Vse oblike spolnosti so bile oblika ponižanja.
Chris Kraus, I Love Dick
Pretekli teden sta se Hollywood in svet ukvarjala z afero producenta Harveyja Weinsteina, za katerega se je izkazalo, da je trideset let spolno nadlegoval in posilil na desetine žensk iz filmske industrije. Pri tem sta najbolj presunljivi dve stvari. Prvič, kako je mogoče, da nobena od najslavnejših in najbogatejših zvezdnic, ki imajo ves mogoč dostop do javnega prostora, o tem nikdar ni odkrito spregovorila? (In posledično, seveda – koliko je bilo zlorabljenih žensk na nižjih mestih, ki tudi delajo v filmski industriji?) Ter drugič, zakaj kljub temu da je bila to javna skrivnost, problema nihče ni jemal resno, ampak so ga občasno le zakrili v šalo v slogu: ”Ja, naš Harvey je pač razigran fant,” in šli dalje? Preprost in škodoželjen odgovor bi bil, da ženske za slavo in denar pač stiskajo zobe. A z nekoliko več empatije, morda celo osebnimi izkušnjami, vemo, da žrtve mnogokrat ne spregovorimo, ker nam je nerodno, ker storilcem nočemo povzročati težav in jih zapletati v konflikte (spolni predatorji so velikokrat tudi izjemno dobri psihološki manipulatorji) ali pa nas povozi čas: ko mine že dovolj dni ali mesecev ali let, da smo si ženske na jasnem, da je šlo za zlorabo, ki jo je treba obravnavati, je preteklo že preveč vode, da bi se stvar še zdela verodostojna ali vredna obravnave. Značilnost sposobnih, marljivih in ambicioznih punc je, da raje stiskajo zobe, kot sprožijo konflikt – in nihče ne zna tega bolje izrabljati od moških na položajih moči.
*
Ko sem te dni prebirala članke in izjave o Weinsteinu, sem se spomnila nekaj dogodkov iz osnovne šole, ki jih nikakor nisem pozabila, ampak očitno potlačila (ko sem o njih razmišljala, mi je bilo mučno in morala sem se prisiliti, da jih nisem spet odgnala). Prvi, manj mučen, se je zgodil v drugem razredu osnovne šole, v šoli v naravi. Sošolec, ki je bil, kakor se je tedaj reklo, zaljubljen vame, me je počakal v zasedi, ko sem bila v kopalnici, me s pomočjo drugih sošolcev zbil na tla, se ulegel name ter na meni simuliral spolni odnos. Neposrednega nadaljevanja se ne spomnim, bržkone je sledilo kričanje, loputanje vrat, klici učiteljice. Učiteljice se spomnim. Vse je nagnala v sobe, meni pa rekla, da je fant vame zaljubljen in to kaže na malo neprimeren način, ampak da naj bom vesela, da je to kompliment. Nato imam v spominu še, da se je naslednjega dne z nekom pogovarjala in rekla, česar tedaj nisem prav dobro razumela in mi je najbrž zato kot nerazrešena uganka obstalo v glavi, da nič čudnega, da fant to počne, saj je ponavljal razred, sploh pa je od dol – in ti fantje se pač hitreje razvijajo ter imajo svoje potrebe. Kakor pravijo v glasbeni skupini SBO: lajf je šola v naravi, malo seksizma, malo rasizma, pa je 2. A uspešno končan in pridna punca je, še preden se je zavedla, naredila prvi korak v odraslo, resnično življenje.
Druga, bolj mučna stvar, se je zgodila v šestem ali sedmem razredu. Da je bolj mučna, vem, ker se spomnim manj dejstev in več občutij. Ne vem, kako je danes, a tedaj je bilo otipavanje v osnovni šoli nekaj naravnega, noben profesor ga ni jemal resno in tudi punce smo se kaj hitro naučile, da moramo malo stisnit zobe, pa bo mimo. Sprehod po hodniku je bil nemalokrat špalir ponižanja, ki se je včasih nadaljeval tudi po šoli. Nekega dne nas je na poti iz šole razveselil sneg. S sošolcem in njegovim prijateljem iz paralelke smo rekli, da se gremo sankat. Šli smo domov, se preoblekli v kombinezone, se spet sestali – tokrat smo gazili že do kolen. Še preden smo prišli do sankališča, me je fant iz paralelke vrgel v sneg, da se nisem mogla premikati, me celo pretipal – ter me dolgo, takrat se je zdela večnost – ni spustil. Ko sem se spet postavila na noge, sem bila besna in osramočena, nisem vedela, ali naj grem domov in s tem priznam nekakšen, še sama nisem vedela kakšen, poraz ali naj nadaljujem do sankališča, se pretvarjam, da ni nič. Ker sem bila nekonfliktna, na nek čuden način pa tudi preponosna, da bi dala vedeti, kako sem prizadeta, sem se odločila za slednje. Čez nekaj časa sem med glavnim odmorom vodila šolski radio. Po ozvočenju sem rekla, da je fant, ki me je držal v snegu, ”prasica”. In nato zavrtela komad. To ni bilo načrtovano dejanje ali maščevanje, samo izletelo je iz mene. Završalo je, pri meni je bila razredničarka, kmalu za tem ravnateljica in ni minilo dolgo, da sem dobila ukor učiteljskega zbora, ker sem ”po ozvočenju žalila sošolca”.
Pri najboljši volji se ne morem spomniti, če sem učiteljem ali ravnateljici povedala, kaj me je privedlo do izbruha. Najbrž sem bila še premlada, da bi zmogla artikulirati, kako je bila to le klavrna obramba, edina, ki sem jo v resnici imela, pred tem, da lahko fantje po mili volji delajo z mojim telesom, kar se jim zdi. Mislim, da si nisem upala povedati, da me je nekdo otipaval, morda zato, ker sem bila vajena, da tega nihče ne jemlje resno, in malo zato, ker mi je bilo to preprosto nerodno izreči. Zdelo se mi je vulgarno.
Doma si nisem upala povedati za ukor. In to ne navaden ukor – razrednika – ampak ukor učiteljskega zbora, kakršnega takrat ni imel še nihče v razredu. Vsak dan sem na trnih čakala, da ga bom prestregla v nabiralniku, a ga bilo. Do neke sobote zjutraj, ko je pozvonil poštar. Mama je bila strahotno jezna. In tudi njej, ki sem ji sicer zaupala vse, si nisem upala povedati, kaj se je v resnici zgodilo, samo čakala sem, da gre vse skupaj mimo.
Zgodbi, ki sem ju zapisala, nista nič posebnega, bržkone se je nekaj podobnega zgodilo vsaki punci, ki jo poznam. A ker se nam je to zgodilo vsem, še ne pomeni, da je nepomembno – ali pa da se s tem ni treba ukvarjati. Ravno zato, ker se v otroških letih vse naučimo zmigniti z rameni, pogledati stran, pozabiti, se ukloniti – in ker to počnejo odrasli ljudje okoli nas – je Harveyju Weinsteinu tako dolgo lahko uspevalo. In ko se mu je enkrat zalomilo, ga je zalil val deklet in žensk, ki jih je zlorabil in v njih za vedno pustil občutek, da so dvanajstletne deklice, ki se ne morejo izkopati iz snega in občutka velike osramočenosti, deklice, ki bi bile rade odrasle, odrasle po meri moških, kar pomeni, da bodo dvignile glavo in šle nekonfliktno naprej, do sankališča, da si le ne bi priznale, kako so osramočene, kajti v trenutku, ko si to priznaš, to objasniš svetu – svetu, na katerem nič ni lažjega kot pogubiti osramočeno žensko.
*
Če hočemo razumeti žensko, moramo vedeti, kako se je počutila, ko bila deklica. V literaturi tega nihče ni prikazal bolje kot Elena Ferrante s svojim neapeljskim ciklom. Lile in Lene ne spremljamo od otroštva do starosti, ker bi bilo tako pomembno analizirati njuno prijateljstvo, ampak zato, ker le dekliška leta lahko osmišljajo njuna odrasla ravnanja in odločitve. Delo Elene Ferrante je krivično in površno označevati za pripoved o prijateljstvu, kakor ga radi označujejo, ampak je mnogo več; morda na prvem mestu celo delo o razredu in razrednih razlikah, ki prav tako kot spol človeka zaznamujejo od najzgodnejšega otroštva dalje. To seveda ni nič nenavadnega; vprašanje spola je seveda tudi vprašanje razreda, sploh če si deklica v neapeljskem predmestju v petdesetih letih, ko se cikel odpre. Lila in Lenu sta pametni, najpametnejši, a jima to bore malo pomaga – predvsem sta v svojem grobem okolju sprva podlaga za udarce, od pubertete dalje pa še za spolne zlorabe in posilstva. Ferrante je mojstrska v tem, da tega ne tematizira, le omenja, omenja vedno znova, kot sestavni del zgodbe o odraščanju, kot le še eno življenjsko lekcijo, ki jo morata dekleti na ulicah, polnih nasilja, usvojiti. Lajf je šola v naravi, bi lahko rekla tudi Lenu, ko se po študiju, do katerega se je prebila z nemogočimi napori, zave, da ji je bil v Pisi Neapelj v veliko pomoč, v Neaplju pa si s Piso ni mogla pomagati.
Roman O novem priimku, drugi del cikla, ki je v slovenščini pri Cankarjevi založbi izšel septembra, pokaže, kako pomemben je infinitezemalni odklon: razlika med tem, da je bila Lila hči revnega čevljarja, ki ni zapuščal soseske, Lenu pa hči vratarja s petimi razredi osnovne šole, ki je sosesko zapuščal. Slednji je, čeprav nerad, hčeri po osnovni šoli dovolil nadaljevanje šolanja, medtem ko je prvi svojo zaprl v delavnico in jo želel poročiti s prvim premožnim grobjanom. S prvim ni uspelo, je pa z drugim.
Tako spremljamo Lilo in Leno, Lilo ujeto v zakonu, v katerem je več udarcev in posilstev kot nežnosti, ter Leno, ki se iz dneva v dan bori za svoj obstanek na šoli, ki je bolj prijazna do premožnejših in do fantov. Na tistih neapeljskih ulicah ne preostane drugega kot boj, kar Lena strne v besede: ”Vsak dan sem si prigovarjala: sem, kar sem, in sprejeti moram; rodila sem se, kot sem se, v tem mestu, v tem narečju, brez denarja; dala bom, kar lahko dam, vzela bom, kar lahko vzamem, prenesla bom, kar je treba prenesti.” A ne glede na to, koliko Lila in Lena lahko preneseta, kako daleč se prebijeta, bo med njima in svetom vedno razlika. Ta razlika je nevidna in ni stvar izobrazbe ali denarja, ampak okolja, v katerega sta bili rojeni in ki sta mu morali ubežati. Lena je to spoznala, ko je pred šolo nekoč zagledala hčer svoje gimnazijske profesorice in ju z Lilo primerjala z njo: ”Obema je manjkalo nekaj nedoločnega, a bistvenega, nekaj, kar je bilo na njej vidno že od daleč in kar je človek imel ali pač ne, ker tistega nisi dobil s tem, da si se učil latinščino, grščino ali filozofijo, in prav tako ne z denarjem od delikatese in čevljev.” Ta nevidna razlika, ki v resnici življenje otežuje ali olajšuje, deli na zveličane in pogubljene, je tisto, kar je najbolj krivično; ”ona je bila nekaj več od naju, kar tako, ne da bi se za to trudila. In to je bilo nevzdržno.”
Roman pokaže, kako se fantje, sploh če so iz za odtenek bolje situiranih družin, lahko ukvarjajo z vprašanji duha, kako postanejo politični in jim je mar: za marksizem, za atomsko krizo, za imperializem. Dekle se temu lahko posveti šele, ko s sebe otrese pohotne roke in revščino. Vprašanja sveta nikoli ne postanejo resnično njena, ampak so tuja, nanje se pripravi kot na izpit, saj ji kaj več preprečuje ustroj, ki vsako stvar omejuje z osebno bitko, trudom, da se uveljavi.
Elena Ferrante je tako dobra pripovedovalka, da ne potrebuje teorije. Razume življenje in odnose, zato bralca vrže v vrtinec napete zgodne o odraščanju, o prijateljstvu, če hočete, kjer pa se v podtonu ves čas odvija politično.
*
Kaj imata skupnega Harvey Weinstein in Elena Ferrante, boste vprašali? Elena Ferrante v štirih neapeljskih romanih prikazuje pogoje, v katerih živijo in delujejo ženske. Ne gre nujno za ženske same, trdili bi lahko celo, da Lile in Lenu sploh ne izrisuje avtorica, ampak ju namesto nje oblikuje okolje, v katerega ju je postavila. In to okolje določenim razredom, še bolj pa določenim moškim, omogoča, da s svetom rokujejo, kakor bi mu gospodovali. Ženskam dodeljujejo različne vloge – in vsaka vloga ima svoj pogoj, vsak pogoj svoje nenapisano pravilo, vsako nenapisano pravilo svojo posledico.
Ta mehanizem ostaja nespremenjen, pa naj gre za neapeljsko predmestje ali hollywoodski studio. Kaj bi rekli, komu lahko pripišemo spodnje besede, negotovemu dekletu neapeljskega predmestja ali današnji zvezdnici, ki je šla skozi roke Harveyja Weinsteina:
”Prijetna sem bila /…/, kot se je zdelo, brez truda. /…/ Naučila sem se nadzirati svoj glas in svoja dejanja. Sprejela sem vrsto nenapisanih in napisanih pravil obnašanja. /…/ Dokazovala sem, da sem sposobna in spoštovanja vredna, in hkrati pazila, da se ne bi zdela ohola; šalila sem se iz svojega neznanja in ob dobrih rezultatih igrala presenečenje. Kot prvo pa si nisem nameravala nakopati sovražnikov.”
Kaj pa, če sva jih v resnici izgovorili midve, ti in jaz?
