Če odraščaš v samozavestnem prepričanju, da si s severa (kar je glede na jugoslovansko preteklost kakšnih dvajset let mojega življenja veljalo za neizpodbitno dejstvo), si se – ko se enkrat zares preseliš na sever Evrope – prisiljen soočiti z določeno mero shizofrenije. Priznanje: v subtilnem razmerju med severom in jugom mi je v veliko pogledih šele v zadnjih letih postalo jasno, koliko balkanske krvi mi je namenila genetika.
Lepota južnjaške narave je v tem, da znamo v razkroju, razpadu in prevročem poletju najti čisto dotično in nam specifično melanholično lepoto, poetično, tesno prepojeno z morda nezanesljivo, a v praksi večkrat preverjeno metodo samozdravljenja, ki poleg žganice vključuje paket zlatih Marlboro (ali v mojem primeru Lucky Strike soft pack, še eno od številnih magdalenic iz preteklosti). Prvič: v Hamburgu se še nikoli nisem pritoževala nad prevročim poletjem, najprej zato, ker prevroče poletje tukaj ne obstaja, potem pa tudi zato, ker tistih nekaj zares toplih dni v juliju v nobenem pogledu ne spominja na jug: nikjer ni požgane trave, nikjer ni nostalgičnega vonja po preteklosti, ki bi te opominjal, da si bila nekoč najstnica in si nekatere stvari doživljala prvič. Poletje je tukaj zeleno-sivo, v hitrem taktu se izmenjujeta jutranji dež z Elbe in večerni veter s Severnega morja, obala je hladna, jekleno siva, resna kot nemška klasična literatura in kot ljudje, ki tukaj živijo: uglajeni, stabilni, odrešeni južnjaškega bremena politične korupcije, problemov, povezanih, z naraščajočo brezposelnostjo in družbeno neenakostjo. Drugič: v Hamburgu nihče ne obupuje. Mesto obdaja nevzdržen duh optimizma, ki je na nek način podoben kolektivni veri v človeštvo pred začetkom prve svetovne vojne. Kdo bi si mislil, da se bom kdaj pritoževala nad preveč optimizma in preveliko dobrega, a kot se je izkazalo preveč ljubezni ubije hitreje kot njeno pomanjkanje.
V Hamburg sem se preselila, ne da bi kdaj prej dejansko bila v Hamburgu, mestu, ki Berlin povezuje z Dansko in velja za epicenter evropskega bogastva in izmaličenega hedonizma. Službeno pogodbo sem podpisala po impulzivnem trisekundnem premisleku, ki je vključeval velikodušen znesek, namenjen raziskavam (beri: službena potovanja), še večji znesek za garderobo (beri: zastonj Saint Laurent, Celine in Balenciaga. Veliko Balenciage.) in ekipo, ki se mi je zdela nalogi primerna (beri: dekadentno ekscentrična). Podpisala sem jo za eno leto. Avgust 2014. Marec 2018. Tri leta in sedem mesecev, preden sem končno pobegnila nazaj v Berlin.
Razglednica, prvič: Elbfilharmonija
Mestni ponos, ki je izčrpal nemški razvojni proračun in februarja 2017 odprl vrata potem, ko je gradnja zvezno deželo Schleswig-Holstein oklestila za milijardo evrov. Ko enkrat stojiš pred pompozno zgradbo, ki pooseblja valovanje reke Elbe in simbolizira hamburško pristanišče, si mestu v hipu pripravljen oprostiti absurdno vsoto, ki bi v drugačnih okoliščinah (in drugačnem časovnem okvirju) verjetno lahko preprečila ekonomsko krizo dobrega dela južne Evrope. Ko potem sediš v koncertni dvorani in poslušaš The National, si prisiljen mestu odpustiti tudi opazko o pregovorno slabem okusu in z desno roko na srcu priseči, da v življenju nisi doživel ničesar bolj ganljivega, subtilnega in čarobnega.
Šestega septembra 2017 sem na barko strpala kakšnih sedemdeset ljudi, med drugim britansko zvezdnico, ki ne počne nič otipljivega, a je zmeraj korak pred vsemi, Alexo Chung, in nemško novinarsko smetano. Po načrtu naj bi se po reki pripeljali do hipijevske kavarne na obrobju mesta, kjer naj bi sledila zabava, ki jo naj bi do konca dni pomnil vsakdo od vpletenih. Uwe Wesp, avtoriteta nemške televizijske vremenske napovedi, je za tisti dan obljubil indijansko poletje, ampak – kot se je izkazalo – v Hamburgu lahko Uwu Wespu zaupaš manj kot lahko zaupaš verjetnostnemu izračunu.
Šestega septembra je hudo deževalo, ampak po nekem čarobnem naključju je v trenutku, ko je barka rezala valove pred filharmonijo severnjaško sivino preklalo večerno sonce. Po radiu je odmevala solzava uspešnica dua Simon & Garnfunkel Like a Bridge Over Troubled Water in v tistem redkem čarobnem trenutku je vse skupaj za hip spet imelo smisel.
Še tedne kasneje se je malo govorilo o zabavi in veliko o trenutku, ki je hamburško pozno poletje v kombinaciji z Elbfilharmonijo skrbno zasidral v spomin vseh, ki so bili dovolj pogumni, da so si v visokih petah upali na ribiško barko.
Razglednica, drugič: Thai Oase
Pred Hamburgom nikoli nisem bila v karaoke baru. Nikoli. Zdaj se tam po utečenem scenariju konča čisto vsaka zabava. S pozitivnega vidika: pred kratkim sem tam srečala celotno zasedbo The Editors. Negativni vidik: moje vokalne sposobnosti imitiranja Whitney Houston pri enaintridesetih niso niti malo boljše, kot so bile pri šestih, ko je Telesni stražar z Whitney v glavni vlogi dosegel vse prodajne rekorde in sem solzavo balado prvič (bolj ali manj) zavestno registrirala.
Thai Oase je ime dobila po nesrečnem naključju, ki mu je botrovalo dejstvo, da tajska družina, ki vodi lokal, na sredi hamburškega Reeperbahna ni dobila dovoljenja za restavracijo. Od takrat naprej od srede do sobote debeli lastnik iz roke v roko podaja Rode M1 mikrofon, njegove hčere pa za šankom v abstraktnem razmerju, ki jutro zatem vodi v izmaličeno vero v življenje, točijo cenen viski in tekilo. Thai Oase, »tajska oaza«, je postala katalizator čustev moje družbe, neke vrste instantni resničnostni šov, kjer smo drug drugemu pripravljeni oprostiti morebitne grehe in se – združeni v zgrešenih tonskih lestvicah – otresti bremena vsakodnevne realnosti. Prav tukaj sta se lanskega decembra Sylvie in Jessica zapletli v fizični pretep zaradi tipa, tukaj je Runghi po sedmem gintoniku šefu pred polnim barom z mikrofonom v roki povedal, da daje odpoved, tukaj je Ludwig Amelie na enem kolenu zapel Everybody Loves Somebody in ji na prstanec leve roke po četrtem poskusu končno nataknil 1,6-karatni diamant, kolektivni opomin, da smo nekje vmes potihem odrasli. Prav tukaj sem jaz spoznala, da navkljub ljubezni do življenja, ki sem si ga uspela ustvariti na severu, Hamburga nikoli ne bom sposobna ljubiti tako, kot ljubim nekatera druga mesta, ki so me izoblikovala v celostno entiteto.
V zadnjih letih sem bila veliko stvari: hči, sestra, prijateljica, punca, ljubimka, poskušala sem biti dobra delojemalka in vsesplošna strokovnjakinja v mreženju, sem pa bila tudi zelo malo jaz. Tisti, ki me dobro poznajo, pravijo, da je kriv Hamburg, mesto, ki ga nikoli nisem zares posvojila, jaz pa vem, da je krivo prav tisto krhko razmerje med severom in jugom, značaj, ki diktira, da sem doma povsod, a nikjer zares.
* Zapis je del cikla Skoraj doma Ljubljana-Hamburg-Berlin … Ljubljano lahko preberete tu, Berlin pa v zborniku Dom so sveže rjuhe, ki je v okviru projekta Dom in svet izšel nedavno.
