Dne 19. 11. 1999 sem jaz, Laura B., vstopila v pisarno svojega očeta in videla, kako moj oče, David B., natepava svojo tajnico Ano M.
Par visečih prsi, v katere mezijo plameneči kodri, ki padajo čez drobne rame, na katerih se je zataknila srajca, nedrček zmečkan pod njeno desnico, izbuljene goveje oči, debela plast rdečila na licih, debela plast rdečila na ustnicah, ki žvečijo pramen premočenih las, komaj je še tajnica, komaj je še ženska, tukaj na uslugo, tukaj, da se opira na masivno lakirano hrastovo mizo. Na riti par širokih moških dlani, dlani mojega očeta, čigar trup se nad ponižano dviga kot feniks, razprta srajca, lepljive prsi, krč vratu, iz katerega se čez usta splazi prezir, skoraj slišen, otipljiv in kvadraten, se ustavi v rjavih roženicah in izbruhne v gube na čelu, njegov obraz se razkolje med užitek in sram, moja hčerkica me vidi, moja hčerkica ve, iz predmeta potegne svoj predmet in stopi korak nazaj, v dlani sperma, v goltancu zataknjeno opravičilo, za rebri ujeti kes.
*
»Laura, zakaj si udarila Kristino?«
Šolska psihologinja: polizobražena, mehkih, a napačnih nazorov. Prepričana, da lahko mladostniško vedenje popravi zgolj s tonom glasu, raztopino sočutja in moralne vzvišenosti. Kadar zamenja register, glavo nagiba proti rami, takole na desno. Kemični svinčnik, s katerim izdeluje polberljive in zabite zapiske, učenka, odličnjakinja, je verbalno in fizično nasilna, vrti med prsti, ko se razburi in skuša to prikriti, pa s konico tapka po robu mize, tk tk tk tk tk.
»Obnašala se je kot krava.«
Sedim, obe dlani na robu naslonjala za roke, medenica ugreznjena tako globoko, da se z glavo skorajda naslanjam na stol. Žvečim. Bolščim v šolsko psihologinjo. Ne tako kot bolščijo dekleta z vedenjskimi težavami, ki živijo v revnejših delih mesta in se že pri dvanajstih vlačijo s starejšimi pubertetniki, zvijajo tobak, ker nimajo za cigarete, vse, kar kadarkoli preberejo, pa so slovnično skopi zapisi na vratih šolskih stranišč. Ne, bolščim kot šestnajstletnica iz bogatega naselja, odraščajoča ob Stefanu Zweigu in Freudovih interpretacijah sanj, ki se namesto z ljudmi po svetu vlači z idejami. Žvečim, kakor žvečijo ljudje, prepričani v splošno intelektualno zaostalost šolskih avtoritet. Ta ženska mi ne more nič.
»Zakaj si jo imenovala krava, Laura?« Kadar šolski psihologi večkrat navedejo tvoje ime, lahko veš, da želijo s teboj vzpostaviti pristen človeški stik, samo s teboj in z nikomer drugim, zdaj si zares pomemben samo ti, in če si slučajno eden izmed tistih, ki nikoli niso objekt nikogaršnjega zanimanja, se boš sčasoma omehčal in izlil svoje v resnici prepeličje preplašeno srce.
»Krava sem jo imenovala, ker ni nič več kot navadno govedo. Predvsem pa sem želela izkoristiti priložnost, da na vaše vprašanje podam iskren odgovor.« Natanko vem, kako morbidno na šolske psihologinje učinkuje visoka artikuliranost problematičnih najstnikov. Natanko vem tudi, kako se šolski psihologi skupaj z drugimi šolskimi delavci radi potapljajo v močvirje politične korektnosti in ideologije enakih možnosti samo zato, ker niso odrasli do ugotovitve, da veliki intelektualni dosežki niso ljudski projekt.
»Veš, da se o ljudeh tako ne sme govoriti, Laura. Kristina je, kakršna je, ti si, kakršna si in svojo odraslost lahko izkažeš tako, da v ljudi ne posegaš tako…,« krajši premor, da iz rezervoarja površnih pridevnikov izbeza najboljšega, »…nasilno.« Že dvakrat je uporabila enak pridevnik, najprej v zapiskih in potem še en face. To mi pove, da ni bralka, saj bralca lahko diagnosticiraš glede na raznolikost in gostoto pridevnikov in glagolov, ki jih uporablja, samostalnik pa je v nasprotju s tem v lasti vseh. Ker ni bralka, lahko pogovor vodim jaz.
»Poglejte, gospa, jasno je, da je nasilno vedenje neprimerno in da sem s tem izgubila nekaj ljubkosti in najstniške prisrčnosti – sama vseeno menim, da je večina najstnikov odurnih upehanih živali –, izgubila pa bom tudi zaupanje šolskega osebja in nazadnje, joj, kakšna nesreča, tudi zaupanje staršev. Pa vendar se mi zdi, da je včasih s problemom treba obračunati na kraju samem, sicer ima hudič mlade, kot radi rečemo. Kristina je izjemno neumen in neuk otrok, vse, kar jo zanima, so dolžine in oblike kurcev, ki jo bodo nataknili in jo povišali v javno pripoznano osebo.«
Ne, z izbiro besede ‘kurac’ je nisem hotela razdražiti, čeprav sem to očitno povzročila: tk tk tk tk tk.
»Ker sem se naveličala njenega slaboumnega vreščanja, sem jo udarila. Vem, da je v njenem primeru hudič že imel mlade, pa vendar upam, da boste lahko razumeli etično podlago mojega odziva.«
Sveta preproščina, res ne ve, kako naj ukrepa. Mojega primera ni v učbenikih, jasno. Narcizem? Gigantizem? Psihopatija? Sociopatija? Napuh? Morda samo intelektualna in etična doslednost? Morda bo šla kar na glavo v moja čustva, z nekaj jeze in zaprepadenosti, tako ravnajo v obupu, ni vrag, da je mogoče vsakega najstnika zdrobiti z neposrednim vtikanjem, šolske psihologinje so morale to formo vendar izmojstriti, za vrati čaka nova problematična glava, pa za njo še ena in še ena, kaj pa v resnici lahko izgubi, pametnejša ne bo, bolj uspešna v zapiranju statistike pa tudi ne.
»Laura, zakaj si tako jezna? Zakaj si tako jezna na Kristino, da je, kakršna je? Kako si lahko dovoliš kaj takega? Mar se sploh zavedaš, iz kakšnega okolja prihaja Kristina? Se zavedaš iz kakšnega okolja prihajaš ti? Kaj vse ti je bilo dano? Ne občutiš nobene hvaležnosti?«
»Ne, ne občutim nobene hvaležnosti,« pozorna sem na nevtralnost.
»Kaj pa sram, Laura? Ne občutiš sramu, ker ponižuješ in zmerjaš svoje sošolce, ki imajo manj sreče od tebe? Nekateri so odraščali v res groznih razmerah, Laura!« Ura je skoraj dve in verjetno je že hudo napeta, občutiti je, da je v svoj mali govor privlekla še nekaj svojih otroških, adolescentskih in grdo postaranih, trikrat premazanih, na robovih nagnitih izkušenj socialnega dna, prikrajšanosti, kdo ve, morda celo spolne zlorabe.
Glavo naslonim na naslonjalo stola in jo mirno gledam izpod predolgih prednjih las. Najbrž sem videti precej propadlo in je zato zmedena še huje. Tako pameten otrok, pa tako slabe manire. Otrok iz tako ugledne, srečne družine – na fotografijah smo videti kot liki iz van Eyckovih del, zlizani do popolnega spokoja intime – razliva okoli sebe samo nezadovoljstvo in nemir. Od nekod izbrskam primerno repliko, samo toliko, da je ne razžalim do obisti. Četudi je šolska psihologinja in je njena naloga izključno ta, da služi kot priložnostni bljuvalnik in je njen kabinet postavljen v zakotje šolske stavbe enako nonšalantno, kot je v človeško telo vstavljen rektum, si zasluži pomiritev:
»Ne, ne občutim sramu.«
Vstane hitro, sliko obraza nervozno zamenja slika širokih bokov, čez katere je napeto sivo krilo. Šumenje na zenici. Nekaj je zadržala, pa ne morem razločiti, kaj je to bilo, verjetno kaj vzgojnega, kak tožeči vrisk, kaka klofuta, čeprav se učencev ne tepe, niti se nanje ne kriči. Ne gleda več vame, ampak v vrata za menoj, priprla je oči, fokus, izpolni nalogo, reši tega zmedenega otroka. Napenja se, dlani je stisnila v pesti in jih grobo potiska v rob mize, standardni izrazi nemoči pač. Tam nizko v umu šolske psihologinje se v crkujočih obratih premika nekaj, kar bom zdaj povedala, pokazala ji bom, da ne moreš in ne smeš tako-tako-tako … s sočutjem moraš, s sočutjem gre.
»Laura, zahtevam, da se Kristini opravičiš. Četudi si prepričana, da opravičila ni vredna, se ji moraš opravičiti, ker moraš pomiriti njena čustva, zdaj si izključno ti odgovorna zanje. Če te ne more biti sram, da svojo vrstnico, ki je na slabšem kot ti,« zadnje besede izgovarja ob tapkajočem kemičnem svinčniku, za pol oktave višje, »prizadeneš, potem se vsaj pretvarjaj, da ti je žal. Upam, Laura, da boš vsaj, ko se ji boš opravičevala, začutila njeno ponižanje in njeno stisko. Poglej jo malo v oči, Laura, pa boš morda zaslutila, kako je ljudem, k i n i m a j o t a k o d o b r i h p o g o j e v.«
»V redu, opravičila se ji bom. Ne zato, ker bi se ji dejansko hotela opravičiti, ampak zato, ker ta zadeva od mene terja preveč energije. Nepomembna zadeva je, veste. Kristino sem oklofutala, ker si je to zaslužila. Si pa tudi jaz zaslužim malo miru in bom jutri po prvi šolski uri stopila do nje.« Čez obraz se ji spusti trpeča lisa. Le kako naj me obravnava sedaj, ko sem precvikala zadnji živec njenega dostojanstva, njen poziv k upoštevanju, celo spoštovanju bridke zavoženosti Kristininega obstoja. Ne more me nagovoriti z nežnostjo, ne more me nagovoriti z jezo, za usmiljenje pa je preveč nespametno pravičniška.
»Ne morem te razumeti, Laura. Ne morem razumeti tvojega hladu in jeze, Laura. Poskrbela bom, da boš za svoje ravnanje primerno kaznovana. Morda te bo takrat zaskrbelo zase, pa mogoče nekoč celo za druge. Pogovorila se bom s tvojo razredničarko. Čaka te disciplinski ukrep. Več od mene ne boš dobila, ker je jasno, da nočeš moje pomoči.« Tako je torej sklenila svoj odpor. Izvežbana v zadrževanju še vedno stoji in strmi v uokvirjeno fotografijo Alice Miller, pod katero je zapisan eden izmed njenih vsepojasnjujočih citatov, lahko bi bila srečna in dobra, Laura. Srečna si lahko, ker si kot otrok in kot najstnica veliko potovala. Medtem ko so se tvoji vrstniki vozili najdlje do Dalmacije, ste vi leteli na Fiji. Oni so se nastanili v kampu– šotor ali prikolica in viseče mreže in plastični pribor, vedno v razširjeni postavi, da so si starši delili stroške, majhni in nerodni otroci pa hrenovke –, vi pa ste spali v sobah z balkoni, ki so premerjali oceane. Kadarkoli ste se kot družina – lepa, nadarjena in pametna družina – odpravljali na dopust, se je iz vaših skupnih prostorov izlival smeh, pohištvo je vibriralo v vašem vznemirjenju, pojedli ste okusen zajtrk, se objemali in se šalili. Nihče ni nad nikomer nervozno povzdigoval glasu, kakor se to navadno dogaja v njihovih družinah, Laura. Mama ti je za potovanja kupovala pisane rute in ti jih potrpežljivo ovijala okoli glave, da bi te zaščitila pred sončnim udarom, oče je na hrbtu nosil velike vodne mehe in ti dajal piti, ko ste se prebijali skozi afriški prah ali istanbulski vrvež. V njihovih avtomobilih pa so se vselej nabirale zamere, ker je nekdo nekaj pozabil, ker se je nekdo nekje obiral, ker je nekoga ob napačnem času lulat, ker je oče v dopust vložil več denarja kot mama in, ker je mama pozabila pripraviti očetove natikače.
»Prav.« Vstanem, se obrnem in ošinem zapis pod sliko. Kako naiven. Obliž za mentalno uboštvo šolske psihologinje. Z glasnim ‘Srečno!’ vrata zaprem.
*
Vrata panično zaloputnem, stečem po stopnicah navzdol na dvorišče, v želodcu čutim gnus in izdajo, ki mi pritisneta v grlo, šolsko malico izbruham v kanalizacijski odtok, iz mene prihajajo štiri ure stare tekočine, pred štirimi urami sem sedela za jedilno mizo in po rokah skupaj s sendvičem mencala drobnega glinenega galeba, rojstnodnevno darilo za očeta, kako hitro vse razpade, karkoli je dovolj. Ne vem, kam naj grem, ne nazaj v mesto med ljudi, ne domov v tesnobo laži, ne za reko v vlažno samoto, vse je zavrženo in daleč, blodim po ozkih ulicah za stavbo pisarne, obračam kroge, zvišujem frekvenco obratov, dokler ne pade mrak, izjokala sem vse, kar se je dalo, da se je zažrlo v moja lica, me napihnilo od znotraj, me napojilo in pohabilo hkrati, solza nikoli ne moreš deliti, želim si, da bi jih lahko, da bi prišel za mano oče, odčaral ogabo, me objel, želim si, da se nikoli ne bi dotaknil tiste ženske, da bi ostal samo zame in za mamo. Klonim pod zimskim mrakom, bojim se vršanja, pokanja, nizkega cvrčanja električne napeljave, zasleduje me podoba človeka, s katerim sva igrala šah, ki me je pustil zmagati in me potem, ko sem legla spat, pokril z mehko odejo, mi prišepnil ljubezen in se še sam zavil k svoji ljubeči ženi samo zato, da je lahko zjutraj vstal in zaril v neko drugo žensko. Ne vem, kako pozno je, ko se približam hiši, v kateri so prižgane vse luči, za kuhinjskimi okni vidim sedeti dve postavi, utvara najprej nastopi kot silhueta, šele nato se zgrne v meso. Vstopim skozi vrata, mama priteče, me dvigne, me stiska, kje si bila, Laura, poklicala sva vse tvoje prijateljice, klicala sva v šolo, od pouka dalje te niso videli, za njo moj oče, božjasten od skrbi zame, zase in za prividno skupnost nekega življenja. Medtem ko mi mama prigovarja besede, ki jih ne slišim, ki jih ne razumem, se gledava iz oči v oči, razorano iščeva nekaj, da bi zadrgnilo prihodnost. Ne najdeva.
