Ptuj bo kmalu spet »pesniško srce Evrope«. Gostil bo že petindvajseto izdajo festivala Dnevi poezije in vina, ki ga organizira založba Beletrina. Številčna bilanca četrtstoletnega delovanja je impresivna: 2000 nastopajočih, 1200 dogodkov, 100 tisoč obiskovalcev, 10 tisoč medijskih objav … O tem, kar se skriva za številkami, smo se pogovarjali s programskim vodjem festivala Alešem Štegrom.
Dnevi poezije in vina bodo letos potekali petindvajsetič po vrsti. Kako gledate na prehojeno pot, ki je že kar dolga?
Dolga za večnost, za nas pa je bila kratka. Občutek imam, kot da smo začeli včeraj, seveda pa po malo bolj temeljitem premisleku ne morem mimo dejstva, da smo festival ustanovili v analognem svetu, da smo prva vabila pošiljali po faksih in klicali pesnike po svetu po fiksnih telefonih, potem pa smo nestrpno čakali, ali bo kaj zlezlo iz mašin, ali bo kak odgovor. To je bil čas, ko je bilo dogajanje v slovenski kulturi manj intenzivno, festivalov je bilo manj, pa tudi ostalih dogodkov, horizonti so bili zastavljeni drugje. Tudi potem, ko se je pojavila množica drugih festivalov, smo se trudili, da bi naš festival še naprej ohranjal svoj značaj, svoje specifike, kot so druženje, odprtost, srčnost, dostopnost. Nenehno smo preizkušali nove recepte, poskušali biti še boljši, nenehno smo si izmišljevali nove forme in pristope. Kljub rasti smo ostali festival z vsebino, ne pa spektakelska parada, kot se to rado dogaja z rastjo nekega festivala, pa četudi je pesniški.
Na kaj se najraje spomnite, na kaj ste najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosen na knjige poezije naših festivalskih gostov, ki smo jih izdali. Nastala je vrhunska zbirka s poezijo zelo različnih estetik, nekaj, kar trajno ostaja v našem okolju. Mislim, da premalo poudarjamo založniško dejavnost, ki je vsako leto ključen segment festivala. Vedno izdamo knjige osrednjih gostov festivala, brošure vseh sodelujočih pesnikov, pogosto antologijske preglede, na spletu je izjemno bogat arhiv, pa tudi še kaj drugega.
Ponosen sem tudi na to, kako dobro se je v festivalsko dogajanje vključevalo lokalno prebivalstvo. Veliko, veliko večji izziv se mi je od samega začetka zdelo, prepričati v težo in smiselnost festivala nekoga, ki nima veliko veze s poezijo, ga navdušiti, da pride na dogodke festivala in si ustvari lastno mnenje, kot pa obnavljati utečene rituale strokovnih javnosti. Vedno smo imeli dober obisk in vedno smo festival delali za vse, tako za posvečene kot za tiste, ki so se bili pripravljeni prepustiti se pesniškemu doživetju.
Ponosen sem tudi na to, da smo veliko delali z mladimi in z ranljivimi skupinami, z drugimi umetniki. In na to, da nismo nikoli nehali poskušati kaj novega.
Obiskovalce ste prepričali, da so prišli na festival, tudi tako, da ste jim poleg poezije ponudili kozarec vina …
Tudi tako, ja. In to izbranega in vrhunskega vina. Nikoli ni šlo za hektolitre, čeprav so predvsem v začetnih letih festivala porogljivci radi govorili o ekscesih na festivalu. Zmeraj je šlo za izjemnost vsakega od predstavljenih vin, za razkrivanje zgodb v ozadju, za življenske zgodbe vinarjev. V tem smislu smo širili enološko znanje, a največkrat ne tistega predvidljivo dolgočasnega, retoričnih formul vinskih ekspertov, ampak živ utrip ljudi, ki živijo za vino. Enako izbrana, kot so bila naša vina, je bila tudi poezija. To je bil naš recept, ki nas je naredil drugačne in je vodil k uspehu. Ljudje so vedeli, da bodo zmeraj dobili kvalitetno vsebino, ki bo prodrla globoko in tam še nekaj časa odmevala. To pa je nekaj, kar se ne da kupiti in kar tudi najboljši PR dolgoročno ne more vzpostaviti, če stvar nima resničnih temeljev.
Pri nas obstaja stari problem, da je poezija smatrana kot kulturni izdelek, vino pa kot kmetijski, kar je nezdružljivo s stališča vladnih politik, financiranja, promocije itd. Mi smo pokazali, da se da odlično povezovati zgodbe literatov in zgodbe vinarjev, tudi z Hudimi pokušnjami, a smo pri tem izgubili neskončno časa in truda ob birokratih, vladnih politikah in ljudeh, ki so plačani za to, da se zadeve ne spremenijo.
Kaj pa je bilo najtežje v teh 25 letih?
Najtežja je bila selitev iz Goriških Brd na Ptuj. Festival je bil na Goriškem zelo lepo sprejet, a v konstelaciji, ki se je tam vzpostavila, ni imel več prihodnosti. Selitev na Ptuj, ki je moj rojstni kraj in tudi rojstni kraj Jelke Ciglenečki, ki je takrat vodila festival, ni bila posejana z rožicami. Marsikaj je bilo treba začeti na novo. Sedaj smo močno zasidrani na Ptuju, v identiteti mesta in kulturni ponudbi regije. Zadnje čase imamo veliko povpraševanje okoliških krajev po dodatnih dogodkih festivala, a ker nimamo toliko kadrovskih kapacitet, jih moramo zavračati ali prestavljati. A pozna se kilometrina in to, da so nas ljudje dejansko sprejeli – ne le v vljudnostno preddverje, ampak naravnost v njihova srca.
Kako potekajo priprave na letošnji festival? Ste se bali, da bi ga morali organizirati virtualno?
Festival je imel srečo, da je tudi lani potekal v živo. Izpeljali smo ga s celotno predvideno mednarodno udeležbo, kar je bil redek unikum. Verjamem, da bo tako tudi letos, seveda pa imamo pripravljene rezervne scenarije.
Ob petindvajsetletnici smo pripravili kar nekaj zanimivih vsebin. Ena od njih je programski sklop Share a Light, Deli luč. Gre za projekt, ki je narejen na podlagi Festivala upanja, ogromnega virtualnega festivala, ki smo ga zelo uspešno izpeljali v času pandemije. Pri projektu Deli luč ustvarjalce nagovarjamo, da na spletni strani z drugimi delijo okruške svoje sreče – lahko gre za tekst, fotografijo, video, zvočni posnetek ali kaj drugega. Ko naložiš vsebino, se na interaktivnem zemljevidu prižge luč. S prižiganjem luči bomo brisali politične, etične in druge meje. Tako smo vsi skupaj neugnani Prometeji, prinašalci luči v časih, ki niso lahki, saj so zelo nepredvidljivi.
V soboto, 28. avgusta, bo na sporedu celodnevno intenzivno dogajanje po starih ulicah Ptuja, ki smo ga poimenovali Promenada okusov. Ljudi bomo spodbujali, naj se premikajo po različnih lokacijah v mestu, prisluhnejo poeziji in drugemu dogajanju, poskusijo vrhunska vina in hrano. Sledilo bo zaključno pesniško branje na prenovljeni tržnici in koncert skupine Silence.
Letos se selimo na novo lokacijo, na tržnico, saj lokacijo pred Muzikafejem, kjer smo gostovali običajno, prenavljajo. To je za nas precejšnja logistična preizkušnja.
Pri festivalu tudi letos spodbujamo politično noto, in sicer z Odprtim pismom Evropi, ki ga piše nemški pesnik in akademik Durs Grünbein.
Predstavite nam malce letošnja osrednja gosta festivala.
Petr Borkovec, ki prihaja s Češke, je izjemen pesnik in prevajalec, pa tudi intriganten premišljevalec vizualne umetnosti. Njegova poezija se odlikuje po močnem jeziku podob. Ana Maria Amaral je zadnje čase najbolj prevajana portugalska pesnica, ki ima tudi izjemen smisel za humor in samoironijo. Je prva Portugalka v fokusu festivala, tako da bomo z njeno pomočjo spoznavali novo jezikovno in geografsko območje.
Poseben sklop festivala ste namenili tudi mladim avtorjem.
Torek bo na festivalu namenjen mladim avtorjem. V Ljubljani se bo na štirih lokacijah vila pesniška povorka, kjer bodo mladi avtorji predstavili svoje prevode poezije uglednih avtorjev, ki so nastajali v koordinaciji Luke Benedičiča. Skupaj bo nastopilo 20 mladih pesnikov in prav toliko starejših iz vse Evrope. Hkrati pa bomo na spletu brezplačno ponudili digitalno izdajo teh prevodov. Projekt je namenjen spletanju vezi med različnimi generacijami pesnikov.
Ali imamo v Sloveniji veliko mladih pesnikov?
Imamo jih veliko, ne ostanejo pa vsi zvesti poeziji, vprašanje je tudi, koliko so se pripravljeni vključevati v mednarodni kontekst. To še vedno ni samoumevno, je pa možnosti veliko več, kot jih je bilo nekoč. Recimo razne rezidence, prisotnost poezije na spletu, vedno manjša nacionalna zaznamovanost poezije in vedno večja internacionalizacija … V poeziji prihaja do tektonskih premikov. Poezija prihodnosti se ne bo več sklicevala na tradicije, pisane v nekem jeziku, ampak na prevodno polje. Pri Versopolisu to zelo proaktivno podpiramo. S tem tudi pomagamo pesnikom, ki prihajajo iz okolij, ki so manj naklonjena poeziji.
Se je še kaj zanimivega zgodilo s poezijo v teh 25 letih?
Morala se je prilagoditi usihu javnega interesa in dejstvu, da je tržno nezanimiva in s tem nezanimiva za založbe. Našla je svoje mesto na spletu in tam živi zelo intenzivno življenje, kar se je pokazalo tudi v času epidemije koronavirusa. Zadnji čas je na zahodu na pohodu nekakšna pesniška moda, kjer pesniško izražanje postaja vse bolj aktivni del »kulture pritoževanja«. Je pa poezija še veliko več, kot se kaže v tem trendu, česar se hitro zavemo, če pogledamo preko meja ZDA in Evrope in se ozremo po ostalih celinah.
Mislite, da bi festival doživljal drugačno usodo, če bi bil njegov domicil v Ljubljani?
Bogat del programa se že sedaj odvije v Ljubljani, razpršili pa smo ga tudi po številnih slovenskih krajih in v zamejstvu. Ljubljana je finančno močnejša, a ljubljanocentričnost se mi ne zdi najbolj zdrav pristop, veliko boljša se mi zdi razpršitev po manjših krajih, ki so zelo hvaležni za vsebine. Za goste iz tujine pa je zelo lepa izkušnja, da poleg prestolnice Slovenije spoznajo tudi druge kraje.
Kakšne možnosti za razvoj festivala vidite?
Veliko možnosti za razvoj festivala vidim v profesionalizaciji in ustvarjanju mednarodnih programov za mlade, vendar pa je problem pomanjkanje sredstev in s tem nezmožnost prestaviti delovanje festivala na profesionalno raven, ki bo primerljiva s podobnimi festivali po svetu – da bi imeli redno zaposlene, da bi lahko razvijali dejavnosti izobraževanja in osveščanja o poeziji čez vse leto in podobno. Pri nas je razmišljanje odločevalcev v kulturni politiki še zelo daleč od tega, da bi bilo to mogoče. Odgovorni se menjajo, strukturne težave pa ostajajo nenaslovljene. Dobra plat te situacije je, da smo se bili pred skoraj desetletjem prisiljeni odločiti, ali bomo pristali na počasno hiranje ali pa bomo poiskali druge možnosti. Odločili smo se za slednje. In tako se je rodila evropska platforma za poezijo Versopolis, katere del je tudi naš festival. V okviru letošnjih Dnevov poezije in vina bo potekalo srečanje 30 festivalskih direktorjev platforme Veropolis, kar je v evropskem kontekstu pomemben dogodek.
Več informacij o programu letošnjega festivala Dnevi poezije in vina najdete na tej povezavi.
