Sodobništvo na preizkušnji

Letos jeseni sem nastopila na literarnem festivalu v Mantovi v Italiji. Četudi sem že pred festivalom vedela, kdo vse bo nastopil, in bila navdušena nad izborom, sem se šele v Mantovi zavedala, da sem v istem času in na istem kraju z avtoricami in avtorji, ki jih berem in imam rada, kot so na primer Douglas Stuart, Emmanuel Carrère, Siri Hustvedt, Valerio Magrelli, Simon Armitage, Ruska Jorjoliani, Niccolò Ammaniti, Mathias Énard – le peščica tistih, ki sem jim lahko osebno prisluhnila z vstopnicami, ki smo jih nastopajoči prejeli brezplačno, v nasprotju z občinstvom, ki je za večino nastopov plačalo sedem ali osem evrov. Ne bom pozabila dostojanstvenega nastopa Gisele Pelicot in Gina Cecchettina, ki smo ju pričakali in pospremili z odra v kombi in na pot z aplavzom, ki se ni in ni končal. In to je res le peščica, ker mi čas ni dovolil, da bi prisluhnila še Lei Ypi, ki je seveda nisem zamudila v Cankarjevem domu v Ljubljani, ali Davidu Szalayu ali Mateiu Vișniecu, ki sem ga že srečala na festivalu v Romuniji, ali Pajtimu Statovciju, s katerim sva brala skupaj v Berlinu, ali Jani Karšaiovi, Amitavu Ghoshu, Natachi Appanah in mnogim drugim. Od prelepe Mantove skorajda nisem videla ničesar, le hitela sem od odra do odra in iskala svoj sedež, potem pa poslušala poglobljene, resne in tudi zabavne pogovore med moderatorji/moderatoricami in avtorji/avtoricami. In povsod, na vsakem odru festivala – bilo jih je več kot deset v mestu, ki šteje petdeset tisoč prebivalcev –, je bilo polno. Nisem mogla, da ne bi delila vtisa o občinstvu v cerkvi San Sebastiano, ki je prisluhnilo tudi predstavitvi moje knjige izbrane poezije v italijanščini. Med prozo in poezijo v Mantovi ni bilo nobene razlike v številu obiskovalcev, vsi so hodili na vse. Zavidala sem Mantovi, v srcu pa me je stiskalo zaradi Vilenice in Struge. Mladi, stari, Mantovčani, pa tudi Verončani, Bolonjčani, Milančani in ljudje iz drugih krajev Italije, pa tudi iz Nemčije in Avstrije, ljudje, ki si vsako leto vzamejo dopust, da bi prišli v Mantovo na Festivaletteratura, so poslušali, spraševali, ploskali. Že 30 let, mi je rekla prostovoljka, ki je veterinarka in bralka ter prostovoljno sodeluje od samega začetka festivala, Mantova živi s festivalom in zanj. Toliko navdušenja nad književnostjo, nad knjigami, ki so jih bralci dejansko kupovali v improvizirani knjigarni pod šotorom in še bolj na samih predstavitvah, mi pa smo jih podpisovali, toliko prisrčnosti in zagretosti za knjižni festival, ki smo ju doživljali, sem doživela tudi na nekaterih drugih festivalih po svetu, v takšni meri kot v majhni Mantovi pa tega nisem pričakovala.

Tam sem še najbolj od vsega začutila, da smo avtorji in avtorice ter bralci in bralke sodobniki in sodobnice v najbolj žlahtnem pomenu besede sodobništvo, ki je sicer ni v Slovarju slovenskega jezika, meni pa pomeni dejansko sočasnost obstoja in bivanja z ostalimi. Avtorji in avtorice radi vidijo v živo svoje bralke in bralce, bralci in bralke pa še bolj avtorje in avtorice. Ker potem – le za knjige ni prepozno, za ljudi, ki so jih napisali ali prebrali, pa je. Zame je vsak literarni dogodek srečanje avtorjev-sodobnikov in bralcev-sodobnikov, ki živijo v istem času, in zato kot tak predstavlja tudi takojšnje vrednotenje njihovega dela.

Seveda je sodobništvo med avtorji in avtoricami predvsem branje, potem pa tudi poslušanje, mogoče tudi srečanje. Kaj vse bi dala, da bi lahko srečala Marino Cvetajevo v živo! In še marsikoga drugega. Ko samo pomislim, da sta si na primer Marina Cvetajeva in Virginia Woolf bili sodobnici – Marina je živela med letoma 1892 in 1941, Virginia pa med letoma 1882 in 1941. Umrli sta v istem letu, Virginia marca, Marinaavgusta. Četudi je Marina Cvetajeva bivala nekaj dni v Londonu leta 1926, ni podatkov, da bi se srečala z Virginio Woolf ali da bi bila Virginia na Marininem branju. Najverjetneje ena o drugi nista vedeli niti tega, da sta sodobnici.

Kako je to danes popolnoma drugače, lažje, dostopneje. Avtorji in avtorice nastopajo po svetu in pridejo tudi v tvoje mesto, ti »kupiš« brezplačno vstopnico ali pa sploh ne potrebuješ vstopnice in jih greš poslušat. Lahko jih tudi srečaš, ko podpisujejo knjigo, ali na morebitni zabavi, tako kot v Mantovi, ko je bil didžej festivalske zabave sam Irvine Welsh, glasba pa seveda trainspottingovska.

Sama po navadi ne grem po avtogram, ker je knjiga sama po sebi avtogram, ne grem se predstavljat, ker so to banalna kratka srečanja po tem, ko si poslušal/-a globoke – ali pa tudi ne – misli, stališča, vtise. Po navadi grem naravnost na avtobus domov in polna vtisov razmišljam o dogodku.

Nekatere pa bi vseeno rada tudi osebno spoznala, tako kot sem v Minneapolisu iskala knjigarno svoje najljubše ameriške pisateljice Louise Erdrich, četudi je na spletni strani knjigarne pisalo: »Če želite srečati Louise Erdrich, prosimo, da je ne iščete v knjigarni, ampak da kontaktirate agencijo Wylie iz New Yorka.« In res, v knjigarni je nisem našla.

Zato pa sem se lahko v Londonu srečala z Wioletto Greg, poljsko-angleško pisateljico, ki jo lahko beremo tudi v slovenščini, z izjemnim romanom »Golenci« v prevodu Jane Unuk. Wioletta Greg je bila udeleženka Vilenice, ko sem predsedovala žiriji, in od takrat prijateljujeva. Sodobnici sva, to si lahko privoščiva. In sva šli iz Londona na avtobus za Rodmell, k Virginii Woolf »na obisk«, tavali po njenih sobah in sedeli na postelji v njeni lastni sobi, ogledali sva si vrt in vse kotičke, potem pa sva se po žgočem julijskem soncu peš odpravili po poti njene smrti – do reke, kjer se je končalo Virginijino življenje. Ko sva hodili, nama je sonce žgalo v glavo, pod nogami se je dvigoval prah, na obzorju sva gledali krave, pod njimi pa sva našli reko. In čutili sva in se spraševali, kako je Virginia hodila, hodila, hodila in si vseeno ni premislila, ni se obrnila, ampak je prehodila tisto dolgo mučno potko – in odšla za vedno. Z Wioletto sva gledali v reko, kot da bi jo lahko videli. Želeli sva si, da bi bila Virginia najina sodobnica, da bi jo lahko rešili. Toda pred čem?

Pisatelja, pisateljico rešiš le, če ga bereš. Če ga pa še slišiš, vidiš, srečaš, ustvariš z njim ali z njo nekakšno osebno vez, kot midve z Wioletto Greg, ostane v tebi kot nepretrgana vez s knjigo, ki jo je napisal/-a.

Na literarnih dogodkih v Sloveniji kronično manjka občinstvo pisateljev in pisateljic. Vedno se ozrem okoli sebe in razen neznanih ali že znanih obrazov bralcev in bralk vidim le peščico svojih pišočih sodobnikov in sodobnic. Le kaj počnejo ravno tiste večere, ko v Ljubljani nastopajo Lea Ypi, Hanif Kureishi, David Albahari, Mircea Cărtărescu …? Če sem v Sloveniji – pa me ni velikokrat – in nisem prehlajena, ne manjkam na literarnih dogodkih; kadar sem v tujini, pa sem zagotovo na literarnem dogodku nekje drugje. Ne morem izpustiti srečanja z avtorjem ali avtorico, ki bere, razmišlja, govori, ker me zanima, kako razmišljajo moji sodobniki, s čim si belijo glavo, kako gledajo na naš skupni svet. Doživeti prisotnost sodobnih avtorjev in avtoric je zame darilo, ki si ga podarim sama sebi in si ga lahko privoščim. Si lahko predstavljate, če bi bil vstop na literarni večer 100–200 evrov ali več? Ne bornih 5 ali 10 evrov, v Sloveniji pa so skoraj vsi literarni dogodki brezplačni. Mogoče zaradi tega ne hodijo avtorji na branja svojih domačih in tujih kolegov? Mogoče si rečejo: »Ni vreden oz. vredna mojega obiska.«

Spomnim se svojih prvih Trnovskih tercetov, ko smo plačali 500 slovenskih tolarjev za en pesniški večer. KUD France Prešeren je bil prepoln, med obiskovalci je bilo tudi veliko slovenskih avtorjev in avtoric, brala jih je pa le peščica. V Sloveniji so vse druge prireditve bolj ali manj polne, četudi se plačuje vstopnina, le literatura vedno gleda k vratom, če bo še kdo mogoče vstopil, se usedel, poslušal in, glej čudo, na koncu tudi kupil knjigo.