Slavenka Drakulić: »Ta knjiga ne govori o smrti, ampak o preživetju«

»Nihče noče sesti v prvo vrsto. Pa saj nismo v šoli, ni se treba bati,« se je nasmehnila ob prihodu v Mestno knjižnico Poreč, kjer je nedavno predstavila svojo novo knjigo, zbirko šestnajstih kratkih zgodb O čemu ne govorimo (O čem ne govorimo), letos izdano pri zagrebški Frakturi.

Slavenka Drakulić, slovita novinarka, pisateljica in esejistka, leta 1949 rojena na Reki, je v Zagrebu diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije. Letos praznuje svoj knjižni jubilej – javnost je pred okroglimi štirimi desetletji vznemirila že s prvo knjigo Smrtni grehi feminizma (1984). Sledil je leposlovni prvenec Hologrami strahu (1987), porojen med čakanjem na transplantacijo ledvice. Z ostro in jasno besedo je sistematično in vestno secirala položaj ženske v družbi, odnos do telesa, komunizem in postkomunizem, zahodni družbi je brez ovinkarjenja približala vojno na Balkanu in krvav razpad Jugoslavije, portretirala je znane in ustvarjalne ženske v sencah še slavnejših mož …

V osemdesetih in na začetku devetdesetih je bila novinarka časopisov Start in Danas. Leta 1992 se je pred razvpitim medijskim pogromom – peterico novinarskih in literarnih kolegic, poleg nje še Dubravko Ugrešić, Jeleno Lovrić, Rado Iveković in Vesno Kesić, so ožigosali kot »čarovnice« in državne sovražnice – umaknila na Švedsko.

Kolumne objavlja v domačih in tujih medijih – od letos tudi pri nas, na AirBeletrini. Njene knjige so prevedene v trideset jezikov. Že 35 let je doma tudi v slovenščini, kjer jo zastopajo knjige Hologrami strahu (prevedla Zoja Skušek Močnik, Prešernova družba, 1989), Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (prevedla Alenka Puhar, Rotis, 1992), Balkan express: fragmenti z druge strani vojne (prevedla Alenka Puhar, Rotis, 1993), Okus po moškem (prevedla Sonja Polanc, Rotis, 1998), Kot da me ni (prevedla Sonja Polanc, Center za slovensko književnost, 2002), Frida ali o bolečini (prevedla Sonja Polanc, V.B.Z., 2008), Obtožena (prevedla Sonja Polanc, V.B.Z., 2014) Mileva Einstein, teorija žalosti (prevedel Mišo Renko, Beletrina, 2018), Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom (prevedla Mateja Komel Snoj, Beletrina, 2021) ter Nevidna ženska in druge zgodbe (prevedla Mateja Komel Snoj, Beletrina, 2023).

***

Seveda v prevodu pričakujemo tudi O čem ne govorimo, zbirko kratkih zgodb o staranju, osamljenosti, bolezni in bolečini, boju za preživetje in še čem. Z njo se je pisateljica po šestih letih prav rada vrnila v Mestno knjižnico Poreč: »Kadar se iz Stockholma vrnem na Hrvaško, je Zagreb pravzaprav samo vmesna postaja na poti v Istro, kamor sem se priselila leta 1988. V Sovinjak, majhen kraj pri Buzetu, ki je tedaj imel trideset prebivalcev. Zdaj nas je samo še polovica. V glavnem starejši občani. Tam preživim nekaj mesecev na leto. Sovinjak ni velik, a ima osnovno: cerkev in na drugi strani ceste gostilno. V Istri se počutim doma, pa čeprav sem se rodila na Reki. Moja mama je s Krka, oče pa s Kastva.«

Slavenka Drakulić je tudi dvakratna dobitnica nagrade BOOKtiga, ki jo knjižnica v Poreču podeli avtorici ali avtorju najbolj izposojane knjige. »Morda bo tudi O čem ne govorimo dobila to nagrado, saj je vseskozi izposojena,« je v živahnem pogovoru poudarila njena sobesednica, pesnica in prevajalka Maja Klarić, ki je gostjo že pred srečanjem navdušila s svojim Bookmobilom, kombijem, s katerim književnost dostavlja rojakom v manjših, odročnih krajih.

V zapisih o novi knjigi pogosto preberemo besedo tabu. »Ampak jaz je nisem zapisala niti enkrat!« opozarja pisateljica. »Ponavljanju te besede najbrž botrujeta konvencionalnost in lenoba – nekdo jo uporabi, drugi pa sledijo zgledu. Tabu je nekaj prepovedanega, nekaj, o čemer naj ne bi govorili. Teme, o katerih pišem, po mojem niso tabuji, ampak samo pojavi, o katerih neradi govorimo, ne javno ne zasebno. Na primer, sorodniki, ki so se končno spet srečali in za omizjem slavijo rojstni dan, se najbrž ne bodo pogovarjali o bolezni in smrti. Ne gre za tabu, ampak za navade, za vprašanje, kaj je običajno in kaj ne. Pa še za nekaj: o teh rečeh nekateri nimajo s kom govoriti … in morda niti ne vedo, kako bi o tem govorili. Kakor niti o raznih negativnih stvareh v življenju, o porazih, o svojih napakah. S kom lahko človek govori o tem? Mogoče samo z najboljšo prijateljico, prijateljem. Ampak ljudje marsičesa ne znajo artikulirati. Na primer strahu. In bolečine. Oboje sta zelo pomembni temi, ker ju je tako težko ubesediti. Najprej je treba najti primerno priložnost, zatem pa je še vprašanje, ali boš o tem sploh znal govoriti. Ne soglašam, da je O čem ne govorimo knjiga o smrti ali knjiga o tabujih. Je knjiga, v kateri vidiš, na katere načine vse se ljudje borijo, da bi preživeli, da bi ostali vitalni, da bi v zelo težkih razmerah ohranili identiteto … V eni od zgodb se osemdesetletni gospod po možganski kapi prebudi v bolnišnici. Z ženo se najprej pogovarja o tem, ali je po pošti dobil podaljšano vozniško dovoljenje. To je njegova glavna skrb. Del njegove identitete je tudi sposobnost, da vozi avto. Čim bo zapustil bolnišnico, želi sesti za volan in se odpeljati – pa sploh ne vemo, ali bo bolnišnico res zapustil.«

***

Njeno sobesednico je v Poreču zanimalo, ali Slavenka Drakulić pisanje doživlja kot terapijo. »Res je, da brez pisanja ne morem, a pišem vseskozi, naj se počutim dobro ali ne. Dopuščam pa možnost, da je ustvarjanje za koga terapevtsko. Kakor je tudi branje! Je pomembna terapija, saj se človek v težkem položaju pogosto počuti zelo osamljen. V knjigi opisujem, kako težka, strašna je osamljenost. Kadar ne moreš nikomur ničesar reči … Kadar pa prebereš, da je tudi kdo drug izkusil podobno, ti je morda laže, a ne? Rečeš si, da pa morda v svojem položaju vendarle nisi edinstven … in zato tudi ne več tako osamljen.«

Seveda ve, da se mnogi bralke in bralci sprašujejo, koliko njenih izkušenj je v knjigi, v kolikšni meri je torej avtobiografska. »Kdor piše, ve, da je to težko določiti,« pravi. »Zlasti pa vprašanje o avtofikciji slišimo predvsem ob knjigah, ki jih pišemo ženske in ki so napisane v prvi osebi. Vse moje zgodbe v novi knjigi sicer niso v prvi osebi, a ni pomembno, pogosto osebno izkušnjo pripisujejo tudi zgodbam v tretji osebi. Deloma to verjetno izhaja iz dejstva, da so ženske najprej pisale in objavljale svoj dnevnik, šele zatem segle v druge žanre. Deloma pa je seveda posledica refleksa, češ: če o tem piše, je gotovo njena resnična izkušnja!«

Vprašanje, kakšno vlogo v književnosti igra izkušnja, je vsekakor pomembno, poudarja: »Za primer naj vzamem nekaj strašnega – holokavst. Vemo, da so ubili šest milijonov ljudi. Judov in drugih. Mnogi so vendarle preživeli in neredki so o svoji izkušnji pisali. Najprej vam na misel najbrž pride eno ime: Primo Levi. Pa večina med vami zna našteti deset imen? Ne. Zakaj jih ni pisalo ogromno? Zakaj niso pisali vsi, ki so preživeli tako težke preizkušnje? Torej je potrebno še nekaj več kot sama izkušnja. Vzemimo drug primer – naše nedavne vojne. Koliko literature o tem imamo? Zdaj že kar nekaj, a še zmeraj malo, če pomislimo, koliko ljudi je izkusilo strahote. Skratka, izkušnja je sicer pomembna, saj te spodbudi k pisanju, te navdihne, nakaže temo, ni pa pri pisanju ključna. Ključna je domišljija. Vsakdo ima kako zgodbo, ki si zasluži ubeseditev, a vsakdo je ne bo napisal – ker je ne more, ker je ne zna. Kakor niti ni mogoče odgovoriti na vprašanje, koliko avtorjevih izkušenj je v pripovedi. Nekaj jih gotovo je, a so lahko tudi izkušnje koga drugega, ne avtorjeve. Najpomembneje je, da se bralci – pravzaprav so to povečini bralke – zmorejo identificirati z zapisano izkušnjo. Z avtofikcijo, kakor pravimo zapisani izkušnji – ker je na papirju ubesedena edinstveno. Če bi dve udeleženki našega literarnega večera doma napisali zgodbo o tej isti izkušnji, bi dobili precej različni zgodbi.«

***

Novo knjigo je posvetila literarni kolegici in prijateljici Ireni Vrkljan (1930–2021). »Spoznali sva se pred štiridesetimi leti na predstavitvi njene knjige Svila, škare,« dobro pomni Slavenka Drakulić. »To je po mojem prepričanju ena pomembnejših knjig v novejši hrvaški književnosti. Pomembna ženska proza. Tudi naslov je izvrsten: književnost je svila, Irenin roman pa so škarje, ki z velikim občutkom zarežejo v to fino tkanino. Iz vsakega njenega stavka čutite, da je bila v prvi vrsti pesnica. Poetični slog je prenesla v svoje prvo prozno delo kakor dotlej še nihče v hrvaški književnosti. Tudi meni je vlila poguma. In moje Holograme strahu je s svojim možem prevedla v nemščino. Srečevali sva se, ko sem bila štipendistka v Berlinu, zatem ob njenih obiskih Zagreba … To je bilo eno kakovostnejših in pristnejših prijateljstev v mojem življenju. Potem ko je ovdovela, se je vrnila živet v Zagreb. Zadnjih pet let sva si bili še bliže, pogosto sva se srečali. Zelo je vplivala name.«

Zanimivo, Holograme strahu sta Irena Vrkljan in njen mož Benno Meyer-Wehlack prevedla v Das Prinzip Sehnsucht (Načelo hrepenenja). »Nemci ne marajo strahu v naslovu, mi je rekla,« beremo v zadnji, najbolj (avto)biografski zgodbi knjige O čem ne govorimo, naslovljeni Irena, Berlin. »Teh besed sem se spomnila pozneje, ko je v naslovu mojega romana Mileva Einstein, teorija žalosti nemški založnik Aufbau žalost spremenil v Einsamkeit oziroma osamljenost. Nemci v naslovu ne marajo niti besede žalost.«

Bolj kakor spreminjanje naslovov pisateljico žalosti spoznanje, da za prevode nove zbirke zgodb v tujini ni toliko zanimanja kakor za romane. »Založniki v Evropi pravijo, da so kratke zgodbe iz mode. Neradi jih objavljajo. Ker da se ne prodajajo,« se trpko nasmehne. »Založniki danes neradi tvegajo. Pa še nekaj: pri nas žal ni več niti literarne kritike. Ne obstaja več. In to je velika težava. Bralci potrebujejo usmeritev. Najprej morajo sploh vedeti, da je knjiga izšla. Zatem morajo izvedeti, kaj lahko dobijo v tej knjigi. Ni treba, da je pristop h knjigi kritičen, dovolj je preprosta predstavitev. A niti tega skoraj več ni. Nekaj reklamnih besed o knjigi najdete kvečjemu na spletni strani založnika, ki je vsekakor lahko dober, a predstavitev knjige ubesedi tako, da jo bo čim laže prodal. Ampak to ni najpomembnejše. Premnogi imajo knjigo za tržno blago. Kar ni dobro. Knjiga ni par čevljev, niti ni lesena knjižna polica – je knjiga, torej nekaj drugega in drugačnega! Ni samo predmet. Nevarno jo je obravnavati kot tržno blago, ne samo za pisce in bralce, ampak tudi za širšo kulturo. In za celotno civilizacijo, ki temelji na besedi, a se vse bolj spreminja v družbo slike, podobe. Kar odpira cel niz težav. Otroci danes vseskozi buljijo v zaslone, kar oblikuje njihove možgane, vpliva na način razmišljanja. Branje knjig je za otrokov razvoj izjemno pomembno. Žal šolski programi niso takšni, da bi mlade spodbujali. Dobijo seznam knjig, ki jih morajo prebrati, potem pa najstnik pride k mami in jo vpraša, ali obstaja hrvaški prevod Marulićevega epa Judita. Ker ga ne more razumeti! To je velik pedagoški problem. Šolske kurikulume bi bilo treba prenoviti in poskrbeti, da učitelji vsebino primerno predstavijo in približajo učencem. Tako pa gredo učenci na internet, preberejo zgoščeno vsebino obveznega čtiva … in se učijo skozi življenje hoditi po bližnjicah. Vse to je mogoče popraviti, izboljšati – a je potrebnega veliko truda.«

***

Problematičen je tudi odnos zahodne družbe do starejših, opozarja: »To je kultura, osredotočena na mladost, na produktivnost … Za starce tu ni prostora, v sodobni družbi so odvečni, so breme. V tradicionalni družbi so zmeraj imeli svojo vlogo. Danes za nasvet ali za rešitev težave ne boste vprašali starejših, kakor so jih nekdaj, ampak boste šli na Google, na Wikipedijo, na splet. V drugih civilizacijah so starejši spoštovani, pri njih se mladi učijo poljedelstva, kmetovanja in še marsičesa, o čemer se drugače ne morejo podučiti. V zahodni družbi je drugače, tu so starejši bolj izgubljeni. Ko sem to raziskovala med pripravami na pisanje enega svojih besedil, sem ugotovila, da moški prej padejo v depresijo, kadar izgubijo družbeni položaj, status, zlasti potem ko se upokojijo, medtem ko imajo ženske vedno kako vlogo – so babice, pomagajo komurkoli že … Vsekakor večina pogreša občutek koristnosti. Starejše bi morali bolj vključiti v našo družbo, jim omogočiti honorarno delo, organizirati prostovoljne dejavnosti … Vedno pravim, da ni treba odkrivati tople vode, ampak samo pogledati, kako to počnejo v uspešnejših družbah, in se zgledovati. Kopirati. Pri nas manjka samo nekaj: politična volja. Če je, hitro najdeš tudi denar in vse drugo.«