AirBeletrina - Sezona lova na lisice
Kritika 15. 4. 2014

Sezona lova na lisice

 

Naslovnica romana Harmatan Ivana Sršena

Naslednji prizor mi ne gre iz glave: zbrana druščina na večerji nekje v Londonu razpravlja o vseh mogočih temah, med drugim tudi o absurdnosti tega, da so podporniki lova na lisice napadli angleški parlament. Ko eden izmed gostov, prihajajoč iz Nigerije, ki se je tam znašel povsem po naključju, reče: »Ne razumem, zakaj je lov na lisice tako velika stvar v tej državi /Angliji/. Ali ne obstajajo pomembnejše stvari?« se omizje zasmeji. Toda eden izmed njih, otroški kirurg, predstavnik tako imenovanega višjega srednjega razreda, suho vpraša: »Kaj bi lahko bilo bolj pomembno?«

Glede na nadaljnjo diskusijo (»Torej, to je naš edini način, kako biti razredno bitko. Zemljiška gospoda in aristokrati ter mi, liberalni srednji razred, se prepiramo okoli tega. Hočemo jim vzeti njihove neumne majhne igrače.«) postane jasno, da je tisto, kar je v angleški družbi bolj pomembno od lova na lisice in kar ostane za tisto mizo, dekorirano z modrimi prtički in pod dragimi lestenci neizgovorjeno, tema priseljencev. Moškega iz Nigerije, ki ga ob vprašanju ali misli, da bi Anglija morala ostati zatočišče za ljudi, ki so preživeli grozote vojne, stisne v prsih, saj je sam, predstavnik nigerijskega srednjega razreda, na Zahodu – po poteku vize – ostal brez papirjev.

Toda ta Nigerijec, nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie ga je v romanu Americanah poimenovala Obinze, ima čez nekaj prizorov celo srečo: tik pred matičnim uradom ga ujamejo, za nekaj dni vtaknejo v zapor in nato deportirajo nazaj v rodno deželo. Tam, zahvaljujoč privatizaciji, postane uspešen poslovnež, ki na Anglijo in tudi Ameriko, po kateri je kot mladenič hrepenel in zato spotoma prebiral sodobno ameriško leposlovje, začne gledati skozi deziluzirana očala. Dokler so mu pod pretvezo terorizma zavračali vizo, je Zahod zanj ostal obljubljena dežela, še vedno diskriminatorna, pa vseeno vredna poželenja. Ko si na Manhattnu lahko privošči nepremičnino, od tega istega poželenja ostane samo rožljajoče okostje. Po mnenju gospa, ki so se jim pod dragim lestencem svetili rdečkasti lasje, bi bil šele tedaj primeren za omizje, toda tedaj je spoznanje, da ljudje načeloma razumejo beg pred revščino, ne razumejo pa potrebe ubežati pred zatiralsko otrplostjo, ko nimaš izbire, pustil za seboj.

Avtorica romana Americanah je z namenom mitizacije kontinenta, s katerega prihaja, in predvsem, da bi pokazala na njegovo na novo porajajočo se gospodarsko moč, pozornost preusmerila na izbiro: Nigerijci, Pakistanci, Romuni, ki jih videvamo v evropskem prostoru, tvegajo in morda celo počnejo ilegalne stvari – ne zato, ker so doma stradali ali bili posiljeni ali pa so za seboj pustili požgane vasi, temveč ker jim v domačem okolju ni ničesar manjkalo, vendar so vseeno čutili nezadovoljstvo, ker so bili od rojstva naučeni, da gledajo onstran. Ker so bili prepričani, da se prava življenja odvijajo nekje drugje, in so bili zato lačni izbire in varnosti.

Avtoričina iluzionistična, privilegirana pozicija, ki svojih holivudskih (in verjetno tudi nolivudskih) pretenzij niti ne skriva, se radikalno razlikuje od rezov, ki jih je v svojem romanu Harmatan (2013, Durieux) naredil hrvaški avtor Ivan Sršen. Romaneskna zgodba o Nigerijki Uhunomi, ki po avanturi s turškim poslovnežem, kratkotrajnem bivanju na Portugalskem, v Franciji in končno Nemčiji, pristane v enem izmed nemških zaporov, je veliko bolj brutalna, morda bi morali govoriti kar o njeni dokumentaristični vrednosti. Uhunoma za razliko od Obinzeja prihaja iz nigerijskega delavskega sloja, čeprav je Nigerija – v Harmatanu – do določene mere tudi idealizirana, predvsem pa družbeno diferencirana. »Oni se tega bojijo,« reče Uhunomin šestnajstletni brat Festos sredi poplesujoče množice, ki spremlja truplo znanega nigerijskega glasbenika in aktivista Fele Kutija iz mrtvašnice na njegov dom (za prehod desetih kilometrov so menda potrebovali sedem ur). »Česa?« ga vpraša Uhunoma. »Ljudi,« ji odvrne Festos. »Toda kdo so oni?« vztraja Uhunoma, ki ne razume, zakaj bi se nekdo bal vesele, poplesujoče množice. »Oni, ki imajo vse,« kot iz puške izstreli Festos, nato pa se za zaslišijo prvi akordi Feline pesmi Everything Scatter, ki množico spravi v trans.

Uhunoma tudi zaradi te pesmi, katere ritem pozna z vsakim delčkom svojega telesa in ki jo je, odkar jo je slišala, spremenila, sredi zamrzle bavarske pokrajine, hrepeni po domu. V zaporu ima namreč eno samo željo: da bi lahko poklicala domače in jih obvestila, da je živa. Tega, kar se ji je zgodilo v Evropi, jim seveda ne bi mogla pojasniti, saj so nekatere grozote nepojasnljive. Tisto, kar je presežno v Sršenovem romanu, je dejstvo, da poudarek ni na Uhunomini posamični usodi, temveč da pisatelj s svojimi intervencijami subtilno komentira položaj Afričanov Evropi ter pri tem ne zapade v alegoričen diskurz: Evropa gleda zgolj in samo Uhunomino barvo polti. »Nemci ne vedo, kdo si ti, ne razlikujejo te od kakšne druge črnke,« Uhunomi v zaporu izreče ameriška črnka Amanda, kar je po svoje tudi dobro. Kraj deportacije si lahko vedno na novo izmisliš (Somalijo ali Sudan), kar pa za Afričana, Afričanko, ki se v evropskem prostoru nahaja izven statistik, ki je absolutni višek in s katerim nihče ne računa, pomeni le brezciljno tavanje po zaporih.

Vrhunec Uhunomine drame ni v tem, da pristane v zaporu, ker nima dokumentov, niti da ji z lažno obtožbo uspešno naložijo dodatnih deset let, temveč da zaradi posilstva začne razpadati in celo preneha hrepeneti, da bi se javila domačim. Uhunoma je torej dehumanizirana, zadnji rez pa opravi katoliški duhovnik, ki svojo pozicijo v ženskem termitnjaku razume že nekoliko mistično; kolikor ga zapornice, ki jih po spisku posiljuje, sovražijo, ga tudi potrebujejo. Da je avtor pri tem v lastno državo, ki je v tem romanu obravnavana samo kot del večjega (evropskega) prostora, usmeril kritično puščico, je nedvoumno, toda kar je zares perverzno, je dejstvo, da se katoliški monstrum, kot zapornice poimenujejo Ebermaierja, edini zanima za »ponižane in razžaljene«.

Ivan Sršen je šel v obravnavi evropskega dna, ki se spreneveda, da s politiko nerepresivnosti in tolerantnega mejnega režima, kot se izrazi upravnik zapora, priseljencem dela uslugo, še nekoliko dlje; to, da se je bil zmožen vživeti v žensko telo (in ne dušo, saj je v tem romanu o dušeslovnih zadevah zelo malo govora, pa še te so vezane zgolj na Nigerijo), ga je očitno naredilo senzibilnega tudi za vprašanje homoseksualnosti. Hrvaška in bosanska zapornica se poljubljata na zaporniškem hodniku, ena izmed njiju celo uspe pobegniti iz zapora, vendar si onstran zidov ne obljubljata zvestobe. »Ko bova zunaj, ne moreva objeti potrkati na vrata bosanskih staršev,« izreče Ivona svoji ljubimki. Zapor je torej metafora za vse tisto, kar se dogaja zunaj, in na svojo mrežo zgolj lovi delce prahu, ki pod zatemnjeno lučjo ostanejo še bolj očitni. Bistveno je, da je pisatelj, pripadnik najmlajše generacije hrvaških prozaistov, pokazal dovoljšno drznost, da je problematiko temnopoltih imigrantov povezal z ženskim vprašanjem in tudi z vprašanjem homofobije. Redek biser, ki bi ga bilo smiselno uvesti kot šolsko čtivo.