AirBeletrina - So žrtve posilstev v resnici posiljevalci?
Refleksija 3. 11. 2016

So žrtve posilstev v resnici posiljevalci?

Annie Sprinkle med performansom Post-Porn Modernist Show

Eden zadnjih škandalov ameriškega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa je bil videoposnetek, na katerem govori o grabljenju ženskih mednožij. Ob tem so mediji in socialna omrežja skoraj eksplodirala od gneva, prezira, moraliziranja in agresije. A pri vsem skupaj je najbolj zaskrbljujoče to, da po desetletjih raziskovanja in angažmajev v prostorih družbenih sprememb obstaja en sam nepreizprašljiv narativ, narativ o nedolžnih, dobrih, čistih, nič krivih ženskah, ki so se znašle v kaotično spreobrnjenem redu konfliktne situacije. Obenem je kot individuum – pod pretvezo, da bi jo zaščitili, neimenovana in nevidna. Uspeh žrtve se kaže v tem, da ostane žrtev za vedno, da njeno življenje zunaj njene travmatične zgodbe ne obstaja ali pa nas kot zapisovalce, poustvarjalce, zbiralce teh zgodb enostavno ne zanima.

Naša posilstva

Kontinuirana socializacija deklet v žrtve in viktimizacija (tudi paternalizacija) odraslih žensk skozi različne sfere javnega in zasebnega življenja najbolj ustrahuje tiste, ki niso žrtve, bi pa to lahko bile. Zgodbe o tem, kako ženske v prvi vrsti postanejo bojno polje ideologij in političnih motivacij – predvsem, da bi z napadom nanje ošibili moške – dodatno opogumljajo tudi nove generacije moških, bodočih storilcev, napadalcev, da bodo ponovili isto. Ker pač, posilstvo je kolateralna škoda, incident, ki pritiče vsakršni socialni anarhiji in zmedenosti večine o tem, kaj se pravzaprav dogaja in zares dogaja, kaj pa je le medijski šum, motnja. Vendar to ni zgodba o polpretekli zgodovini velikih vojn ali eksotičnih navadah neciviliziranih plemen. To je zgodba slovenskih deklet, ki naenkrat ne morejo več svobodno sprehajati svojih psov. Z begunci in migranti, ki so se lansko zimo v večjem številu znašli v Evropi, je posilstvo postalo neevropski zločin, nekaj, kar naj bi ti ljudje prinesli s seboj kot del svoje kulture. Mnogi so dokaz za to našli v kölnskem novoletnem incidentu. Pa vendar je to v teh dneh postala tudi zgodba ameriških deklet, ki so se prepoznavala v dovoljenih in družbeno sprejetih otipavanjih spolovil in okupaciji katerekoli ženske. Posilstvo je postalo tudi naše. Med nami, glasno in izrečeno. 

Kot deklica ali najstnica se s tem nisem srečevala, zdaj sem kar naprej otipavana. Tipana. Če ne neposredno z rokami, pa s pogledi, besedami, vzkliki. V večini primerov me nihče ne vpraša, če si sploh česa želim, ker je samoumevno, da tudi če si ne želim, to pravzaprav niti ni pomembno. Ker sem pogosto na poti, preklapljam med različnimi kulturnimi kodeksi dovoljenega in tako aktivno premlevam in preizkušam pomen lastnega telesa v relaciji z drugimi v različnih kontekstih. To preklapljanje se mi zdi nujno za razumevanje problema na globalni ravni in predvsem zavedanje, da varnost in udobje moje ženskosti nista samoumeven privilegij.

Čeprav mi raziskovanje in aktivno udejstvovanje na področju seksualnega nasilja dajeta kruh in nenazadnje tudi nekakšno notranjo pomiritev, sem sita vseh diskurzov. Ideje, argumenti in frustracije so bile že neštetokrat obravnavane. Neštetokrat smo se vrnili na začetek. In vsakič znova, ko je seksualno nasilje dovolj medijsko zanimivo, kar pa ne pomeni nič drugega, kot da mora biti nasilje dovolj nasilno, da je sploh vredno pozornosti, se ženske z vseh vetrov povzdignejo – v jezi, agresiji, pasivni agresiji, cinizmu, frustraciji. Z vseh strani se bliska in kreše. Ta množičen odziv žensk (spremljala sem ga predvsem preko socialnih omrežij), recimo na Trumpov posnetek, pa v resnici spodkopava resnično možnost preobrata paradigme t. i. posiljevalske kulture (angl. rape culture). Lahko bi celo trdili, da le utrjuje njegovo kontinuiteto in tradicijo narativa ženske – žrtve. Ženske so bile (spet) napadene. Dehumanizacija tako Trumpa in podobnih, ki se je zgodila ob množičnem protinapadu, pravzaprav pomeni njegovo opolnomočenje in nadaljnjo razslojevanje družbe. Odzivi niso prinesli nikakršne dialoškosti, za spravo je verjetno prezgodaj, in ujeli smo se v zapleteni narativ, ki bi ga želela odplesti.

Donaldu Trumpu ponuditi svoje mednožje

Govoriti o dialoškem razmerju s tipom ljudi, kakršen je Donald Trump (prav te volitve so z njegovimi privrženci med drugim – brez posebnega raziskovalnega truda – jasno razgrnile veličino problema fetišizacije različnih oblik izključevanja in mržnje), je za marsikoga brezsmiselno in to po vsej verjetnosti upravičeno. Ker radi rečemo, da v primeru takih ljudi govorimo o radikalcih. V teorijah nenasilnega konflikta, ki razvijajo misel o družbeni participaciji skozi različne, pacifistične in dialoške pristope, velja, da so radikalci najtežje breme spreobrnitve oz., če hočete, družbene spremembe. Zato se večina izobraževalnih programov osredotoča na tisto sivo področje vmes, na neodločene, torej na množice, ki se bodo glede večine kolektivnih, družbenih vprašanj in izzivov opredelile za ali proti z ne preveč razdelanimi ali/in strastnimi argumentacijami: pač, za nekaj ali proti nečemu.

V izogibanju radikalcem, kakršen je Donald Trump, in njihovi dehumanizaciji vidim velik del problema. Ti radikalci so pomembni. Ti radikalci so v resnici žrtve, ki potrebujejo družbeno pomoč. Seveda je tudi ta izjava radikalna. Vendar pa resnično kot pomemben premik v razumevanju in reševanju oz. zmanjševanju seksualnega nasilja vidim premik k spreminjanju prav teh radikalcev in ne (zgolj) sive večine. Ti radikalci so pogosto oblikovalci javnih mnenj, fetišizirani, oboževani, ljubljeni, tisti, ki si upajo, ki imajo jajca biti radikalni v tem sivem, spravljivem, povprečnem svetu. Ker si upajo tako vehementno, brez zadržkov, moralnih in fizičnih, vsepovprek mahati s svojo intimo in brskati po tuji. Rada bi Trumpu ponudila svoje mednožje, da se z njim spoprime. Ko se bosta soočila iz oči v oči in bodo najine moči v tem primeru izenačene, takrat izgine simbolična konotacija in simbolna moč, ki jo ima nad mano, dokler sem žrtev.

Spomnimo se ‘kontroverzne’ umetniške instalacije Annie Sprinkle Post-Porn Modernist Show, ko se je umetnica (in to že leta 1992!) razkrečila in v javni masturbaciji opazovalcem ponudila svetilko, s katero so si lahko natančno ogledali notranjost njene vagine oz. njenega materničnega vratu. Čeprav vagina kot jedro inspiracije in/ali političnega manifesta ni prav nobena novost v vizualni in performativni umetnosti, ji, presenetljivo, vsakič znova uspe izvabiti kontradiktorne odzive.

Annie Sprinkle ne omenjam, ker bi njeno razstavljanje vagine enačila z neprostovoljno-nenastavljenimi vaginami, ki naj bi se jih dotikal Donald Trump. Vendar pa ta diskrepanca med prostovoljnim, napol sakralnim razkazovanjem in samovoljnim ponujanjem vagine (ki pa ni prostitucija, temveč umetniški izraz!), zaradi česar naj bi kot družba dojeli njeno kulturno in politično definiranost in se tako proti temu uprli; ter na drugi strani kontinuiranim, vsakodnevnim in na nek način nepremakljivim razmerjem moči, zaradi katere je ta ista vagina avtomatično žrtev, izpostavlja idejo, da glavna protagonistka tu ni vagina per se. Važna je njena moč – v primeru Annie Sprinkle – in njena nemoč – v primeru Donalda Trumpa. Če bi Annie Sprinkle Trumpu ponudila svetilko, da si vagino natančno ogleda, potipa in jo razišče, bi danes imeli popolnoma drugačno medijsko zgodbo. Še vedno kontroverzno, celo multiplicirano kontroverzno; vendar s popolnoma drugačnim sporočilom. Namesto banalne šovinistične opazke bi danes tako verjetno imeli posnetek konzervativnega moralizma. Ženska v takšnem preobratu, posedovanju moči, sama postane lastnica in upravljavka svoje vagine.

Trump ni ednina, Trump je kultura

Masovni odziv žensk in poplava novih pričevanj o zlorabah v otroštvu in najstništvu, nas žal – čeprav se na prvi pogled ne zdi tako – ne premakne od ideje, kjer je seksualno nasilje ‘krivda žrtve’ (angl. blaming the victim). Še v sedemdesetih je bila odgovornost žrtve za posilstvo splošno sprejeta in debate o primernosti oblačil in vedenja, predvsem žensk, so še vedno del ukoreninjenega zdravorazumskega diskurza, pa najsi bo to v akademski (predvsem feministični) razpravi še tako pasé. Ženske so se odzvale, ker so se počutile odgovorne, napadene, vpletene. Krive, če se ne bi? Žal, zdi se, da tudi to.

Seveda ne bi ponujala svojega spolovila Trumpu kar tako, ta gesta bi bila smiselna le v primeru, da bi se na radikalno želela odzvati z radikalnim, bi torej uporabljala njegov simplificiran enodimenzionalen gostilniški jezik. Nadalje, samodejno ponujanje spolovila Trumpu bi bilo seveda tudi nepragmatično, saj Trump ni ednina. Trump je kultura. V tej kulturi žensko od malega učimo, naj se boji. Da bo slej ko prej žrtev. Zato bo jezna, agresivna, frustrirana. Da mora biti jezna, agresivna, frustrirana. Z metaforo kazanja spolovila Trumpu želim v tem razmisleku seči dlje; za žrtve seksualnega nasilja je najpomembnejša sprememba odnosa oz. same pozicije do svoje lastne identitete v razmerju do družbe. Ko torej iz žrtve prestopijo v idejo preživele. Zato moramo dojeti, da naši odzivi določajo družbeno moč in družbena razmerja. Žrtve seksualnega nasilja so žrtve odnosa in ne individualnih oz. nekih internaliziranih nagnjen ali psihopatoloških karakteristik. Posilstva, spolna nadlegovanja niso posledica mačistične in patriarhalne vzgoje, ki je utelešena v moškem, torej v individuumu oz. spolno definirani skupini. Posilstva so relacija in odnosi, odsev opresivne seksualne kulture. Posilstva so torej v domeni obeh, moških in žensk oz. tistega, kar je vmes, med ljudmi.

Zato se med predavanji o seksualnem nasilju rada hecam, a s hudo resnim podtonom. Ker bi predavati o nasilju nad ženskami zaskrbljeno in o žrtvah paternalistično v resnici zgolj pridalo k opolnomočenju zgodovinsko utrjenega patriarhalističnega diskurza. S tem, ko se in kakor se odzovemo, (so)kreiramo pozicije moči. Rjovenje žensk v protinapadu pa še naprej vzdržuje imaginarij ženske večne poraženke, večne žrtve. Vsak frustriran odziv je diskurzivno priznanje zmage nasilja nad nenasiljem. Čeprav govorimo o množici žensk, je problematična prav individualizacija problema seksualnega nasilja. Ženski boj ima dolgo zgodovino, vendar v njem preveč očitno zija luknja neobstoječih moških. Posilstvo zato kot kultura še vedno preveč razumemo kot problem žensk. Ob posilstvu se v boj vzdignejo ženske, ne moški. Prazna temna ulica, gruča moških, ki kadi v polmraku, moja v pajkicah utesnjeno vihrajoča rit, ko grem mimo – vse to je moj problem. Vendar pa – kakšne so v tem obstoječem konsenzu, ki ga kar naprej soustvarjamo, moje resnične možnosti upora? Kaj bi sploh (še) lahko prekinilo to lagodnost narativne kontinuitete? Zato sem zapisala, da je žrtev v resnici Trump in ne ženske, ki jih je otipaval. Žrtve so v resnici moški, bi sklenila v svojem precej ciničnem in rahlo radikalnem pogledu. Naš fokus, našo feministično orientacijo moramo končno preusmeriti nanje, saj niso imeli te sreče, bili so namreč tista prazna luknja, da bi jih tam nekje od šestdesetih dalje kdorkoli ozaveščal in učil o samouničujoči ideologiji patriarhalizma in kako škodljiva je ta ureditev predvsem njim samim. Zdi se, da se ženske učimo. Se tudi moški? Dokler moški ne bodo razumeli problematičnosti ideje za-vedno-žrtve, lahko ženske rjovejo v nedogled. Izobrazimo moške, vztrajno, z vero vanje in brez dehumanizacije.