Ko sem bila stara trinajst let, sem si prisegla, da nikoli ne bom imela fanta, ki ne bo znal igrati kitare. Obljubo, ki je imela veliko opraviti z odraščanjem, prepletenim s kulturo postsocialističnega panka, pomešanega z neskončno zvestobo Nicku Cavu (sveta trojica: bog–zločin–narativna lirika), sem kasneje sicer kar nekajkrat prelomila, a ideja je ostala. Tako kot je ostalo tiho prikimavanje dediščini socializma, panka in neočitne elegance, ki je preprostemu minimalizmu veliko bližje kot je blizu butikom na pariški aveniji Montaigne. Zakaj? Ker je resnična.
Neizogibna posledica odraščanja ob Nietih in ponošenih martenskah je samosvoja pokrajina slovanskega realizma, ki svoje razsežnosti dobi šele takrat, ko so okoliščine dovolj zrele, da lahko stvarem pogledaš naravnost v oči in z določeno gotovostjo rečeš: »Zavedam se lastne zgodovine, vse ostalo je zunaj mojega dosega.«
Melanholična zapuščina pubertetniških odkritij v ljubljanskem predmestju.
Bela srajca proti vojaški jakni
Pred kratkim sem v posebni izdaji revije Fantastic Man (naslovili so jo Buttoned-Up in v osnovi je šlo za premišljen vizualno-verbalni poklon vsemu, kar je britanskega na do vratu zapeti beli srajci) brala o ideologiji oblačilnih praks, ki britanskost povezujejo z nasiljem in stilom. Simon Reynolds je pisal o razredni strukturi, ki ostaja zunaj nadzora povprečnega posameznika in je leta 2013 enako aktualna, kot je bila aktualna v času, ko so The Who s surovim zvokom prvič pretresli London. Mod, kot so rekli stilu brezkravatarjev v do vratu zapetih belih srajcah in zloščenih čevljih, je namreč temeljil na simbolnem nasilju zoper družbeno nadrejeni sloj – s svojimi oblačilnimi praksami so modovci okolici želeli pokazati svojo strogost, zadržanost in asketska prepričanja, ki so jih ločevala od hedonistične (in predvsem finančno bolje preskrbljene) okolice. Postpankovska kultura se je kasneje manifestirala v belih polo majicah, podpisanih s Fred Perry in Ben Sherman, v osnovi pa je njihova ideologija izvirala iz obsesije s čistočo in želje po tem, da bi kot pripadniki delavskega razreda navzven ohranili dostojnost. Tisto, kar je v šestdesetih letih pripeljalo do huliganskih spopadov med hipiji in modovci, se petdeset let kasneje odraža v specifični stilistični kulturi mladih fantov, ki z belo srajco še vedno izražajo svoje nazore, kulturni izvor in nostalgično obujanje spominov po časih, ko so »stvari imele točno določen smisel«.
Čeprav je avtor besedila v nadaljevanju večkrat poudaril, da na svetu ni nobene druge kulture, kjer bi mladi ljudje med sabo obračunavali na osnovi zvestobe različnim nogometnim klubom, oblačil ali glasbenega okusa, je simbolna vrednost komuniciranja z oblačili univerzalno prisotna. Tisto, kar je za London bela srajca, je za Vzhodno Evropo vojaška jakna. Vzhodnoevropski pank je imel malo skupnega s socialno in politično krizo, ki jo je v sedemdesetih prestajala Velika Britanija – Pankrti kraljice niso razglasili za nečloveško bitje, so se pa v telovadnici gimnazije Moste po svoje upirali zoper stagnacijo in melanholijo življenja v ljubljanskem predmestju, ki je kasneje botrovala kreativnemu razvoju Škuca in Nove revije. Čas, ki je sledil recesiji s konca sedemdesetih let, je zaznamovala kriza vrednot, ki jo je lahko rešil samo 12. kongres Zveze socialistične mladine Slovenije, ki je pank postavil ob bok skrbi za okolje in razvoj. Upor, ki se je spremenil v samosvojo kulturo.
Vivienne Westwood proti samoupravljanju
Subkulturni stil je za razliko od drugih kulturnih okolij, ki jih je zaznamoval trši socialistični režim, pri nas izviral iz osebne spektakularnosti in bi brez dvoma poosebil usnjene jakne, če bi bile usnjene jakne del tedanje realnosti. Namesto tega je vizualno jedro vzhodnjaškega upora predstavljala predelana obleka iz omar staršev ali starih staršev: če si bil zvest panku, si nosil star vojaški suknjič, majico, kavbojke in vojaške škornje, ki so šele veliko kasneje postali bulerji. Siva realnost, ki je vzhod ločila od zahoda in je izvirala iz naveličanosti nad socialno netekmovalnim okoljem samoupravljanja: medtem ko je zahod oblačila Vivienne Westwood spremenil v modo, je vzhod moral ostati zvest tistemu, kar je imel na razpolago. Vojaška jakna takrat ni bila znak ekstremizma, ampak zanesljiv ironični komentar, ki je poosebljal vse tisto, kar je pomenilo odraščati daleč stran od mest, kjer so se dogajale velike spremembe.
Barcaffe namesto Burberryja
Morda je kriv Berlin, mesto, kjer trenutno živim in ki je stičišče vzhoda in zahoda, mesto, ki diha z jekleno surovostjo socializma in otopelostjo kapitalizma hkrati. Morda so krivi hipsterji, ki v vsem tem času niso uspeli ustvariti ničesar zares pomembnega (če odštejemo kavarne s sveže mleto črno kavo, pletene kape in oprijete kavbojke), ampak pri sedemindvajsetih sem prvič pripravljena priznati, da nobeno mesto na svetu ne bo uspelo izbrisati moje lastne kulturne preteklosti. Da noben Burberryjev plašč ne bo izrazil tistega, kar izraža moja sprano zelena jakna iz druge roke: nostalgičen spomin na čas asketskega socializma, Barcaffe kave, prekinjenega televizijskega signala, Pankrtov, Nietov in poljubljanja na temačnih straniščih na Metelkovi. Tiho prikimavanje očetovi dediščini, razmeram, v katerih sem odrasla, Radiu Študent, Petru Mlakarju, Laibachom, Pankrtom, Nietom, Novi reviji, Mladini in vsem, ki so postavili temelje današnji ljubljanski resničnosti. Vojaška jakna je še več od tega: je izraz kolektivne pripadnosti in simbol, ki bo Vzhodnoevropejcem zmeraj dajal varno zatočišče v prepričanju, da si delimo del zgodovine, ki je samo naša, in nas bo v vseh pogledih zmeraj ločevala od »onih drugih«. Solidarnost med drugorazrednimi.
Vietnamka v času za spremembe
Štirinajst let je trajalo, da sem dobila svojo prvo M65 vietnamko. Tisto z nemško zastavo na levi rami in vonjem po naftalinu, tisto z neštetimi spomini in svojo lastno preteklostjo, ki je vsekakor mogočnejša od zadnje Saint Laurentove kolekcije, ki sem jo občasno hodila gledat v The Corner. Pri trinajstih se nisem zavedala, da vietnamke ne izbereš, ker je praktična. Še manj zato, ker jo nosijo mulci, ki skrivaj kadijo za šolsko telovadnico in ob petkih pijejo pivo, ali ker izgleda kot nekaj, kar bi oblekla Patti Smith. Tisto, kar mi je postalo jasno šele potem, ko sem preživela puberteto, je zavedanje, da vojaško jakno izbereš, ko si dovolj priseben, da se zavedaš njene kulturne zgodovine, in dovolj distanciran, da se lahko brez slabe vesti utapljaš v nostalgičnem obujanju spominov po zgodnjih devetdesetih, zatohlih šolskih telovadnicah in postanem pivu. Vietnamko izbereš tudi zato, ker je simbolična relikvija, ki ti daje pravico, da si ponosen na svoj izvor, vključno z občasnimi anarhistično filozofskimi prepričanji in iTunes playlisto, ki namesto novodobne elektronike temelji na diskografiji Pink Floydov.
Vietnamko izbereš, ko je čas za spremembe.
