Berlinsko poletje – štirje tedni med koncem julija in sredino avgusta s povprečno temperaturo šestintridesetih stopinj – je kazen za vse napake preteklega leta ali pa elegantno maščevanje narave nad vsemi, ki se od novembra do aprila pritožujejo nad vzhodnoevropsko zimo. Stanovanje zapustim vsak večer ob desetih in trideset minut, ko je dovolj hladno, da po dvajsetih metrih ne zapadem v eksistencialno krizo, ki se začne s smislom obstoja in konča z zelo nerealističnim načrtom o selitvi na Aljasko. Minevajo trije tedni, odkar se je sesula klimatska naprava in smo zaprili pisarno. Trije tedni home ofisa.
Prekleta vročina.
Moji večerni pohodi trajajo nekje od dolžine enega albuma Johna Coltrana do dolžine treh albumov Johna Coltrana is so navadno izrazito introvertirani – to je edini čas dneva, ko mi ni treba nikomur pojasnjevati, zakaj počnem, kar počnem. Prijatelj, iz Amerike uvoženi hibrid med nihilistom in komunistom, mi je pred kratkim rekel, da je moje pisanje tako izrazito žensko, da je zanj neprebavljivo. I don’t blame you, ne pišem z željo po Nobelovi nagradi, pišem, da lahko denar, ki bi ga sicer zapravila za terapevta, zapravim za drage obleke. Prvi od znakov globalizacije: v Berlinu ima vsakdo svojega psihologa, ki zdravi depresijo, burnout, zakonske težave ali odvisnost od drog, odvisno od oddaljenosti od kluba Berghain, občasno pa tudi napoveduje prihodnost, odvisno od stopnje obupa. Drugi znak globalizacije: v kavarnah v moji soseski (in z določeno mero gotovosti lahko trdim, da poznam vse kavarne v svoji soseski) nihče ne govori nemško. Niti turško, ali poljsko, zdaj vsi govorijo angleško, ker so se pred dvema letoma v Prenzlauer Berg preselili naravnost iz Avstralije in ker so se morali odločiti med “third wave coffee” in “wine bar” in izbrali tisto, kar obljublja krajši delovnik. Na njihovo srečo je berlinska odvisnost od kofeina edina odvisnost, ki količinsko presega odvisnost od MDMA, kar je dobro za hipsterje iz Melbourna in za naraščujočo skupnost priseljencev in malo manj dobro za konzervativne desničarje, ki se v strahu pred lastnimi vrednotami dvajsetega stoletja zatekajo v ekstremne metode samoprotekcije. Prekleta vročina, drugič.
Razglednica, prvič: Schaubühne
Schaubühne je najboljši teater na svetu, zadnji odgovor. Kot je pred kratkim napisal Gary Chazan, eden od novinarjev londonskega časopisa FT Weekend, so se nemški kulturniki od druge svetovne vojne naprej specializirali v bolečih zgodovinskih resnicah in institucija, ki jo od leta 1999 vodi enfant terrible nemškega modernega gledališča, Thomas Ostermeier, ni nobena izjema.
Ko so leta 2015 v Schaubühne premierno uprizorili predstavo FEAR, verjetno niso bili pripravljeni na konkretne politične razsežnosti, ki bi jih utegnil v enaindvajsetem stoletju imeti teater, ampak kot se je izkazalo, kultura vsesplošni otopelosti navkljub ni povsem pozabljena zgodovinska entiteta. Uprizoritvi (režiser Falk Richter je obraze voditeljev skrajno desničarske politične stranke AfD, “Alternative fur Deutschland”, preobrazil v primitivne mesojede zelene pošasti) je sledil zelo osebni obračun z vodstvom zahodnoberlinskega gledališča, ki se je končal s požignajem avtomobilov, grožnjami z umorom in neprikritim parlamentarnim napadom na liberalno umetnost. Kar po eni strani zagotavlja vero v moč kulture, po drugi strani meče temno luč na usodo naroda, ki je zakrivilo ne eno, ampak dve svetovni vojni in ki je po zadnjih raziskavah v 17 odstotkih na strani konservativne desnice. Trinjast milijonov in devetstoštirideset tisoč Nemcev sistematično zanika vsakršni poskus odprte inkluzivnosti in se v luči “stabilnih družbenih vrednot” nevarno približuje ideologiji politike iz tridesetih let dvajstegea stoletja. Zame je bila španska inkvizicija Beatrix von Storch dovolj dober razlog za nakup kartice “Prijateljev Schaubühne”, ki ti omogoča da vstopnice kupiš malo pred vsemi (kar je glede na vedno razprodane predstave dober argument) pa tudi, da se zmeraj počutiš dolžnega podpirati kreativo srednjega razreda.
Schaubühne je kraj, kjer s Katharino brez slabe vesti pijeva prosecco in kadiva cigarete ob šestih zvečer in eden redkih motivov za enourno romarsko ekspedicijo na zahod Berlina, predvsem zaradi vsesplošne kakovosti predstav, potem pa tudi zaradi simbolične podpore “amaterskemu multikulturalizmu”, ki mu zdaj pripadamo vsi brez uradnega nemškega rojstnega lista.
Razglednica, drugič: Banja (Luka)
Mogoče so kriva skoraj štiri leta z uradnim stalnim prebivališčem na Schulterblatt 14, 20357 Hamburg, mogoče je kriva moja zanesljiva pot proti nemškemu potnemu listu, mogoče pa je krivo tudi preprosto naključje, ampak dejstvo je, da imam v Nemčiji zelo malo prijateljev iz rodne Jugoslavije. Popravek: do pred kratkim sem imela zelo malo prijateljev iz rodne Jugoslavije.
Ker sem štirinajstega julija letos po koncertu Nicka Cava po naključju naletela na ljudi, ki jih mimogrede poznam z Dunaja in ker je Dunaj zelo naklonjen jugoslovanskim vrednotam, sem finale nogometnega prvenstva dan pozneje gledala s hrvaško zastavo v roki (zato, ker bi bilo zelo priročno, če bi odločilno tekmo svetovnega prvenstva uspelo dobiti ekipi iz ozadja, zato ker v Berlinu ljudje ne marajo Francozov in zato, ker sem iz Slovenije in v očeh Nemcev je Slovenija skoraj Hrvaška). Ker smo bili po tekmi vsi malo žalostni in ker konec nogometa zmeraj pomeni tudi konec nekega obdobja, smo sklenili, da je zelo pomembno, da rešimo večer in s tem spomin na poletje 2018. Banja Luka je bil prvi “jugo” bar, ki je imel smisel – strateško poziciniran na obrobju soseske Kreuzberg je bil na pol poti domov, zato smo se združeni strinjali, da bomo večer okronali z bosansko žganico, ajvarjem in lepinjami. Nogometni mesec se je končal kot so se po filmskem festivalu nekoč končali večeri v Sarajevu: na terasi z ljudmi velikih src in sumljivih poklicev, s tolažilnim zagotovilom “Javi, ako ti nešto treba” in s telefonsko številko za nujne primere.
V odsotnosti političnih razprav je konec nogometa letos naznamoval začetek novih pripadnosti, ker je včasih dobro, da ne pozabiš od kod (približno) prihajaš. Zato, ker se bo enkrat konec samotnih večernih pohodov in bo treba nazaj v pisarno, predvsem pa zato, ker bo enkrat september, ko bodo poletne skrbi postale jesenski problemi in bo kulturni prilagojenosti, lastnemu nemškemu vokabularju in vsesplošni internacionlizaciji Prenzlauer Berga navkljub dobro imeti zaledje, ki ne potrebuje dodatnega utemeljevanja. In ker bo dobro imeti ljudi, ki tudi leta 2018 verjamejo, da je kakovost življenja odvisna od kakovosti turške kave.