimi dolgovi, pa vendar čedalje trdneje verjamem (in tukaj ima veliko vlogo norveška atmosfera), da je na vseh nas, da svoje sposobnosti in možnosti ocenimo realno, ne s preveč ne s premalo (ker smo zaradi prvega zgolj kreteni, zaradi drugega pa nesrečniki). Če bo povprečno situirana večina uporabljala besede, kot so upanje, zaupanje in drznost, se bo to preneslo na vse.
Sem naivna, kajne?
Lepo te pozdravljam, iz Kamnika v Stockholm,
Ana
V Severnih obzorjih si dopisujeta Ani, ki sta Slovenijo zamenjali za Skandinavijo. Ani Schnabl bo na pismo čez teden dni odgovorila Ana Svetel.
