Iz osredotočenosti na (zlasti partnersko) ljubezen v pesniškem prvencu Nizki toni (Goga, 2005) preko kritike province in soočanja z boleznijo bližnjega v drugi pesniški zbirki Gospod, nekaj imamo za vas (Beletrina, Študentska založba, 2009) raziskuje Vznožje (Literarno društvo IA, 2024), tretja pesniška knjiga Stanke Hrastelj (1975), upanje kot eno osnovnejših človeških občutij. Skladno s tem so pesmi izpisane v prvi osebi ednine ali izjemoma množine, kar poudari zlasti izkustveno plat:
»in
končno – čas je bil – dolgo smo čakali
mislili smo, da se ne bo zgodilo
skoraj smo nehali upati
potem pa
od nekod
iz temnih kotov sob
izza vogalov brez cestne razsvetljave
ta šuš
ta vetrc
ta usta v nasmeh«
Na pet sklopov členjena zbirka se v izhodišču opira na svetopisemsko izročilo, natančneje na Jezusova čudodelstva, ki skozi razvoj zbirke omogočajo preizpraševanje upanja na meji med stvarnostjo in metafiziko. Odnos med njima je posebej spretno ilustriran z vpeljavo Ruperta, ki v vlogi odrešenika stopa v stik z lirsko subjektko oziroma, bolje rečeno, ona z njim. Poosebitev iz Ruperta ali drugih poimenovanih oseb ne napravi polnokrvnih subjektov s kako osebno suverenostjo – v zbirki nastopajo zlasti kot prispodobe. Ob vpeljavi odrešenika pa pride do izraza razdvojenost lirske subjektke med njeno živeto stvarnostjo in religioznostjo, ki nista nujno medsebojno izključujoči se, vsekakor pa trkata druga v drugo, se mestoma izpodrivata, spet drugje pa se dopolnjujeta. Posebna odlika zbirke je tako prikaz kompleksnega doživljanja sveta (tudi) skozi metafore, ki jim priznava posebno mesto: »ne bojim se, kadar potujem z metaforo / skozi njena okna je svet drugačen.«
Ob vpeljavi odrešenika pa pride do izraza razdvojenost lirske subjektke med njeno živeto stvarnostjo in religioznostjo.
Prav te opravljajo posebno vlogo pri plastenju in razgaljanju različnih razpoloženjskih leg v zbirki. Vznožje pripovedniškosti navkljub za razliko od nekaterih sodobnih poetik našega prostora ne stavi vsega na dogodek ali zgodbo; pesmi nikdar niso zgolj opisne v smislu verzificiranega povzemanja nekega utrinka, ki zaradi svoje narave ob branju sam po sebi vzbuja (čustven) odziv. Tako denimo v pesmi, kjer piše o očetovem samomoru z neposredno podobo obešenca, ki ga zagleda skozi okno, že doseže napetost, vendar se tukaj še ne ustavi. Z obratom pogleda, ko z vprašanjem o strahu intervenira Rupert, in ob vračanju očetovega pogleda »od zunaj« se lirska subjektka postavi v neposreden odnos do vprašanja lastne minljivosti in minljivosti drugih. Na ta način se v eni pesmi okoli ene podobe vijeta dve dopolnjujoči se perspektivi, ki presežeta sentiment samega prizora.
Poosebitev deluje vsaj še na eni ravni; zbirka zaradi nje zadobi jasno zaokrožen dramaturški lok. Negotova navzočnost Ruperta sili v refleksijo, ki se sestavi šele v zbirki kot celoti, ko lirska subjektka ostane brez navezave na zunanjost oziroma drugo osebo: »ko se tako ozrem nazaj: / kaj je sploh storil zame?! / ista sem /…/ jaz, uboga para // brez roke, ki se steguje proti meni.« Ključni moment je morda prav odsotnost roke, ki se steguje proti subjektki, torej odsotnost vezi, skozi katero bi se lahko vzpostavila ali, v tem primeru, gojila upanje, vero: »ker ni isto, če nisi ljubljen / ali če ljudje, ki te imajo radi, umrejo.« S tem se odpre vsaj še en pogled na tematsko plat zbirke, namreč odnosnost. Lirska subjektka na nobeni točki ni odtujena od vprašanj, ki jih obravnava. Tudi kadar je prečrtana celotna pesem ali zgolj verz, so težka občutja ali teme še vedno nakazani, vendar z mero zadržanosti. Subjektka se tako postavlja v neposreden odnos do njih. To omogoča mestoma presunljive uvide v doživljanje izgube, osame, brezupa in z njimi povezanega ponovnega iskanja upanja.
Vznožje pripovedniškosti navkljub za razliko od nekaterih sodobnih poetik našega prostora ne stavi vsega na dogodek ali zgodbo.
Eksistencialna negotovost je še tem bolj izražena ob ponavljanju rahlo spremenjenih pesmi, kakršna je:
»Najti nekoga,
da bo zame Rupert, ko te ni blizu,
nekoga, Rupert, plačanca,
mirnega, uravnovešenega,
ki mu rečeš mucek, pa ga ne ujeziš, ali marš!,
ki ga plačaš s kovanim drobižem, pa ne zbeži
v razparano noč (zašije jo, pedantno),
da bo zame Rupert, ko te ne bo.«
Ponovitev podobno strukturirane pesmi učinkuje na vsaj dveh ravneh; po svoje poudarja spremenjeno razpoloženjsko lego, ko se neki odnos spremeni ali razpade, hkrati pa z dodajanjem, odvzemanjem in spreminjanjem posameznih verzov poglablja oziroma širi horizont občutenega. Tako je doživetjem in občutkom, ki prežemajo zbirko, odmerjenega dovolj prostora, da so prikazani v vsej svoji kompleksnosti. Kljub nenehnim izgubam in osamljenosti pa pride do izraza tudi jedek humor: »(če imaš poln trebuh, serješ, aneda, in ti serješ, ti samo serješ).« Tudi ta se v zbirko prikrade na različne načine, ko mestoma kot razbremenitev prekine temačnejši tok pesmi, spet drugje pa ponudi nov uvid.
Ključni moment je morda prav odsotnost roke, ki se steguje proti subjektki, torej odsotnost vezi, skozi katero bi se lahko vzpostavila ali, v tem primeru, gojila upanje, vero.
Uteho in upanje je torej treba iskati na več koncih in krajih – v posameznem odnosu, skupnosti, v umetnosti. A kaj, ko na tem mestu spodleti tudi jezik: »vsebodobro je zvit v klobčič večkrat / poležaval na pragu. / stopala sem čezenj, / se kdaj spotaknila in zaklela.«
Ključna odlika zbirke pa je v tem, da se razmerja med metafizičnim in stvarnim ne trudi zares do konca razrešiti. Namesto tega ju zgolj raziskuje in dopušča, da na vprašanja, ki se porajajo skozi zbirko, ne daje končnih odgovorov. Ali drugače: odgovor je v vztrajanju nenehnega iskanja odgovora, ki se, tako kot upanje, v otipljivi bližini ves čas izmika: »Ko se prikotali do vznožja, / ga spodmakneš (vznožje). / Kotali se naprej. Raste.«