Pred kratkim mi je mladi pesnik poslal svojo pesem, ki je v njegovi domovini požela veliko pozornosti, opazili pa so jo tudi v ljubljanskih pesniških kuloarjih. Z mano jo je želel deliti, ker – ne vem točno, zakaj. Verjetno zato, ker ljudje svoje izdelke pač delimo, pričakujoč pohvale in strinjanje in odobravanje, s čimer utrdimo prepričanje, da smo že dovolj dobri in da so vrata v umetniški raj takorekoč na stežaj odprta. Cinična sem, seveda, toda hkrati vem, da takšno stališče utegne vse prevečkrat ustrezati resnici. Ko si takole pošiljamo izdelke, ko jih med seboj izmenjujemo, ne pričakujemo kritike, ne ribarimo za resnico, temveč bi prejkone radi, da se nič kaj dosti ne spremeni, da nam vsi povedo, kako smo že fajn in kako naj samo nadaljujemo. Nazadnje seveda trpita tako naša osebnost kot naša umetnost. Ampak to je že druga zgodba.
V pričujoči zadevi je namreč pomembno, da sem bila primorana hvaljeni pesmi in čislanemu pesniku natakniti nekaj negativnih referenc. Ne vem, kako se je na mojo oceno odzval, ker se odtlej ni več javil, vsekakor pa se nadejam, da ga drugačen glas ni povsem potrl. Nisem ravnala iz objestnosti – to bi bilo nehumanistično, torej nesramno –, temveč predvsem zelo iskreno. Čeprav se ukvarjam z literarno kritiko in se zato srečujem z najrazličnejšimi besedili, se spopadam z najrazličnejšimi žanri, slogi, motiviko in naperjenostmi, se vseeno ne morem pretvarjati, da mi nekateri postopki ali literarne lege ne povzročajo preglavic oziroma se mi celo upirajo, zaradi česar nanje ne morem pristati. Nekatere literarne vsebinsko-formalne rešitve se mi zdijo povsem zablodele – ne samo avtorsko, ampak tudi historično –, in čeprav lahko svoj kritiški aparat naravnam na kontekst ali paradigmo, znotraj katere tovrstne rešitve vznikajo, to vseeno ne pomeni, da bom zadevni material vzljubila, ne kot kritičarka, nikakor pa ne kot zasebnica. Kot kritičarka se za dobro javnosti lahko potrudim privzeti gledišča, ki so mojemu tuja, torej svoje gledišče potujim zato, da bi naredila ovinek okoli svojega okusa in na predmet pogledala z manj rdečimi očmi ter nazadnje videla kaj novega. V takšno težavno nalogo se vsakokrat podam zato, ker vem, da nisem vsevedna in da me povrhu poganjajo še nizke strasti in obrazci, ki jih ne morem pretentati, zato pa ti lahko pretentajo mene. Kot kritičarki se mi zdi dobro vzdrževati odprto glavo in srce. Zasebno pa je problem razstavljen povsem drugače: pravzaprav sploh ni razstavljen, saj si dovolim mnogo več trdobučnosti in favoriziranja, moje bralske užitke pa lahko pretrese izključno dobra izkušnja, nikakor pa gimnastika intelekta in perspektive.
Mladi in pomembni pesnik mi je potemtakem poslal pesem, ki izhaja iz tradicije, ki mi pomeni prejkone literarno slabost, predstavlja mi nekakšnega pesniškega mačka, posledico pesniške prekrokanosti. Gre za tip pesništva, vezan na mallarmejanski modernizem, po katerem pomeni zvenijo in zveni pomenijo in v katerem se vedno znova demonstrira pesniška, torej jezikovna svoboda, opomenjanje nezdružljivega in poudarjanje nepomenljivega. V šoli so nas učili, da je takšno pesništvo pomembno in prelomno, jaz pa sem se počutila slabo, ker sem v tovrstnih izvajanjih uživala poredko in nikoli nisem zares razumela, zakaj bi pesništvo, skovano po principu veliko-hrupa-za-nič (vsebine), obogatilo mojo življenjsko izkušnjo. Vse skupaj se mi zdi odveč, če sem poštena. Ker je resničnost izjemno težko priviti na sobno jakost, se mi zdi povsem nesmiselno amplificirati ničevosti, pospravljene pod krinko atletskega izrazja. Če kaj, si želim, da bi si literatura prizadevala razločevati in bi svobodo trenirala tudi zunaj območja lagodne znotrajjezikovne referencialnosti. Zunaj je menda nek svet, in četudi je jezik arbitraren, mu lahko odredimo toliko spoštovanja, da se ne sprenevedamo, da v tem svetu nič ne pomeni in nima nobenega pravega učinka.
Vidite, kot zasebnica sem zares trdobučna. Pričakujem, da bo literatura sporočala kaj več od tega, da se ji ne da več ukvarjati s svetom in bi se raje zaprla nekam med svoje elegantno nastavljene matrice. Naj literatura nekaj pove, naj nekaj odraža, naj nekaj ve, četudi hegeljansko venomer prepozno, naj bo Minervina sova, ki opreza za vsem pomembnim, ko se večini ljudi ne ljubi ali pa za tek na dolge proge nimajo časa. Ja, naj bo literatura še vedno lepa, prosim, samo ne na račun tega, da je samozadostna. Ker ni – le kako bi bila, ko pa niso samozadostne niti mačke.
Besedilo je bilo v angleščini in slovenščini izvorno objavljeno na spletni strani ELit Literaturehouse Europa, v okviru mednarodnega projekta, pri katerem med drugimi mladimi avtorji s cele Evrope s svojimi zapisi sodelujejo tudi AirBeletrinini izbrani avtorji: Aljoša Harlamov, Katja Perat, Ana Schnabl in Manca G. Renko. Slovenske verzije vam bomo v branje ponudili tudi tukaj, vendar vam vseeno priporočamo spremljanje strani Elit, saj prinaša mnoge zanimive pisce in teme.
