»Ženska sem. Rada imam trivio,« priznava ameriška pesnica Sylvia Plath v intervjuju z BBC-jem leta 1961, dve leti pred smrtjo in štiri pred slavo. Verjetno bi jo kar presenetilo, če bi izvedela, kako rada ima trivio šele njena zgodovina. Malo je žensk, katerih življenje in delo bi truma biografinj in biografov, feministk in feministov, akademičark in akademikov desetletja raziskovala s takšno gorečnostjo in samoupravičenostjo – vse od stikanja po umazanem spodnjem perilu britanskega pesnika Teda Hughesa, njenega bivšega moža, očeta njenih otrok in enega najbolj znanih prešuštnikov med pesniki, do bojevanja za kopije njenih dnevnikov, pisem in psihiatričnih kartotek, kar je ravno pred kratkim doseglo vrhunec, ko je bil arhiv njenih zdravstvenih kartotek in pisem postavljen na dražbo za izklicno ceno 695.000 funtov. Uveljavljeni način govora o njej, ves prepreden s terapevtskimi sejami in zakonom s Hughesom, se kaže tudi v izboru pesmi iz zbirke Lirika, ki jih je leta 1993 v slovenščino prevedel Miha Avanzo. Na koncu knjige, kjer je njeno življenje opisano v nekaj letnicah, se med razmeroma faktičnimi opisi znajde letnica 1961. »Odnosi med njima se začnejo zaradi Sylvijinih izbruhov ljubosumnost krhati.« Vsem o njej pisočim je samoumevno, da o njej govorijo kot o najslastnejšem akademskem gossipu, traču za intelektualce.
Sylvia Plath, nežna svetlolaska z bleščečim ameriškim nasmehom in zadržanostjo študentke s Cambridgea, ki je o sebi še leto pred samomorom govorila kot o pesnici, mami in gospodinji, ki si želi le velike hiše, polne otrok in majhnih živali, je po smrti postala remekdelo feminizma, programska nosilka ameriške dediščine druge svetovne vojne s svojimi nemškimi in avstrijskimi koreninami in pesniškimi referencami na Auschwitz in Dachau, glasnica prevaranih žensk, šolski primer za kritike ameriškega psihiatričnega sistema, na njej še danes posthumno izvajajo psihoanalize in psihoterapije, neumorno iščejo krivca za njen samomor pri tridesetih letih, vsak delček iz njenega življenja vedno znova preverjajo, iščejo izgubljena pisma in se o njej kregajo po časopisih, obsedeni z mislijo, da bi javnost, če bi natančno izvedela, kaj se je v njenem življenju dogajalo, lahko dokončno našla razlog za vzcvet njene poezije, razlago njenega pisanja, konec njenega življenja. Mesto je našla tudi v glasbeni popkulturi s pesmijo Sylvia Plath ameriškega glasbenika Ryan Adamsa, ki si najbolj želi, da bi lahko z njo spil en džin. Z besedami Jaqueline Rose, avtorice ene njenih biografij, The Haunting of Sylvia Plath: biografija ljubi Sylvio Plath.
Ted Hughes, med pesniki ena ljubših tarč t. i. celebrity shaminga, se je dolgo oklepal vpliva, ki ga je lahko še imel na interpretacijo njunega razmerja. Uničil je njene dnevnike zadnjih let in vztrajal, da je na njenem nagrobniku kljub ločitvi zapisan tudi njegov priimek. (Brez skrbi, feministični vandali so njegov priimek z nagrobnika odstranili.) V zadnjem letu življenja, 1998, se je po dolgi tišini odločil svojo resnico pojasniti v pesniški zbirki Pisma za rojstni dan (Birthday Letters), preglednem zbiru vse trivie njunega skupnega življenja in verjetno prve pesniške zbirke, razgrabljene ne (samo) zaradi izvirnosti ali sijajnosti pesniškega izraza, temveč predvsem zaradi informacij, ki so manjkale, da bi lahko njegove kritičarke in kritiki vedeli, zakaj ga tako sovražijo. Pisma za rojstni dan s pesmimi o presunljivosti začetkov ljubezni, kritikami gospodovalne mame ge. Plath ter opisovanju Sylvijine vraževernosti in ljubezni do horoskopov ostajajo le še en spremljevalni program njenim biografijam, opomba seveda bolj k njegovemu kot njenemu življenju, poskus osmišljevanja zgodovine, znotraj katere odtegne svojo odgovornost in prosi za svoj položaj nevednega in neobveščenega udeleženca v rokah usode, kar se kaže denimo v verzih: »niti nisem vedel, da sem na avdiciji za moško vlogo v tvoji drami« (iz pesmi Obisk), »nisem imel pojma, kako sem postajal nujen ali kakšno nujno operacijo bo Usoda opravila z mojo priložnostno samopostrežbo« (iz pesmi 18 Rugby Street), in »naredila sva le tisto, kar nam je rekla poezija, naj storiva« (iz pesmi Morski listi). Obenem pa ne duha ne sluha o njej. Ni mu uspelo. Pravzaprav ni uspelo nikomur. Še sama v dnevniškem zapisu, objavljenem v The Journals of Sylvia Plath, zapiše, da je »še vedno tako naivna. Vem približno, kaj mi je všeč in kaj ne, ampak prosim, ne vprašajte me, kdo sem. Mogoče da ena strastna fragmentarna punca?«
Danes tako njeno poezijo prekrivajo in mestoma povsem zasenčijo trivia in kriki razburjenih interpretov v iskanju pravega podatka, s katerim bi se končno lahko ubesedilo, kaj se je zgodilo, kdo je kriv za njeno smrt in kdo bo plačal za njeno bridkost. Za to, da Sylvia Plath ni le še ena punca z zlomljenim srcem in depresijo, ampak zaščitni znak feminizma in zaveznica sentimentalnih punc, je seveda odločilno, da v svojih zadnjih mesecih ni le trpela in načrtovala svojega samomora, ene najbolj citiranih smrti dvajsetega stoletja, ampak tudi napisala svoje najboljše pesmi, ki so zbrane v pesniško zbirko Ariel postale temeljno delo ameriške književnosti 20. stoletja. V izvirniku posthumno izdana leta 1965 je njena druga pesniška zbirka pred kratkim prvič v celoti izšla tudi v slovenščini, prevedla jo je Ana Pepelnik, izdal pa LUD Šerpa. V njej v pesmi Gospa Lazar slavno zapiše, da je »umirati / umetnost, kot vse drugo. / To delam izjemno dobro. / Delam tako, da boli kot pekel. / Delam tako, da se čuti, da gre zares. / Lahko bi rekli, da sem nadarjena.« Tudi pesniška umetnost je nekaj, kar počne izjemno dobro. V enem od intervjujev je povedala, da so jo pesmi iz njene prve zbirke Kolos in druge pesmi dolgočasile, in da so ji bliže pesmi, ki jih je mogoče brati na glas, jih zapeti, z njimi doseči ljudi. Njeni verzi iz zbirke Ariel, s tako bolečim zvenom, da bi jih lahko zapela samo Rihanna takoj po razhodu s Chrisom Brownom, dobivajo v slovenskem prevodu mestoma drugačno, novo podobje, saj je njihova izrazita zvočnost neizogibno lost in translation. Zadnji verz njene morda najbolj razvpite pesmi Očka, v izvirniku »Daddy, daddy, you bastard, I’m through«, v slovenskem prevodu Ane Pepelnik postane »očka, očka, ti svinja, dol mi visi«, medtem ko ima za primerjavo verz v prevodu Mihe Avanza drugačno rešitev – »očka, očka, ti pasji sin, svobodna sem«.
V zbirki Ariel Sylvia Plath, pionirka pisanja zelo osebnih pesmi, v nasprotju z interpreti njenega življenja, piše o svojih čustvih brez trivie. Je ena od punc, ki je še pred Carrie Fisher pisala o osamljenosti, ki jo prinaša duševna bolezen, in o praznini, ki jo je čutila na zdravljenju z elektrošoki v bolnici McLean Psychiatric Hospital, kjer so se znašla še mnoga druga žalostna srca, med drugim prav tako s samomorom umrla pisatelj David Foster Wallace in pesnica Anne Sexton, pa tudi avtorica knjige Nore in svobodne Susanna Kaysen, jazz glasbenik Ray Charles, mila glasbenica Marianne Faithfull, pesnik in Sylviin mentor na pesniških delavnicah Robert Lowell, čudoviti um John Nash in aerosmith Steven Tyler. V pesmi Tulipani o svojem zdravljenju zapiše, da so ji »do čistega zdrgnili misli, polnih ljubezni«. Piše tudi o teži materinstva, denimo v pesmi Berck-Plage z verzom »otroci, moje srce je premajhno / da bi povilo njihove strašanske napake«. V pesmi Očka lastni in svetovni nedavni zgodovini v obračun zapiše, da »vsaka ženska obožuje fašista / Škorenj v glavo, surovo / Surovo srce suroveža kot si ti«, svoje uvide v življenje pa v pesmih Srečanje čebel, Prihod čebeljega panja, Piki in Prezimitev razlaga tudi skozi čebelarjenje, ki se ga je lotila po navdihu iz otroštva, saj je bil njen oče entomolog, specializiran za čebele. Največ piše o ljubezni in bogu, ki se združita v bridkem verzu iz pesmi Vročina 39,5˚ »prečista sem zate ali za kogarkoli. / Tvoje telo me boli kot svet boga«. O stiskah srca piše z jasno intelektualno disciplino, ki jo zahteva razumevanje sebe, poslušne bralke uči prepoznavati za srce nevarne ljudi, Tede Hughese njihovih življenj, in izpostavlja nevarnost slepega zaupanja silnici zvezd in vesolja, da vlečejo v smer ljubezni. Pesmi Sylvie Plath kakor vsaka dobra umetnost brišejo okvire njenih izkušenj, in postajajo pesem vsakega zlomljenega, izdanega srca, vsakega za depresijo zbolelega, hospitaliziranega človeka, vsakega osirotelega otroka, matere z majhnim otrokom in mlade tesnobne punce. Z Ariel čustva dobijo sopotnico. Zato je treba brati njene pesmi, treba jih je brati počasi in pozorno, mogoče še preden jih lahko razumemo, poslušati njihov zven in njihovo uročenost – in biti potrpežljivi z razumevanjem, saj se bomo šele v nekem kasnejšem trenutku v lastni izkušnji čustva zavedli, kaj je vedela, kako se je počutila in zakaj. Sylvia je skozi poezijo zato svoja najboljša biografinja – in tako tudi biografinja vsakega od nas. In če jo beremo te dni, nas v poletje pospremi z uvodnim verzom pesmi Berck-Plage: »to je torej morje, ta mogočna začasna prekinitev.«