AirBeletrina - So velike ljubezni še vedno v modi?
Kritika 30. 12. 2014

So velike ljubezni še vedno v modi?

Feriju Lainščku ni prav nič nerodno pisati o ljubezni. In to ne o kakršni koli ljubezni, temveč »globoki ljubezni, kakršno je posamezniku dano doživeti le enkrat v življenju,« kot pravi besedilo na ovitku romana. Z ozirom na to, da je Strah za metulje v nevihti pravzaprav sklepni del trilogije, ki jo sestavljata še Ločil bom peno od valov (2003) in Muriša (2006), to pravzaprav ni presenečenje – tudi v omenjenih dveh romanih se srečamo s tragično ljubezensko zgodbo, le da je obakrat postavljena v Lainščkovo domače Prekmurje. Navezava Muriše na Ločil bom peno od valov je sicer močnejša kot navezava Metuljev na Murišo – prva dva dela namreč opisujeta isto družino, Strah za metulje v nevihti pa se odmakne od Prekmurja ter družinske zgodbe in se preseli v Beograd, kjer se mlad slovenski vojak Marko Hribernik zaljubi v gimnazijko Ljiljano. 

Marko takoj na začetku nastopi kot junak, ki svojih ljubezenskih čustev ne skriva – in ker je sam prvoosebni pripovedovalec romana, je to še toliko bolj izrazito. »Ljubil sem Ljiljano to poletje, joj, kako sem jo ljubil! /…/ Bilo je to, kar sem čutil ob njej, povsod v meni in me je celega prežemalo,« opisuje že na prvi strani. Mu pa malo večje težave kot izražanje čustev povzroča privajanje na vojaško življenje. Hitro mu naložijo prvo kazen, čiščenje stranišča, in ker nad opravilom ni pretirano navdušen, se zaplete v spor s kapetanom Acom Jeftićem, znanim tudi pod vzdevkom Generalić. Po kratkem, a učinkovitem pogovoru z Generalićem Marko spozna, da ga trma ne bo pripeljala nikamor, in se vda v usodo, vendar ga k sreči kmalu premestijo na pozicijo pomočnika v vojaškem klubu, kar mu prinese svobodo, o kateri lahko preostali vojaki le sanjajo. Lainščkovi opisi tovrstnih vojaških dogodivščin so simpatični in mestoma duhoviti, vendar jim manjka nekaj sočnosti, ki bi jo morda dosegel, če bi dialoge med vojaki navajal v srbohrvaščini, kot je denimo storil Lojze Kovačič v romanu Resničnost. Res pa je, da bi to za sabo potegnilo tudi vprašanje, v katerem jeziku naj se pogovarjata Marko in Beograjčanka Ljiljana – bolj verjetno je, da so resnični pari, podobni omenjenima junakoma, med seboj govorili srbsko, Lainšček pa je želel svojo ljubezensko zgodbo povedati v slovenščini, česar mu ne moremo očitati.

Avtor bralca tudi s slogom skuša popeljati v preteklost; to največkrat doseže z uporabo inverzije (Z besedami se tega ni dalo povedati …; Bil je to moj križev pot, s katerim sem moral plačati trenutke spozabe …; Zvrstilo se je vse to pred menoj z naglico, ki me je zopet puščala ob strani …), sem in tja pa tudi s kakšnim nekoliko arhaičnim izrazom. To tendenco bi morda bolje razumeli, če bi Lainšček pisal o zaljubljencih iz 19. stoletja, da na takšen način pripoveduje o dogajanju v sedemdesetih letih, pa se zdi nekoliko pretirano. Jasno je sicer, da stavi na ustvarjanje nostalgičnega vzdušja (kar mu uspeva) po obdobju, ki naj bi bilo povsem drugačno od sedanjega. A zelo verjetno bi popolnoma enak učinek dosegel tudi, če slog pisanja ne bi bil tako zaznamovan.

Kar se tiče lika Ljiljane, Markove usodne ženske, je bralec od nje nekoliko bolj distanciran kot od Marka – bržkone zato, ker jo vidi le z njegovega zornega kota, mogoče pa je, da k temu pripomore tudi dejstvo, da je bolj svobodna in nepredvidljiva kot mladi vojak, ki srce nosi na dlani. O tem, da je Ljiljana v Marka zaljubljena prav toliko kot on vanjo, sicer ni dvoma, vseeno pa dobimo občutek, da ona narekuje tempo zveze – in ker poznamo samo Markov pogled, nismo povsem prepričani, kam se bo zadeva zasukala, slutimo pa, da v smer, ki bo za vsaj enega od njiju, če ne za oba, zelo boleča. To se tudi zgodi, a kriv ni pravzaprav nihče od njiju, pač pa nespodbudno okolje in splet nesrečnih naključij. Junaka, ki ne počneta nič drugega, kakor da se nesebično ljubita, sta v velikih ljubezenskih zgodbah tako ali tako redko kriva za svoj propad – romanco skoraj vedno uniči nekaj zunanjega.

Skeptični in cinični bralci bodo od branja odnesli bolj malo – le občasno se lahko namuznejo ob prizorih služenja vojaškega roka. Vendar Lainšček ne računa na takšne bralce, prav dobro namreč ve, kaj od njega pričakujejo tisti, ki ga berejo že dlje časa. Avtor, ki da ogromno na komunikacijo s svojim občinstvom, je roman še pred izidom v nadaljevanjih objavljal na Facebooku, vsem, ki so stran všečkali in spremljali, pa ponudil tudi možnost, da vsebino komentirajo in spreminjajo. Za večji del komentarjev so poskrbele ženske, ki so bile nad tegobami, ki so pestile mlad par, naravnost navdušene, zadovoljne pa so bile tudi z razpletom romana. Lainšček se torej vsekakor zaveda, da niso vsi bralci enaki – tisti, ki imajo radi velike ljubezenske pripovedi, cenijo, če jih pripoveduje sorazmerno kakovosten avtor, kakršen je on. Poleg tega je ljubezen v kombinaciji z nostalgijo očitno zmagovalna kombinacija – duh socializma, ki veje iz romana, začutimo celo rojeni po osamosvojitvi, pripadniki generacije Marka Hribernika ali tisti pred njo pa se v napisano brez dvoma vživijo še lažje.

 

Strah za metulje v nevihti
Feri Lainšček
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:

24,00 €