V Generalni skupščini Združenih narodov so 27. oktobra sprejeli sklep, ki ga, kljub pomembnosti, ni bilo opaziti na prvih straneh časopisov. Sklep nosi ime L.41, z njim pa so se članice zavezale, da bodo v letu 2017 izvedle pogajanja, na podlagi katerih bo – morda – zasnovan zakon o prepovedi uporabe jedrskega orožja. Člen je s svojimi glasovi podprlo 123 držav, med evropskimi denimo Avstrija, Ciper, Švedska in Irska; sklep je podprla, nekoliko nenavadno, tudi Severna Koreja. Ostale jedrske sile so, po pričakovanju, glasovale proti; kot mnoge evropske države jih je v tem podprla tudi Slovenija.
Glasovanje je bilo prelomno vsaj iz dveh razlogov. Prvi je seveda ta, da bi lahko v primeru uspešnih pogajanj prvič v zgodovini nastal zakon, ki nad možnostjo uporabe jedrskega orožja ni le hudo zaskrbljen, temveč jo povsem jasno tudi prepoveduje. S tem bi se jedrsko orožje pridružilo drugim uničujočim vojnim sredstvom, ki so bila prepovedana v zadnjih petdesetih letih: kemičnemu in biološkemu orožju, protipehotnim minamterkasetnemu strelivu. Drugi razlog je ta, da je za rezultat glasovanja zaslužna kopica držav, ki si tovrstnega orožja ne lasti: zakonski postopek je bil tako obrnjen proti deveterici držav, ki orožje tudi izdelujejo in so zato doslej vse debate usmerjale v svoj prid.
Odločitev, ki jo je Skupščina sprejela pred dobrim mesecem dni, nikakor ni samoumevna. Iz mnogih razlogov – od lobiranja vojaške industrije pa do povsem iskrenih mnenj strokovnjakov, da jedrska orožja pravzaprav skrbijo za svetovni mir – je prej mogoče pričakovati, da bodo pozivi take vrste zavrnjeni. Da se to vendarle ne zgodi, skrbijo mnogi posamezniki, poklicna združenja in organizacije, ki menijo, da jedrsko orožje predstavlja preveliko tveganje ter zato na mnoge načine – od virtualnih do nadvse konkretnih – vršijo pritisk na odločevalce.
Naključje je hotelo, da je ena izmed tovrstnih organizacij – francoska podružnica svetovne organizacije ICAN – prav v tednu pred zasedanjem ZN na enem mestu zbrala raznoliko skupino pod-tridesetletnikov in pod-tridesetletnic: iz različnih evropskih držav, različnih študijskih ozadij, zmerno razhajajočih se političnih mnenj in z različnimi ravnmi poznavanja teme.
Konferenca, ki je potekala v Parizu, se je kajpada ukvarjala prav z jedrskim orožjem. Ob tem lahko obamovsko zveneča kratica ICAN deluje tudi kot nekakšna motivacijska mantra. Cilj, za katerega si organizacija prizadeva, namreč ni ravno skromen, čeprav so se k njemu članice Združenih narodov zavezale že daljnega leta 1946: jedrskega orožja ne le prepovedati, temveč doseči tudi njegovo ukinitev.
***
Zgodba o bombi, ki je šestega avgusta 1945 padla na Hirošimo, je – skupaj z vsemi ključnimi trenutki druge svetovne vojne – ravno prav oddaljena, predvsem pa prek neštetih filmskih, knjižnih in drugih obdelav tako mitologizirana, da je, vsaj do neke mere, pospravljena v zapahnjen predal preteklosti. Dosti bolj kot za resničnost gre le še za zgodbo – zaključeno, zaokroženo, celo romantizirano – h kateri vselej spadajo stare fotografije, stari avtomobili, veliki radijski aparati in telefoni s številčnico; življenje in tehnologija nekega starejšega datuma. Pospravljena je med platnice mnogih knjig, med začetek in odjavno špico mnogih filmov: bilo je, ne bi smelo biti, ponovilo se ne bo nikoli.
Zato je prisluhniti Setsuko Thurlow – več kot osemdesetletni gospe, ki je hirošimsko tragedijo preživela – precej nenavadno. Uničujoči udarni val, ki ga je bomba povzročila ob svojem padcu; tisoči umrlih in umirajočih; dolga desetletja žrtev radioaktivnega sevanja; vsi ti podatki, tako ali drugače dani ad acta, so naenkrat zopet pred nami, prav zares prisotni v našem vsakdanu. Pravzaprav Setsuko sedi pred zaslonom v Torontu, mi pa njene besede – prek spletnega video vmesnika nebesno modre barve in otročjih zvočnih efektov – poslušamo v pariškem predmestju Malakoff, a je zadeva zaradi tega le še bolj intrigantna. Tako kot nam je blizu Skype, popolnoma banalen del vsakdana, nam je nenadoma blizu tudi eksplozija, ki jo je Setsuko doživela v otroštvu. In bližje nam je tudi misel, da bi nas vse skupaj morda moralo bolj skrbeti.
Število jedrskih orožij se je v zadnjih sedemdesetih letih namreč povečalo s treh na okoli petnajst tisoč, število držav z lastnim jedrskim programom pa na devet. Nekatere med njimi, denimo Indija in Pakistan, so v zaostrenih konfliktih, druge, kakršni sta ZDA in Rusija, pa svoje konflikte pravkar zaostrujejo in v odnose vračajo nekdanji hlad. Tudi zadnja pridružena članica jedrskega kluba, Severna Koreja, ne vzbuja pretiranega zaupanja.
Poleg tega jedrsko orožje ni shranjeno le v tistih državah, ki si ga lastijo. V okviru »deljenja jedrskega bremena« so ameriške zaloge shranjene tudi v Belgiji, Nemčiji, Turčiji, na Nizozemskem in v Italiji; najbližje Sloveniji se nahajajo v oporišču Aviano v pokrajini Pordenone, nedaleč od meje. Obstoj ‘bremena’ ponekod niti ni javno priznan: na Nizozemskem tega dejstva, ki je sicer javna skrivnost, ni priznala še nobena vlada. Posebne omembe je deležna tudi situacija v Veliki Britaniji: čeprav s Škotske prihajajo pogosta nasprotovanja britanskemu jedrskemu programu, je večina dokončanih orožij shranjena prav na škotskih tleh, pri čemer prevoz orožij ali njihovih sestavnih delov poteka po povsem običajnih civilnih cestah, z le osnovnim policijskim spremstvom.
V sisteme, ki naj bi poskrbeli za varnost nakopičenega orožja, in v njegovo modernizacijo se seveda stekajo težko predstavljive vsote: devet jedrskih sil naj bi v svoje jedrske programe vložilo okoli 300 milijonov dolarjev na dan, bilijon dolarjev pa naj bi Združene države vložile v svoj jedrski program v naslednjih tridesetih letih. Omenjena modernizacija pri tem občasno meji že na izumljanje novih orožij: tak primer je denimo raketa B61-12, ki je uradno le modifikacija svojih predhodnic, vendar kritiki ravno v kombinaciji njihovih prednosti vidijo tudi novost.
Jedrskega orožja je torej danes na svetu precej več kot pred sedmimi desetletji, njegova moč je precej večja in stroški za njegovo vzdrževanje so astronomsko visoki. Je – tem argumentom navkljub – mogoče pričakovati, da bo nekoč dosežen sporazum ne le o prepovedi, temveč o globalni ukinitvi? In če do dogovora pride – kaj bi pravzaprav prinesel?
***
Res je: delovanje jedrskega orožja precej dobro poznamo, nam pove Ward Wilson, raziskovalec z ustanove BASIC (British American Security Information Council), na četrtkovem predavanju. Od štiridesetih let prejšnjega stoletja se je zvrstilo že več kot dva tisoč testov – pod vodo, na zemlji in na nebu. (Posledice za tiste, ki so živeli v bližini teh eksperimentov, niso bile vselej vesele, a pustimo to za hip ob strani.) Fizikalno delovanje jedrskega orožja je preučeno do potankosti.
Toda kaj jedrska eksplozija napravi v mislih državnih voditeljev? Kako se na napad ali grožnjo napada odzovejo parlamenti ali diktatorji – še posebej tisti, ki imajo tudi sami na razpolago ista bojna sredstva?
Vprašanje, ki se zdi dosti manj izmerljivo in v svoji psihološkosti celo naivno, je vendarle v samem jedru našega odnosa do nuklearnega orožja. Prizadevanjem za globalno razorožitev – smiselnim in težko dosegljivim hkrati – se namreč nasproti postavlja drugo, celo bolj priljubljeno mnenje, ki navidez zahteva le ohranjanje statusa quo. Jedrska orožja, trdi ta argument, so navsezadnje tista, ki s tem, da države držijo v večnem medsebojnem šahu, pravzaprav skrbijo za svetovni mir.
Ne le da si države ne upajo uporabiti lastnega jedrskega orožja, nas v sklopu sobotne debate prepričuje Heather Williams, raziskovalka londonskega Centra za znanstvene in varnostne študije, temveč jih to odvrača tudi od bolj ‘konvencionalnih’ vojaških spopadov. Tudi ti bi, če bi se razvneli, lahko terjali ogromno število žrtev in tragedij. Svet brez jedrskih orožij, trdi Williams, ni nujno tudi varnejši in manj nasilen. Položaj, v katerem smo, brez dvoma vzbuja nelagodje – toda ali obstaja boljša, varnejša rešitev?
V zadnjih sedmih desetletjih res ni prišlo do ponovitve jedrskega napada; orožje kot temelj miru je do sedaj zdržalo. Vendar to ne pomeni, da niso bili ti temelji pogosto nadvse majavi. Korejska vojna v petdesetih; kubanska kriza v šestdesetih; arabsko-izraelski konflikt v sedemdesetih; zalivska vojna v devetdesetih; priložnosti, da bi vojni konflikti zavestno ali po nesreči narasli v jedrske, le ni bilo tako malo. Leta 1983 je sovjetski protijedrski obrambni sistem napačno poročal o tem, da so Sovjetsko zvezo napadle ameriške rakete, in le zadržan odziv podpolkovnika Stanislava Petrova je preprečil, da bi Sovjetska zveza odgovorila z jedrskim napadom na ZDA in njene zaveznice iz zveze Nato.
Poleg tega zgodovina do sedaj pozna le dva posamezna jedrska napada na ne preveliki mesti. Ne pozna še vzajemnih napadov dveh ali več jedrskih sil, ki bi prav gotovo merili na največja, milijonska mesta; in najmanj od vsega pozna pravo atomsko vojno. Sto atomskih bomb z jakostjo tiste, ki je razdejala Hirošimo – kakor se že scenarij sliši neverjetno – bi močno znižalo globalno temperaturo planeta in količino padavin ter tako močno prizadelo kmetijstvo; do dve milijardi prebivalcev Zemlje bi lahko bili izpostavljeni stradanju.
Richard Lennane, vodja ženevske antijedrske organizacije Wildfire ter prav tako udeleženec sobotne debate, zato rajši stavi na popolno ukinitev orožja. Tveganje je pač previsoko: morda v sistemu res obstaja dovolj varovalk, ki bi uporabo jedrskega orožja preprečile v večini primerov, a bi že en sam spodrsljaj prinesel katastrofo, ki bi lahko poleg tega sprožila tudi verižno reakcijo. Poleg tega ne drži, da doktrina vzajemnega zastraševanja le ohranja status quo: ne le, da se modernizirajo sama orožja, temveč se ves čas spreminja tudi svet in njegove varnostne koordinate. Prava rešitev, je prepričan Lennane, mora delovati ne glede na prihodnji razvoj svetovnih konfliktov.
Toda kako bi do ukinitve sploh lahko prišlo? Lennane kot metaforo ponuja primer fige daviteljice. Gre za vrsto rastlin, ki svoja življenja pričnejo tako, da si oporo poiščejo v drugih, že razvitih drevesih; sčasoma jih do te mere obdajo in prepredejo, da jih tudi zadušijo. Kar ostane, je živa struktura, zgrajena okoli votle valjaste sredice. Ta praznina, upa Lennane, bi lahko nekoč v prihodnosti predstavljala odsotna orožja, živa struktura, ki bi ostala, pa bi bil trden preplet zakonov, regulativ in sankcij, ki bi – namesto ukinjenih orožij – preprečevali tako jedrske kot tudi druge vojne konflikte.
Tudi v primeru razorožitve pa bi še vedno delovala tudi politika zastraševanja, pa čeprav le v virtualnem smislu. Postopek izdelave atomskih orožij namreč ni tako zapleten, da jih mnoge države ne bi zmogle izdelati v nekaj dneh …
***
Pariz je morda bolj znan po vijugavem jazzu iz legendarnih dvajsetih, a na krovu ladje Batofar, zasidrane na Seni, je ta večer slišati le ponavljajoč, obsedeno pravilen ritem elektronike. V kombinaciji z avtomobili, ki tudi po polnoči brez prestanka razsvetljujejo nasprotni breg, lahko to veselje vzbuja tudi pomisleke: nespečnost ne po lastni odločitvi, temveč po zunanjem diktatu.
A vendar bi bilo sobotno vzdušje na palubi težko boljše. Eno leto po zadnjih napadih se mesto ne pusti vreči s tira. Odsevi uličnih svetilk poplesujejo na gladini reke; v naših pogovorih se pretakajo magisteriji, doktorati, najemnine, študij in delo v tujini ter priložnosti novih konferenc. Vsaj ta večer se življenje, čeprav negotovo, zdi tudi polno priložnosti. In strah pred jedrskim napadom – do ameriških volitev sta še dva tedna – se zdi nekaj precej oddaljenega.
Tema konference, ki je že skoraj za nami, lahko izzove le zelo resen odziv: resne politične govore ali jezno skandiranje protestnikov. Svet je v nevarnosti in kaj drugega kot gubanje čela se skoraj ne zdi primerno. A medtem ko smo – s sicer pristnim zanimanjem – poslušali predavanja in mnenja strokovnjakov, smo hkrati mislili tudi na pohajanja po Parizu in vsesplošno druženje, ki jim bosta sledila.
Mehki pristop ICAN-a ni navsezadnje nič presenetljivega. Medtem ko so jedrska orožja rasla kot gobe po dežju, je svet, vsaj na površju, postajal čedalje bolj otroški – morda celo otročji. Ne le bolj pisan, zaobljen in mehkejši, temveč tudi bolj brezbrižen, skorajda ponosen na svojo nepopolno naravo. Vse, kar je bilo včasih varno spravljeno v zasebnih mislih, znotraj uredništev časopisov, televizijskih studiev, akademskih krogov in celo političnih strank; vse zakulisno delovanje, manj vrli motivi in otročarije, ki so svoje čase privreli in tudi poniknili le v zaprtih sobah in zasebnih pogovorih; vse to je v prejšnjem, sploh pa v tekočem stoletju postalo del etikete.
Preobrat ni zaobšel niti političnih ali humanističnih kampanj. Twitterji, Facebooki in druga omrežja antijedrskih organizacij so polna memov s šaljivimi parafrazami Yode, Spocka in Piccarda; dobre novice so pospremljene z gifi iz znanih sitcomov. Tudi vabilo na našo konferenco si med argumenti ni pomišljalo navesti francoske prestolnice, zabave in okusnih zajtrkov. Na neki točki je svet očitno prišel do spoznanja, da je tudi resne teme v glave najbolje vlivati skupaj s francoskim vinom, sredi enega najbolj razvpitih mest sveta.
Z igranjem na strune občečloveškega apetita po Parizu in novih znanstvih je organizatorjem tako uspelo privabiti precej raznoliko skupino slušateljev – in ta raznolikost ni naključje. Naš cilj – ukinitev najbolj uničevalnih orožij na svetu – je navsezadnje dosegljiv le s konsenzom množice akterjev, katerih mnenja so še precej bolj različna, kot so naša.
Če ne prej, nam je to postalo jasno na četrtkovem predavanju Jean-Marieja Collina, podpredsednika francoske Iniciative za jedrsko razorožitev, in Thoreja Vestbyja, podpredsednika organizacije Župani za mir. Z nami sta delila izkušnje prepričevanja poslancev in drugih predstavnikov javnih funkcij, da bi podprli njun cilj. Le-te, sta nam položila na srce, moramo nagovoriti na osebni ravni; nikoli pristopiti do njih kot jezni protestniki, temveč kot prijazni razpravljavci. Prepričevati jih moramo počasi, drugega za drugim; jih vztrajno spraševati, če so prebrali gradiva, ki smo jim jih poslali prejšnji mesec; preučiti ne le vse, kar zadeva našo tematiko, pač pa tudi njih same, njihovo biografijo; ko nagovarjamo župane, preučiti njihova mesta. Jih nagovarjati na Twitterju in Facebooku; zaigrati na njihov ego.
»Nikoli vam ne bo uspelo, če boste ostajali le na eni – levi ali desni – politični strani,« sta nam zatrdila. Tudi s konzervativnimi parlamentarci se je mogoče pogovarjati o vrsti z jedrsko povezanih tem, denimo o kapitalu, trgu dela in novih zelenih gospodarskih iniciativah.
»Imejte prijatelje med konzervativci!« je bil eden njunih glavnih nasvetov.
Pa bi se, onadva osebno, pogajala tudi s skrajno desnico?
»Ne,« sta odkimala, »ne. Najbrž sploh ne bi razumeli … Skratka, ne.«
Zamotanost našega cilja je postala še nekoliko bolj jasna v soboto popoldne, ko smo se, da bi bolje razumeli, kako bodo države glasovale o sklepu L.41, zares postavili v njihove vloge. Naloga tistih, ki jim je bila dodeljena vloga jedrskih držav, je bila seveda pridobiti čim več podpornic med nejedrskimi, ki bi jim pomagale pri zavrnitvi resolucije. Slednje so morale dobro premisliti svoj položaj, preučiti, kaj lahko iz njega potegnejo, in si nato izboriti najboljši možni izplen. Naše osebne želje pri tem niso igrale velike vloge: specifične situacije dodeljenih dežel – ekonomija, energetika, »begunska kriza«, pritiski civilne družbe, bližajoče se volitve – so od nas zahtevale, da svoja mnenja začasno utišamo. Že iz simulacije politike se je kot po čudežu rodil njen čisto pravi duh …
Morda je prav ta zamotanost in nedoglednost cilja glavni razlog, zakaj je počasni in uživaški pristop do reševanja problemov smiseln. Kadar razrešitve še ni na vidiku, pa če še tako plezamo na jambor, se je morda še najpametneje opremiti z vsem dobrim, ki nam je na dosegu, in pluti proti cilju zlagoma, a vztrajno.
Bomo prepozni? Morda. A celo v zadevah, ki se zdijo najbolj grozeče, je včasih najuporabnejši dobri stari nasvet: samo brez panike …
***
Ker kot marsikdo drug le ne zmorem povsem brez ironije, si tudi ta večer predstavljam, kako je ladja, na kateri veselo nazdravljamo, le zelo rahlo zavetje, ki nas loči od popolne katastrofe. Pravo povelje, pritisk na pravi ‘gumb’ – in tudi to mesto, skupaj z nami vsemi, lahko dočaka svoj konec. Podoba sveta, ki se je zabaval, medtem ko je, ne da bi to vedel, šel k vragu, je okusno temna, mamljiva za vse ljubitelje zgodovinske ironije – tako kot so, iz varnega zavetja, vabljive vse zgodovinske pripovedi o vojni, ki se je končala z velikim gobastim oblakom.
Mamljiva, seveda, le dokler o njej premišljuješ s primerne razdalje in brez vsakega pomanjkanja. Ko misli o uničenju, prej zelo splošne, postanejo še kako nazorne in otipljive, in ko se zgodovina, navidez oddaljena, v podobi hibakuše pojavi na Skypu, si tudi ironija privošči minuto tišine.
