Kdor bo vzel ta izbor v roke zgolj zato, ker bi si želel malo oddahniti od sodobne slovenske poezije »večnosti v mehurčku« in prebrati kaj povsem drugačnega, svežega, takorekoč antipodskega, bo razočaran. Dobil bo namreč večnost. V mehurčku. Pri tem svoje odigra globalizacija, četudi je najbrž res, da je ta vsaj v začetku potekala v obratni smeri, kot smo je danes vajeni, z Vzhoda sem, mi pa jim zdaj njihovo lastno, na površini minimalistično poetiko, ki sugerira težke premike duševnih tektonskih plošč, serviramo kot nekaj univerzalnega (našega). Mogoče pa je seveda tudi, da se odgovor skriva v izboru – od daleč je to težko reči.
Skratka, Sodobna kitajska poezija je nadaljevanje knjige Kitajska meglena poezija, ki je izšla pri isti založbi dve leti prej. Vključeni avtorji so odraščali večinoma v sedemdesetih, v času splošne liberalizacije, in začeli objavljati pretežno v drugi polovici osemdesetih ali pa so odraščali v osemdesetih in z objavami začeli okrog novega tisočletja. V prevodu Špele Oberstar, ki je obenem urednica knjige, Helene Motoh, ki je sestavila izredno pregledno spremno besedo, in Veronike Dintinjana, ki je enega od pesnikov z njegovo pomočjo prevedla iz angleščine, se tako zvrstijo Yu Jian (1954), Ouyang Jianghe (1956), Xiao Kaiyu (1960), Chen Dongdong (1961), Han Dong (1961), Xi Chuan (1963), Hai Zi (1964–1989), Mu Cao (1974), Motou Beibei (1973), Yan Jun (1973) in Yin Lichuan (1973).
Medtem ko je za starejše pesnike, natančneje drugi del t. i. tretje generacije, značilno, da pišejo pod vplivom evropskega in ameriškega modernizma ter da njihovo poetiko prežema nostalgija po podeželju in preprostem življenju, pri čemer se osredotočajo predvsem na realistično opisovanje vsakdanjih, intimnih dogodkov, je za mlajše, predstavnike t. i. četrte generacije, značilna družbena kritičnost, ki svoje zobe kaže tudi s pomočjo drzne erotike, včasih s pornografskimi elementi (obstaja celo skupina pesnikov z imenom »pesniki spodnjega dela telesa«), zaradi česar so ob močni cenzuri prisiljeni objavljati večinoma na svetovnem spletu.
Spet je očitno, da je poezija najboljši termometer tako kulturnega stanja kot tistih nezavednih, sanjavih (morastih) polj posamezne družbe. Težko bi katera druga umetnost ali duhovna disciplina zmogla očitneje in lepše ponazoriti kompleksnost limbičnega položaja sodobne Kitajske. Njeno odpiranje svetu, rastočo samozavest in samozavestno ravnodušnost ter obenem vedno bolj otipljivo odtujenost ideje komunistične ljudske republike od skorumpirane potrošniške realnosti na eni ter revščine, brezvestnega izkoriščanja delavcev in prežeče ekološke katastrofe na drugi strani. Vso to vesolje pomenov pa npr. zajemajo zgolj trije verzi Yu Jiana: »telo se zgrudi leno vzame v roke telefon / pravkar je izvleklo številko utrujeno, a vendar uspešno / prej je bila vedno številka, ki ne obstaja jutri bo vedno zasedeno« (Pred davnimi časi smo bili enotnih src …). Resnica sodobne poezije je resnica enaindvajsetega stoletja. Tokrat in za konec v samo dveh verzih Motou Beibeija (pesem Zmeden): »teh nekaj besed / je vse teže jasno povedati«.
P. S.:
O prevodu je seveda težko kaj konkretnega povedati, ker mi originalna besedila tako jezikovno kot fizično pač niso dostopna; je pa treba vendarle opozoriti tudi na nekaj slabo prevedenih mest, posebno lastnih imen: Shanghai je najbrž vseeno kar Šanghaj, Taibei bo Tajpej, Taiwan Tajvan, doufu pa je tista vegi stvar, ki je v naših restavracijah navadno povsem brez vsakega okusa in ki se ji menda reče kar tofu.
Sodobna kitajska poezija. Prevedle Špela Oberstar, Helena Motoh in Veronika Dintinjana. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2011.
