Soobstoj profanega in sakralnega sveta

Ameriška pisateljica Karen Louise Erdrich (1954, Little Falls, Minnesota), med drugim tudi avtorica romana Stavek, ki smo ga pri založbi Morfemplus nedavno dobili v prevodu Barbare Skubic, je ena najbolj plodovitih, uspešnih in nagrajenih sodobnih avtoric indijanskega porekla. Po očetovi strani potomka nemških priseljencev in po materini pripadnica rodu indijanskega plemena Chippewa (znanega tudi kot Ojibways – gre za različni verziji algonkinškega jezika, ki sugerirata značilno naguban šiv chippevskega mokasina) je bila ena prvih žensk, ki se je (leta 1972) vpisala na oddelek za staroselske študije Darmouth Collega v Severni Dakoti. Z vodjo oddelka Michaelom Dorrisom je od poroke leta 1981 do ločitve petnajst let pozneje z izdajanjem skupnih knjig in skupnimi javnimi nastopi veljala za neločljivi literarni tandem oziroma »razvpiti par multikulturne literature«. Danes pisateljica živi s štirimi hčerami v Minnesoti, kjer ob pisateljevanju vodi majhno neodvisno knjigarno Birchbark Books, specializirano za prodajo knjig, umetnosti in obrti severnoameriških Indijancev. Knjigarna je tudi osrednji dogajalni prostor romana Stavek, pomenljivo posvečen »vsem, ki so kdaj delali v Birchbark Books, našim strankam in našim duhovom«.

Od leta 1979, ko je objavila prvo kratko zgodbo The World’s Greatest Fisherman – istega leta je na Univerzi Johna Hopkinsa magistrirala iz kreativnega pisanja, leta 2009 pa v Dartmouthu prejela častni doktorat – je izšlo več njenih romanov, kratkih zgodb, poezije, otroške in stvarne literature, od katerih jih je nekaj dosegljivih tudi v slovenščini. Poleg romanov Zdravilo za ljubezen (Love Medicine, 1984, slovenski prevod 1987), za katerega je leta 1984 prejela državno nagrado združenja kritikov, Igralnica (The Bingo Palace, 1994, prevod 1999) in Stavek (The Sentence, 2021), za katerega je prejela priznanje prix femina étranger 2023, je leta 1994 v reviji Literatura izšlo prvo poglavje njenega romana Sledi (Tracks, 1988), naslovljeno Nanapush, leta 2021 pa je v Literini antologiji sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev Po toku navzgor izšla še zgodba Kombi na tomboli, ki se tematsko navezuje na Igralnico.

Karen Louise Erdrich, Pulitzerjevo nagrajenko za roman The Night Watchman leta 2020, tako v svetu kakor pri nas obravnavajo v razpravah o magičnem realizmu. Medtem ko Tomo Virk v monografiji Strah pred naivnostjo (2000), v kateri je natančneje opredelil duhovno- in literarnozgodovinska določila Janka Kosa ter strukturalistično-naratološke nastavke Beatrice Amaryll Chanady dopolnil z vsebinskimi, Erdrichove ne omenja, jo pri nas z magičnim realizmom povezujeta Julija Uršič v spremnem besedilu k Igralnici (1999) in Jasna Vombek v študiji o magičnorealističnosti njene pisave Roman Igralnica Louise Erdrich v luči magičnega realizma (2002).

Ne glede na navedene dileme sodi Karen Louise Erdrich med tiste literarne glasove, ki sovpadajo s pojavom indigenistične oziroma multikulturne literature v ZDA od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej, ko so kot posledica odprave imigracijskih restrikcij, še bolj pa zaradi prenasičenosti z metafikcijsko literaturo, začenjale prihajati v ospredje književnosti marginalnih, predvsem etničnih skupin. Ob že uveljavljeni judovski literaturi (E. L. Doctorow, Cynthia Ozick) so se poleg predstavnikov homoseksualne literature (David Leavitt) vse bolj uveljavljali mehiško-ameriški pisatelji (Candra Cisneros, Richard Rodriguez), kubansko-ameriški (Cristina Garcia), kitajsko-ameriški (Maxine Hong Kingston) ter afroameriški (Toni Morrison, Alice Walker, Paula Marshall).

Razvoj sodobne, »postgenocidne« literature ameriških staroselcev seže v začetek 19. stoletja in zvečine temelji na avtobiografskih zapisih. Med prvimi znanimi je delo Williama Apessa Sin gozda, medtem ko velja za prvi objavljeni indijanski (fikcijski) roman Wynema Sophie Alice Callaham iz leta 1891, ki ob indijanski tematiki izpostavlja tudi problem ženske (ne)enakopravnosti. Močnejše avtobiografske elemente je zaznati tudi pri kasnejših avtorjih staroselske literature, kot so N. Scott Nomaday, Gerald Vizenor, Maria Campbell, Louise Owens, Wendy Rose in Louise Erdrich.

Na delo slednje so močno vplivale zgodbe o življenje v rezervatu, kot so jih pripovedovali starši in stari starši. Kronološko sodi v prvo generacijo avtorjev t. i. »indijanske renesanse«, ki označuje vzpon književnosti avtorjev staroselskega porekla in ki se je pričel leta 1969 z izidom romana House Made of Dawn N. Scotta Momadaya, prvim romanom indijanskega avtorja, ovenčanem s Pulitzerjevo nagrado. Izraz je leta 1983 skoval ameriški kritik Kenneth Lincoln in pomeni nov vznik literarnega ustvarjanja severnoameriških Indijancev v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Literarno vrednost indijanske literature – ki jo je zaradi izvorne zmote korektneje imenovati staroselska, avtohtona, četudi se izrazi uporabljajo sinonimno – je poleg številnih nagrad potrjevalo tudi veliko zanimanje bralcev. Louise Erdrich je vzbudila širšo pozornost, ker je literarizirala kulturo, ki je dokaj neverbalna, s čimer je odprla prostor za specifično liričnost, kjer zaživijo prastara verovanja ter energije dobrega in zla in kjer pojav duhov umrlih članov skupnosti ni nekaj nemožnega, pač pa skorajda običajnega, pričakovanega. Ta liričnost je vpeta v socialni kontekst vsakdana staroselcev, v njihovo socialno negotovost, revščino, alkoholizem ter sistemske oblike zatiranja in nasilja.

Louise Erdrich je nadaljevalka staroselske književne tradicije, ki ima v kontekstu ameriške književnosti podobno spreminjajoč se položaj kot staroselsko prebivalstvo samo. Je tvorna spremljevalka oblikovanja indijanske identitete, z literaturo se bori proti stereotipizaciji ameriških Indijancev in sodeluje pri prizadevanjih za doseganje njihovih pravic, s čimer svoji pisavi priliva socialne in politične dimenzije. Na tej ravni jo primerjajo s Toni Morrison, ki razgrinja položaj in usodo afroameriškega prebivalstva; vzporednice med njima so mogoče zaradi izvora in položaja obeh avtoric, značilnih motivno-tematskih elementov (prodorni zastopnici etnične literature, vez z ljudskim in mitskim) ter še posebej načina obravnavanja snovi, ki vsebuje tiste parametre, zaradi katerih ju literarna veda kljub odmikom od márquezovske paradigme postavlja v polje magičnega realizma.

Ko je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja Erdrichovo za magično realistko označila J. C. Oates, je pisateljica povedala, da ji ta naziv sicer laska, da pa bi si za svoja dela raje želela oznako »nepredvidljivo, saj se dogodki, ki jih ljudje razumejo kot magične, meni ne zdijo neresnični. Nenavadni že, vendar sem rastla v veri v čudeže in poslušala o resničnih dogodkih, ki bi se nekaterim morda dozdevali nemožni.« Stališče, ki ga je avtorica razumela kot argument zoper magičnorealističnost njene pisave, je povsem v skladu s formalnimi in vsebinskimi kriteriji, ki po splošnem konsenzu literarne vede ustrezajo tej smeri.

Dogodki v romanu Stavek, ki bi se večini bralcev zdeli magični, avtorici pa ne neresnični, so v njeni literaturi skorajda stalnica. Gre za pojavljanje duha umrle prebivalke skupnosti, tokrat redne obiskovalke majhne knjigarne v Minneapolisu. Tam je zaposlena protagonistka romana, staroselska Američanka in prvoosebna pripovedovalka Tookie, mlada ženska, ki je od staroselske tradicije podedovala predvsem krajo hrane, materino smrt s predoziranjem in izkušnjo zapora. Ko je po desetih letih pomiloščena in na prostosti zaživi novo življenje z nekdanjim plemiškim policistom Polluxom, tistim, ki jo je pred desetletjem aretiral zaradi poskusa prevoza trupla iz Wisconsina v Minnesoto (ter po tem dogodku, kot izvemo kasneje, opustil to službo), se njena v zaporu pridobljena strast do branja manifestira z zaposlitvijo v knjigarni, varnem kotičku v sicer rasno raznolikem in socialno brbotajočem mestu.

Avtoričina prva kritika obravnave staroselskega prebivalstva se prične v zaporu, kjer Tookie, sprva obsojena na šestdeset let ječe – k protizakonitemu dejanju sta Tookie proti visokemu plačilu nagovorili prijateljici in ob tem zamolčali, da je truplo skrivalo tudi večje količine droge – odkriva razloge za zaprtje in nesorazmerno dolžino kazni sojetnic. Obramba pred nasilnim možem, ki se namesto z njeno konča z njegovo smrtjo in pomeni konec svobode in tako rekoč življenja tudi za žrtev nasilja, se v kontekstu avtoričine pisave bere kot zapuščina nasilja nad domorodnimi ženskami.

Nato pripoved, umeščena med leti 2019 in 2020, problematizira goreče proteste ob umoru Georgea Floyda, ki je vzbudil zavest prebivalcev mesta, in čas kovida, ki razen hudo obolelega Polluxa pomeni boj zaposlenih v knjigarni za njen – in njihov – obstanek. Če avtorica ob prvem dogodku glasno opozarja na skrajno neprimerno in nasilno obravnavo etničnih oziroma priseljenskih skupin, drugi, kovidni čas kljub neizbiranju žrtev (kamor je pritaknjena tudi problematika cepljenja) med drugim evocira genocid nad staroselskim prebivalstvom.

Šele ob koncu romana tako Tookie kakor bralec izvesta njeno pravo ime, Lily Florabella Truax Beaupre, kar ni brez zveze s pojavljajočim se duhom Flore v knjigarni. Flora je pomagala Tookieni materi in kasneje Tookie, po smrti pa jo z rednim dopoldanskim vračanjem v knjigarno prične preganjati. Pri tem je za bralce in literarno vedo pomembno, na kakšen način avtorica vpelje duh umrle članice skupnosti in kaj to pomeni za tiste, ki se soočajo z njenim pojavom, oziroma za skupnost. Podobno kot pojav duha June v Zdravilu za ljubezen in Igralnici je pojav duha Flore v Stavku vpet tako, da sicer deluje nenavadno, nikakor pa ne kot denimo Tookijin privid ali blodnja, niti kot element fantastičnega, pač pa je ontološko zlit s pripovedjo. Četudi bralec sprva sumi v resničnost pojava duha, ki na trenutke deluje humorno, si v nadaljevanju ne more kaj, da ne bi navedbam verjel. Namreč, knjige, ki jih Flora meče s polic, res pristajajo na tleh, njeno hojo slišijo tudi drugi zaposleni, Tootsie je fizični napad, ko se je zdelo, da se je Flora hotela polastiti njenega telesa, še kako občutila, skratka, tako protagonisti kot bralec ne dvomijo o obstoju duha.

Pri tem je treba povedati, da se v romanih Erdrichove redno pojavlja duh Fleur Pillager, ene redkih še živečih predstavnic staroselskega sveta, ki v globoki potrebi po njegovi ohranitvi nasprotuje preteči kapitalski logiki in s tem izgubi vere v sakralnost. Legenda o njej in njeni nenavadno dolgi življenjski dobi sta vselej prepuščeni suspenzu. Njen pojav je v opusu Erdrichove sprva deležen mistifikacij, ki so skozi pripoved rehabilitirane, pa vendar jo ves čas spremlja pridih iracionalnega. Prav tako se Fleur/Flora vselej odzove na izgovarjanje njenega imena – pred čimer v Stavku Tookie opozori Pollux – kar je v skladu s staroselsko kulturo, kjer je ime izraz duše in eden od načinov upora proti belski nadvladi oziroma grozeči izgubi lastne identitete, predvsem priklicevanje umrlih na poti v onostranstvo.

Omenjeni preplet eliadejevskega sakralnega in profanega časa, ki se manifestira v trku dveh kultur, tudi v Stavku kaže na to, da se človek kljub vsem poskusom ne more vrniti v mitski čas, ampak po njem hrepeni. Nasilje nad staroselci je nasilje profanosti nad sakralnostjo, posledica česar je ukinitev mitskega in nastop zgodovinskega časa. Slednje med drugim prinaša grožnjo smrti oziroma smrtnosti, ki posameznika prestavlja iz božanskega sveta neumrljivih v profani svet smrti.

Avtoričino soočanje evropocentričnega pojma racionalnosti z iracionalno, magično realnostjo (indijanskega) mita je najprej pogojeno z njenim mešanim poreklom, kar je Louise Erdrich podkrepila z izjavo o mešanici oyibweškega pripovedovalca zgodb in nemškega organizatorja. Ne zmore pa zavrniti zahodne civilizacije in kot edinega veljavnega priznati arhaični, mitski svet indijanske skupnosti. Ta ambivalentnost vzpostavlja avtoričino fascinacijo z njeno lastno deželo in hkrati distanco do nje (s tem pa tudi do magične realnosti), ki jo je pridobila z zahodno izobrazbo in ki vzpostavlja značilno dihotomijo med naravnim in nadnaravnim. Šele distanca namreč omogoča vzpostavitev dveh kodov realnosti, ki se pri njej ne moreta združiti, sta pa postavljena drug drugemu ob bok. Njena kritika evropocentrične miselnosti je jasna, ni pa radikalna. V svojih delih želi prikazati drugačnost, večplastnost, nepredvidljivost in bogastvo izginevajočega indijanskega jaza ter mu kljub nezdružljivosti z zahodnim dojemanjem sveta ohraniti enakovreden status.

Roman Stavek združuje kritiko rasizma, kolonializma in stereotipizacije staroselcev ter se ob feminističnih primeseh spogleduje z značilnim humorjem in mistiko, ki predstavlja vez z avtohtonim jazom severnoameriških Indijancev. Skozi osebno zgodbo Tookie, ki ob soočanju z lastno preteklostjo in družbenimi spremembami na eni strani ter z navidez nadnaravnimi pojavi in predniki na drugi išče lastno identiteto ter prostor v sodobnem svetu, Louise Erdrich izriše večplastni odsev družbe in skozenj problematizira vprašanja rasne (ne)pravičnosti, zgodovinskega spomina, pomembnosti skupnosti in moči literature. Kot vselej tudi v tem romanu vzpostavlja temelje za nadaljevanje rodu; to je deček Jarvis, sin Polluxove hčere Hette, ki ga Tookie vzljubi in sprejme za svojega.

In kot običajno je tudi tokrat zaključek romana odprt, podvržen suspenzu, kar simbolno ilustrira stavek iz Slovarja, ene prvih knjig, ki jo Tookie prejme v zaporu iz rok svoje učiteljice in ki predstavlja osnovni gradnik njenega življenja: Vrata so odprta. Pojdi.