Moj štirinajstletni sin ne bere. Nič. No, razen obveznega šolskega čtiva. Neznansko sitno mu je, ker učiteljice slovenščine, ker je »oči pisatelj«, pričakujejo, da bo vsaj sodeloval, če ne že prekipeval od pronicljivosti pri bralni znački, projektih za slovenščino in podobnih trpinčenjih mladine.
Nisem pristaš teorije, da je mogoče otroka prisiliti, da bo v čem užival, zato svoje razočaranje prenašam molče. Ni namreč ravno, kot da ne bi bil že od malih nog izpostavljen književnosti, kar naj bi bilo menda pomemben dejavnik za pismenost otrok. Naša dnevna soba, eden od hodnikov in celo obe otroški sobi se pravzaprav šibita od knjig; pred nedavnim je neka obiskovalka ob pogledu na našo dnevno sobo začudeno vzkliknila: »Kako mi je to všeč! Ste te knjige kje dobili?« Lahko bi pravzaprav rekli, da je odraščal v ekstremno knjižnem okolju. Kot malčku smo mu brali zgodbice in pesmice, kasneje je tudi sam hodil v knjižnico. Se pravi izkušnjo tega ima in nekaj časa mu je bila celo všeč. Bilo je neko poletje, pri enajstih letih, ko je to doseglo vrhunec: takrat smo na morje odpotovali z goro knjig, na plaži vsi štirje poležavali vsak s svojim romanom, in imam fotografijo, na kateri sin hodi po ulici v Rovinju in med hojo bere knjigo. Res.
Potem pa se je, tako kot pri toliko drugih družinah, zgodil računalnik. In tablica. In pametni telefon.
Zadnje zatočišče njegovih bralnih navad je bila postelja, zvečer pred spanjem. Njegove še zadnje knjige, tam nekje pri dvanajstih letih, so bile Kapitan Gatnik, Dnevnik nabritega mulca in ZGUBA/Dnevnik. Potem pa je tudi to zamrlo. Seveda pri poskusih prevzgoje ni šlo brez poskusov omejevanja rabe elektronskih naprav; ni šlo brez poskusov podtikanja različnih knjig, ki so navduševale očka, ko je postajal že malo večji oziroma prestar za otročarije; a različni Vinetuji, Kapitan Bontekoe in njegovi mornarčki, Jules Verne in celo Štoparski vodniki po Galaksiji so ostali brez odmeva oziroma so obležali zaprašeni poleg vzglavja po nekaj prebranih straneh. Nezanimivo. Prepočasno. Nerelevantno.
Seveda me je pograbil očetovski obup, kako drugačen je konec koncev lahko tvoj otrok od tebe. Pri tem moram sicer tudi dodati, da fant kljub vztrajnemu zijanju v zaslone ni postal možgansko mrtev. Vedno je znal prekipevajoč od navdušenja prihajata k nama in razlagati, kaj je na omrežjih izvedel, ali spraševati, kdo je kaka znamenita osebnost, za katero je izvedel, ali kaj kakšen pojem pomeni. Ni toliko zapravljal časa za chate s sošolci ali domačimi prijatelji; raziskoval je svetovna omrežja, tekočo angleščino pobral enako spotoma, kot smo mi v starih časih srbohrvaščino, in me le občasno spravljal v zadrego z vprašanji, kaj pomeni na primer lubricity ali erotic asphyxiation (»oči, ti si prevajalec!«) ali kakšna popolnoma vesoljska beseda, za kakršno sem ga lahko poslal samo gledat v Urban Dictionary.
Nazadnje, ko sem torej že praktično dvignil roke od njegovega ukvarjanja s knjigami in sploh od svoje stare teorije, da človeštvo nujno potrebuje zgodbe; da je to prirojena nevrološka potreba – pa čeprav so te zgodbe le trači iz rumenega tiska –; da je narativno znanje tisto, ki vedno prodre globlje od faktografskega; ko sem se torej sprijaznil, da pač ne bova imela skupnega tistega, kar se je meni vse življenje zdelo tako pomembno, pa sem vendarle opazil nekaj zanimivega. Učno priložnost zase. Zgodbe so se pri njem – preselile drugam.
Ko sem na primer svoje čase igral računalniške igrice, so bile edine, ki so me poleg pasjanse kdaj res potegnile, izključno adrenalinske streljačine (Duke Nukem, Doom, Quake). V njih je bilo treba minimalno strateško razmišljati, vse pa je bilo še najbolj odvisno od hitrih prstov in refleksov. Nasprotno so te za mojega sina bolj nekaj obrobnega oziroma je imel s Fortnitom in Minecraftom bolj občasne faze; prej ko slej so mu postale brez veze. Daleč najbolj so ga potegnile čisto drugačne igre, na primer Undertale. Poznate? Gre za igro vlog, igrico z zelo rudimentarno grafiko, pri kateri so glavna stvar izraziti liki. Z njimi je treba stopiti v komunikacijo, se skozi dialoge in odločitve prebiti skozi zapletene zgodbe, preden prideš do konca. Lenobni in navihani Sans, domišljavi Papyrus, materinska Toriel in kompleksna Undyne so ga tolikanj vznemirili, da je bil pripravljen cele ure govoriti o njihovih reakcijah, duhovitostih, njihovem značaju. Lahko sem le strmel: meni se ne bi nikoli ljubilo toliko ukvarjati s preprosto črno-belo figurico. A zanj so bile prave osebe.
Dalje: njegov odnos do glasbe. Sam sem imel v mlajših letih do nje precej strasten odnos; sprva je bil to hard rock, kasneje thrash/speed/black metal in hardkor punk; kasneje pa sploh kakršenkoli indie rok ali magari pop, samo da je tako ali drugače provokativen, inovativen, odštekan. Vedno mi je bil pomemben predvsem zvok, ritem: glasba me je morala zgrabiti za želodec, mi vzburkati dopamin. Tudi moj sin posluša glasbo, a povsem drugače. Zanj je stil oziroma zvok precej drugotnega pomena: lahko vleče na rap, lahko na pop, lahko na pank ali na šanson; bistvena so besedila. Najraje išče na YouTubu pesmi nekih popolnoma obskurnih izvajalcev, pri katerih je v video vključen tudi tekst. Dostikrat gre bolj za kakšne stranske projekte raznih stand-up komikov kot za karierne glasbenike; ti teksti so praviloma polni absurda, ironije, norčevanja iz stanja današnjega sveta. Nobenih posebno globokih modrosti; nenehno pa spodsekavanje smisla izpod nog, uživanje v karnevalu, groteski. Ludizem nekega novega časa.
Zadnja lekcija pa so bili memi, ki mi jih je hodil navdušeno kazat. Sicer – kar si jaz predstavljam pod memom, je kakšna sličica iz znanega filma ali stripa s kratkim tekstom zraven, ki duhovito spreobrača originalni pomen. Ko pa mi je sin kazal njihove meme, so bili to navadno gifi ali ultrakratki TikTok videi, ob katerih mi ni bilo popolnoma nič jasno. Na primer: ob neki generični, miksani muziki neki tip pleše kot nor. Posnetek je slabe kvalitete, kot z varnostne kamere, okrog njega skačejo nekakšne rdeče in zelene puščice. Sledi preskok na fotografijo krave z nekakšnim plastičnim otroškim avtomobilčkom, ki se ji je zataknil na glavo, in muziki se pridruži mukanje. Preskok na fotografijo orjaške kamnite glave z Velikonočnega otoka, poleg nje štrli iz trave grafična glava črnca, verjetno vzeta iz kakšne videoigre. Sledi realna fotografija črnca, ki zmedeno strmi v kamero, z napisom HEY! na dnu. Nato figura nekakšne čarovnice, menda prav tako iz kakšne igre, in pod njo izbor šmink, kot iz reklame v reviji. Kar nekaj!
Fant se je zavzel in mi poiskal YouTube video, v katerem neki milenijec pojasnjuje, kako je začel razumeti zoomerski humor. (Sin je zelo ponosen, da pripada »generaciji Z«. Jaz sem zanj seveda boomer in nikakor ne pristaja, da v resnici pripadam misteriozni generaciji X. »OK, boomer.«) Na kratko povedano: kot je razložil tisti milenijec, gre tu za morje referenc na druge meme. Ki sicer sami po sebi pogosto izvirajo iz različnih filmov, viralnih bizarnih televizijskih novic ali videoigric, vendar so se njihovi izvirni pomeni skozi nenehno miksanje z drugimi memi in konteksti že zdavnaj spremenili, sprevrgli, postali avtonomna gesta sama po sebi. Da lahko razumeš, na kaj posamični mem namiguje, moraš biti nenehno vključen v skupnost družabnega omrežja, slediti razvoju pomena neke sličice, sekundnega videa ali animacije, ki je v nenehnem dialogu z vedno novimi konteksti. Neke vrste metafikcija na steroidih. Na ta način si internetna skupnost ustvarja svoje zgodbe sama in sodeluje lahko vsak. Kdo potrebuje avtorja? Zavedel sem se, da ob takem memu izpadem butast jaz, ker ne razumem nič. Res kot boomer. Dinozaver.
Skozi ta svet memovskih priporočil je fant nazadnje le prišel do nekaterih zgodbenih referenc, za katere je spoznal, da jih mora nujno poznati, in nazadnje celo pokazal, da je sposoben držati koncentracijo dlje kot nekaj minut kratkega videa. (Prej sem namreč že obupaval, ker se je med prisilnim gledanjem vseh delov Vojne zvezd in Matrice, ki so po mojem pojasnjevanju obvezni za razumevanje sodobnih pop referenc, vidno dolgočasil.) Začel je samoiniciativno gledati resne televizijske serije, kot sta Better Call Saul in Breaking Bad. Ker sva tudi z ženo fena teh serij, smo končno spet našli neko skupno točko.
V glavnem, spoznal sem, da v svojo teorijo o prirojeni nujnosti zgodb in umetniške fikcije vseeno še lahko verjamem; le da imajo načini, kako se te zgodbe in pomenske subverzije dandanes dogajajo, nove, meni starcu težko razumljive oblike. Namesto Šalamunove pesmi absurden TikTok mem; namesto debele knjige televizijska serija ali računalnika igra vlog. Tako ali tako pa je Zuckerberg že napovedal razvoj Metaversa, virtualne resničnosti, v kateri bo lahko vsak nastopal kot avatar in igral vlogo, ki jo hoče, v zgodbi, ki jo bo sproti načrtoval sam..
Tako se mi je v glavo zapičila podoba, ki je postala podlaga za roman Pa čeprav buldožer. Pisatelj, pripadnik izumirajoče generacije, se sooča s sinom, ki mu uhaja v virtualni svet. Edina priložnost, ki jo vidi za približanje sinovemu svetu, je ta, da sprejme ponudbo nekdanje sošolke, računalniške vizionarke, ki razvija igre za virtualni svet prihodnosti: pomagal naj bi ji ustvarjati like, osebe, ki bodo naseljevale ta svet in s katerimi bo lahko vsak uporabnik, vsak igralec ustvarjal svojo zgodbo. Umetna inteligenca se razvija s pomočjo strojnega učenja, ne zgolj s programiranjem; zato mora te like vzgojiti. Problem je, ker je naš junak vendarle pisatelj stare šole: ni si vajen izmišljevati akcijskih junakov in superherojev po receptih za uspešnice. Like je navajen tvoriti na podlagi oseb, ki jih je srečal, in zgodbo izkoriščati kot priložnost za samorefleksijo ob lastnem doživljanju sveta. Tudi v virtualnem svetu ni nič drugače. To je zanj (in zame) kvečjemu še priložnost za premislek o naravi lastnega pisateljskega početja. Tudi meni se je že zgodilo, da sem z dogodki, uporabljenimi v svojih romanih, tvegal in koga celo prizadel; v namene prepričljive fikcije sem pogosto uporabljal resnične, včasih intimne dogodke, tudi take, ki so močno vplivale name ali moje bližnje, ter obraze ali značaje, ki sem jih kdaj res srečal in so se mi z nečim neizbrisno vtisnili v spomin. Kureishi je nekoč izjavil nekaj v stilu, da pravi pisatelj zmeraj užali svojo družino in bližnje, ali nekaj podobnega. S kakšnim namenom to počne? Resnične dogodke premeša s fikcijo, ustvarja izmišljene zgodbe iz faktičnih življenjskih krutosti in izmišljene like iz živih, čutečih oseb. Zagovarja se, da liki v knjigi nikakor niso liki iz resničnega življenja; vendar pa pravo zgodbo lahko ustvariš le, še uporabljaš situacije, dileme, občutke, bizarna razmišljanje in protislovja, kakršna poznaš, ki so del tebe. In to počne tudi pisatelj v našem romanu: v virtualnem svetu se spopada z osebami iz svoje preteklosti. Toda le do trenutka, ko se v njegov ustvarjalni proces ne vmeša skrivnosten avatar, za katerega sumi, da prav tako prihaja iz resničnega življenja …
Moje izkušnje z bralstvom in kritiko so, da sem zmeraj na tankem ledu, kadar se v svojih zgodbah oddaljim od čistega realizma, zgodb o fantih in puncah, možeh in ženah, hčerah in očetih in se posvetim satiri, antiutopiji, groteski; a temu izzivu se nisem mogel upreti. Obračunati sem moral s svojo predstavo o svetu, v katerega se selijo naši potomci, na način, kot o njem razmišlja fosil, kot sem jaz. Zdelo se mi je pomembno. Če hočem nadaljevati s pisanjem, ne morem mimo pretehtanja tega, kaj to danes sploh še pomeni; kaj je v resnici definicija iskrenosti v pisanju in neznosna lahkost sprevračanja in igranja z doživetji; in kako v tem svetu vendar še potrebujemo drug drugega, tudi če se pri tem kdaj izdamo in ranimo. To nazadnje – tako ali drugače – začutijo tudi liki v romanu.
Ali kot pravi Ivo Volarič-Feo: Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav je to buldožer.
