Kako so zvočnice spremenile in še spreminjajo slovensko knjižno krajino, kdo so njihovi »bralci« in kakšni so obeti, so se spraševali na prireditvi Zvočne knjige prihodnosti, ki ga je na 40. Slovenskem knjižnem sejmu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani priredila Mladinska knjiga. Odgovore so na sejemski Pogovorni postaji iskali predstavniki glavnih ustvarjalcev zvočnih knjig pri nas: Marjan Povše (Audibook), Vlado Motnikar (Radio Slovenija), Marko Hercog (Beletrina Digital) in Tihana Kurtin Jeraj (Mladinska knjiga Plus), pogovor pa je odlično usmerjal Igor Harb, filmski kritik, prevajalec in žanroslovec.
In kaj so glavni sklepi pogovora? Da je slovenski trg zvočnih knjig še nezrel, je jasno povedala Tihana Kurtin Jeraj, vendar se leta 2030 obetajo spremembe: takrat naj bi dosegli tistih ključnih 20 odstotkov uporabnikov zvočnih knjig. Toda ne smemo zanemariti, kar je poudaril Marjan Povše: »Drži, to so pričakovanja za 2030, toda že danes moramo delati korake v to smer!«
»Snemanje zvočnih knjig je investicija v prihodnost.«
Naročniška razmerja kot idealna za trenutno stanje
Večina tistih, ki jih v Sloveniji poslušajo, si zvočne knjige bodisi izposodi (prek knjižnične izposoje) ali pa so sklenili naročniško razmerje s platformo, ki omogoča dostop tudi do zvočnih knjig – torej z Mladinsko knjigo Plus ali Beletrino Digital. Sam nakup zvočne knjige je redka praksa slovenskih uporabnikov. In zato so naročniška razmerja platform, ki omogočajo še kaj več kot zvočne knjige, po besedah Tihane Kurtin Jeraj odlična za slovenski trg, torej nezrel za samostojnost zvočnih knjig, saj uporabnikom omogočajo preizkušanje zvočnih knjig. Slovenci smo še v fazi, ko testiramo, kaj so zvočne knjige in ali nam ležijo?
Zakaj vlagati v zvočne knjige?
Marko Hercog je poudaril: »Za nas je produkcija zvočne knjige v primerjavi z e-knjigo kar do desetkrat dražja.« Zakaj torej vlagati? »Ker je to investicija v prihodnost. Vsekakor je realnost takšna, da zvočnih knjig v slovenskem jeziku ne bo toliko kot e-knjig, vendar pa bo prihodnost hibridna in zvočne knjige potrebujemo. Platforma Beletrina Digital se je zelo dobro prijela in vidimo odlično simbiozo e-knjige ter zvočnih knjig.«
Vsekakor pa je potrebno več zvočnih knjig v slovenskem jeziku, da bo to dejansko postalo aktualno za bralce / poslušalce. Vprašanje smotrnosti, sploh finančnih vložkov, je vprašanje o kuri in jajcu: dokler ne bo dovolj zvočnih knjig v slovenščini, ne bo dovolj poslušalcev, da bi bilo to vsaj približno finančno vzdržno. Ampak: dokler ne bo dovolj poslušalcev, ne bo niti dovolj zvočnih knjig. Kura in jajce, torej. Zato je tem pomembnejše, da se več založnikov zaveda tega, kar je poudaril Hercog – gre za investicijo v prihodnost. In ko je govorce Harb proti koncu pogovora vprašal, kaj bodo ključni trendi prihodnosti zvočne knjige v Sloveniji, so vsi v en glas poudarili, da ključno vlogo v prihodnosti morajo odigrati državne institucije, tako da podprejo snemanje zvočnih knjig.
Knjiga, dolga kar 33 ur, a zelo poslušana: Rimsko pravo za študente pravne fakultete.
Kdaj pa Slovenci poslušamo zvočne knjige?
Zagotovo marsikdo najprej pomisli: med vožnjo! Pa niti ni tako. Zvočne knjige so sicer res močno prisotne v ZDA, kjer so značilne daljše vsakodnevne vožnje, pa vendar nove raziskave kažejo, da v Sloveniji zvočnih knjig največ morda sploh ne poslušamo v avtu. »Audible raziskava je pokazala, da 76 odstotkov uporabnikov zvočne knjige posluša doma,« je povedala Tihana Kurtin Jeraj. »Raziskave za naš trg sicer nimamo, ampak glede na to, da prednjačijo otroške pravljice, verjamem, da jih tudi pri nas največ poslušajo doma.« Hercog je dodal: »Menim, da so tri skupine – nekateri poslušajo med vožnjo, največ jih posluša doma, je pa še tretja skupina, takšni, ki imajo zvočne knjige kot ‘white noise’, beli šum. Torej, namesto radia, da nekaj igra v ozadju. Kajti ko v statistiki vidim, da je nekdo poslušal zvočno knjigo pet in več ur … je to edina razlaga.«
In še ena zanimiva skupina poslušalcev je, so ugotovili v tujini, najdemo pa jo tudi pri nas –uporabniki, ki poslušajo vsak dan ob istem času, in to predvsem knjige za osebno rast, afirmacije in meditacije.
Pa je pomembno, kdo bere?
Knjiga Jezero je bila uspešnica. Ker jo je prebiral Sebastian Cavazza? »Ah, to je slab primer,« je povedal Povše in pojasnil, da si Jezero našel na Partisu in da je bil pač uspešnica. Dejstvo pa je, da v tujini za branje knjig najemajo slavne igralce. Vendar pa, so soglašali govorci, je to zgolj marketing, ni pa nujno dobro. Pri zvočnih knjigah ne sme biti preveč igranja. Bralec mora ostati soustvarjalec vsebine in njegova domišljija mora imeti prosto pot.
Zvočne knjige namreč niso radijske igre, ki pa jih pri založbi Mladinska knjiga ponovno vlečejo iz naftalina in digitalizirajo – Pekarna Mišmaš, še ena klasika našega otroštva, tako zopet postaja popularna. »Radijske igre niso zvočne knjige,« poudarja Tihana Kurtin Jeraj. »So pa niša, kjer bi lahko naredili še veliko več.« Je torej pomembno, kdo bere? In ali pisatelji berejo svoje knjige? Ja, če znajo – kajti na Mladinski knjigi in Beletrini pravijo, da mora biti kakovost na prvem mestu. Marketing sledi.
»Prihodnost je vsekakor hibridna.«
Kaj pa v Sloveniji največ poslušamo?
Prednjačijo torej otroške knjige – pravljice, seveda. Marjan Povše je opozoril na knjigo, dolgo kar 33 ur, a zelo poslušano: Rimsko pravo za študente pravne fakultete. Sicer pa je med najbolj poslušanimi predvsem žanrska literatura, ljubezenski romani, velja pa tudi pravilo, da zvočne knjige sledijo tiskanim uspešnicam, pri čemer Hercog dodaja: »Konzumiranje zvočnih knjig je komplementarno ostalim oblikam. Vidimo torej, da ljudje berejo e-knjige in nato nadaljujejo z zvočno knjigo isti dan.« Vlado Motnikar z Radia Slovenija pravi, da sicer prednjači lahkotnejše leposlovje, vendar se vmes najde tudi zahtevnejše čtivo, Jančar, na primer. No, morda temu botruje tudi dejstvo, da so poslušalci nacionalnega radia že v osnovi bralci zahtevnejših vsebin.
Ob primerjavi podkastov in zvočnih knjig so udeleženci soglašali – tu so pomembne razlike! Podkasti so veliko bolj podobni novinarskim prispevkom. Lahko pa dobrodošlo prispevajo k promociji določene knjige. In jasno je, da poslušalci podkastov niso avtomatsko poslušalci zvočnih knjig, ali obratno. Vsekakor pa so poslušalci podkastov potencialni uporabniki zvočnih knjig, saj so se privadili na poslušanje pripovedovanja v ušesu.
Na Audibooku podkastov niti ne najdete. O njih so sicer razmišljali, vendar so se odločili, da jih ne bodo imeli. Pri Mladinski knjigi in Beletrini najdemo podkaste, a ne zaradi podpore zvočnim knjigam, temveč zaradi ustvarjanja celovite ponudbe. »Na platformi Beletrina Digital imamo tudi filme,« pojasnjuje Hercog. »Zvočne knjige so enakopravni del. Skupaj s fizično ali e-knjigo omogočajo mobilnost, prihodnost pa je vsekakor hibridna.«
K temu je Tihana Kurtin Jeraj dodala: »Naša statistika, ki me je presenetila, je pokazala, da dvakrat več uporabnikov posluša zvočne knjige, kot pa bere e-knjige. To jasno nakazuje, da zvočne knjige uporabniki testirajo. Drži, prihodnost je zagotovo hibridna.« Slednjo tezo je potrdil tudi Povše in dodal, da tudi pri zvočnih knjigah pomembno vlogo igrajo slovenske knjižnice.
Za zaključek: kakovost je ključna
Raziskava Knjiga in bralci je pokazala: 95 odstotkov bralcev še ne posluša zvočnih knjig. Za povrh je v Sloveniji trenutno veliko premalo naslovov zvočnih knjig. »Moramo delati na katalogu slovenskih naslovov, in to skupaj!« opozarja Tihana Kurtin Jeraj.
Pa so naša prihodnost tudi naročniški paketi? Hercog je namreč povedal, da naročnine v tujini ne rastejo več in da določenih knjig iz tujine ne smejo uvrstiti v naročniški paket: »Zato moramo biti ustvarjalni. Nekaj čtiva je mogoče zgolj kupiti, nekaj ga je na voljo v paketu na platformi.« Ni nujno niti, da je tisto, kar je privlačno v tujini, uspešno tudi na slovenskem trgu.
Po enournem pogovoru so na koncu omenili še umetno inteligenco, ki je močno vkorakala v ustvarjanje zvočnih knjig, čeprav pri nas manj udarno. In zato, kakor je sklenil Motnikar: »Produkcija je največji izziv zvočnih knjig, saj je zelo draga. Upam pa, da bomo še naprej obdržali standarde in kakovost.«
