Začelo se je kot fora, niti ne vem več točno kdaj…
Na Fejsiču je do mene priplavala fotografija (»poglej si to, na polno lulz!«), ki na prvi pogled v vsebinskem ali stilističnem smislu nikakor ni napovedovala presežnosti v smislu otipljivega vpliva na mojo bodočnost. Motivika je bila skromna, prozaična, skoraj babiška. Slovensko podeželje ali divji del kakega predmestja.
Iz prvoosebne perspektive se je v kader vijačila moška roka, ki se je oklepala plastične šprice. Avtor je stal na trati, morda na vrtu, z levico je objemal fotoaparat, desnica pa je merek njegovega zakisanega orožja žugajoče usmerjala v nizko, temno nebo. In spodaj seveda pripis, “spet veselo kisamo,” takrat še kriptična koda, veseljaški poziv k nedefiniranemu uporu, Bastilija je spet padala, tokrat očitno z blagoslovom Patra Ašiča.
V samem začetku si je bilo nemogoče predstavljati človeka iz mesa in krvi, nekoga, ki pri belem dnevu prostovoljno maršira okoli lastne bajte, brizga ačeto balzamiko in z bojnim klicem zaklinja okolico. Predvsem pa si je bilo težko predstavljati razlog, zaradi katerega bi ta nekdo, ki ni Luka Novak sredi nove gastronomske pustolovščine, to sploh počel.
Šele, ko je apropriacija tega klica, ki se mi zdi brezčasno smešen, dosegla vrh, in sem v odgovor na frendovo vprašanje »Kako si kej?« rutinsko navrgel en »Spet veselo kisamo!«, se je v meni prebudil droben relikt poštenja oziroma občutek dolga, ki je nalagal vsaj ohlapen poskus kontekstualizacije celotne kisarije. Resno, kakšna magija se sprosti ob pritisku na šprico? In koga sploh kisamo – nebo, drugega, ali sebe?
Že gola namera iskanja narativnega sidrišča je bila dovolj, da se je na internetu pred menoj razgrnil nov svet, v katerem je bil akt kisanja potisnjen v instrumentarij. V igri so bile nenadoma večje reči: manipulacija vremena, geoinženiring, prihodnost človeštva…
Na začetku tisočletja so se začeli določeni posamezniki ozirati v nebo. V črtah, ki so ostale za letali in se z njega kljub vetru niso hotele izmiti, so prepoznali akutno nevarnost. Težje so dihali, težje so spali, težje so bivali. »Svinjariji« so rekli »chemtrails« oziroma kemični repi (za razliko od kondenzacijskih repov ali »contrails«, ki so povsem normalen pojav), v njej pa naj bi se skrivali nanodelci težkih kovin, ki jih v ozračje posipajo z namenom ustvarjanja ali modifikacije vremenskih pojavov, njihov stranski produkt pa naj bi bila počasna zastrupitev prebivalstva.
Internet je postal zatočišče vrste skupin, ki so »teorijo« kemičnih repov tudi v Sloveniji vzele smrtno resno. Ob njihovem prečesavanju sem se večkrat zalotil ob (včasih tudi zasluženem) ciničnem posmehu. Med ljudmi, ki so si očigledno zelo prizadevali, da bi idejo stlačili v vsaj provizorične znanstvene okvirje in so marljivo analizirali dež in sneg, se je vedno našel kdo, ki je naložil fotografijo zelo navadne nevihte in zraven zgroženo pripisal: »Nevihta nad Ljubljano, pa saj ne moreš verjet, kaj nam delajo!« Ali pa: »Spet potres barabe, vidimo vas!«
In skoraj vedno se je čez kratek čas našla dobra duša, ki je zaskrbljenemu nesrečniku svetovala hitrostno kisanje, če že ne obstreljevanje z orgonskimi topovi (skupek v nebo usmerjenih bakrenih cevi, ki jih je izumil padli psihoanalitik Wilhelm Reich). Kis naj bi namreč razgradil strupene nanodelce in očistil ozračje.
Dejanje veselega kisanja je za zagovornike teorije kemičnih repov torej predstavljalo vez z življenjem. Kakor poljub umetnega dihanja.
Znanstvena srenja kemične repe soglasno zavrača kot »še eno« teorijo zarote. Meteorologi in klimatologi, ki sem jih kontaktiral, so pred chemtraili zbežali hitreje kot oblaki pred kanonado orgonskih topov. Tudi moji kognitivni procesi so idejo avtomatsko, brez, da bi ji posvetil trohico aktivnega premisleka, uvrstili v kategorijo »bizarnosti z neta«. Mogoče je bila kriva hecna semantika (»NATO NAS SPET ZASTRUPLJA HVALA LEPA TO SE NE BO NEHALO RAVNO NASPROTNO!«), mogoče inherentna povezava s kisom, besedo, ki mi nozdrvi pri priči nafila z vonjem preznojenih moških štumfov.
Najverjetneje pa je bil pri delu povsem ideološki refleks apriorne diskvalifikacije vsega, kar seže onkraj robov t.i. »racionalne ekspertize«, ki jo usmerjajo avtoritete. Ta liberalni skepticizem, kakor mu pravijo družboslovci, se na spletu namreč kaže kot prednastavljeni modus operandi, ki nam pomaga ločiti zrnja od plev in ki pri priči problematizira pomenske »deformacije« (kot so teorije zarote ali pa recimo »trollanje«) in nam do njih predpiše normativ obnašanja.
Preden bi torej teorijo o chemtrailih, katere število podpornikov je tudi med mojimi FB znanci presenetljivo vztrajno raslo, dokončno odpisal kot pretirano anksiozen odziv na dejanske okoljske spremembe, bi se morda vseeno spodobilo, da ji privoščim apologeta z obrazom.
Spet veselo haarpajo!
Gregor Škerl, devetintridesetletni Ljubljančan, član Iniciative Modro nebo, se je na Plečnikovo nabrežje v Trnovem pripeljal s starim, zelenim kolesom. Stisnil mi je roko in se predstavil. Potihem sem seveda upal ,da se bo na intervju primajal kak ekscentrik s čelado iz kuhinjske folije na glavi, ampak Gregor je bil običajno vljuden, predvsem pa neverjetno umirjen sogovornik.
Pogled sem zapičil v sveže nebo in razočarano ugotovil, da se preko modrega kanvasa ne vije niti en samcat kemični rep. »Jah, postali so veliko bolj premeteni,« je rekel Gregor. »Včasih je bilo zelo očitno, kaj počnejo, celo nebo je bilo v mrežah. Danes so njihove metode že zelo rafinirane. Sipajo predvsem ponoči ali zjutraj, pa še to za oblaki, da je vse skupaj težje vidno. Njihova letala letijo krožno, delajo pentlje, ali nenadoma zavijajo z načrtovane smeri, malo posprejajo in se nato spet vrnejo. Samo oči je treba odpreti in poznati zakonitosti narave, da jih razločiš od contrailov.«
Škerl je v kemične repe zares začel verjeti leta 2010, čeprav jih je prvič opazil že dve leti prej. »Za letali so se videle sledi, ki so tudi po več ur ostale na nebu. Čudno se mi je zdelo, ker se je stvar tako nenadoma pojavila. Takrat sploh še nisem slišal za nobeno teorijo zarote ali za chemtraile in se zanj tudi nisem več menil. Nekega dne poleti leta 2010 pa sem bil pri mami na obisku. Nebo je bilo spet polno kemičnih repov. Kaj praviš na tole sem pokazal na enega od njih. Veš, tole je pa svinjarija, je odgovorila mama, ki je sicer težak astmatik. Dodala je, da ji vsakič točno po tem, ko se na nebu pojavi kemični rep, stiska pljuča, da težko diha in jo pečejo nosnice…
Kakšnega pol leta kasneje sem na poročilih videl zares čudno fronto v obliki črke L, ki se je raztezala čez večji del Evrope. Kot jadralec in športnik veliko časa preživim v naravi in preučujem vreme, zato sem takoj vedel, da fronta ne more biti naravna. Bil sem pri prijateljih pod Lisco, v koči sredi gozda, zraven ni bilo nobene železnice ali tovarne. Sredi noči sem se zavedel, da zaradi čudnega brnenja na lepem ne morem spati. To ropotanje od takrat naprej ni več ponehalo. Naslednji dan sem v google vtipkal ‘nizkofrekvenčno brenčanje v glavi’ in dobil vse polno zadetkov, ki so se ujemali z mojo izkušnjo.« Škerl hrup, ki ga občasno sliši, povezuje s HAARP-om (»High Frequency Active Auroral Research Program«, raziskovalno postaja ameriške vojske, ki naj bi se ukvarjala s preučevanjem ionosfere), za katerega je prepričan, da smo ga tudi Slovenci nedavno prejeli od NATA (»mislim, da imamo celo tri!«) in je kot močno orožje direktno povezan s kemičnimi repi. Skrivno postajo naj bi vojska vklopila, v tistem trenutku pa se nad njo pojavi ogromen oblak napolnjen z vlago, ki ga lahko s pomočjo elektrolize in zahvaljujoč kemičnim repom (ki v ozračje spuščajo kovine) upravljalci premikajo po želji. Škerl pravi, da takrat »haarpajo«, brneči zvok pa navadno sledi kemičnim repom na nebu. Žled je bil po njegovem zgolj posledica objestnega testiranja novega slovenskega HAARPa.
»Teh nizkih frekvenc ljudje navadno ne moremo zaznati in možno je, da mene motijo, ker sem imel kot otrok kako ušesno obolenje. Najprej nisem nikomur nič rekel. Lahko bi imel pritisk v ušesu, lahko bi imel kakšno bolezen, lahko bi šlo samo za kuhinjo ali šalter ali hladilnik, lahko bi bila kjerkoli zraven bazna postaja ali železnica. Sistematično sem izločil čisto vse možnosti, eno za drugo. Ropotanje pa se je pojavilo tudi sredi gozda, ko sem kolesaril, v čisti tišini. Slišal sem, kako so zadevo prižgali ali ugasnili. To je bilo pred leti, ko sem bil še vedno zastrupljen z industrijsko predelano hrano in takrat sem opazil, da sem po brnenju postal neverjetno zoprn. Zdaj se mi to ne dogaja več, opazim pa spremembo ljudi okoli sebe. To je sicer stranski produkt, lahko pa je tudi vzrok za marsikaj.«
Končni cilj nasilne manipulacije vremena naj bi bila naša popolna odvisnost ter njeno gmotno izkoriščanje, vojno dobičkarstvo. »Če bomo delal v skladu z njihovimi interesi bomo imeli vreme kot si bomo želeli, sicer bomo imeli vreme, ki si ga ne bomo želeli…«
Med debato minevajo ure. Kemičnih repov še vedno od nikoder. Gregor ostaja potrpežljiv sogovornik. V poljubnih zavojih se često približava motiviki Dosjejev X, podava se med črne terence z ameriškimi registrskimi tablicami, ki so začeli obiskovati naše orgonske razbijalce oblakov, in Putinovo Rusijo, ki je s haarpanjem »po naključju« ravno za čas Sočija ustvarila umeten sneg iz gelastih mas, nad katerim so se pritoževali naši smučarji, ter je zaradi njega navsezadnje pogrnil tudi naš Robi Kranjec.
Škerl sicer skoraj ničesar od tega ne razglasi za absolutno resnico – vztraja, da do vseh sklepov prihaja na podlagi lastnega opazovanja, popolnoma neodvisno in samoiniciativno. »Moja filozofija je to, da moraš sam priti do določenih spoznanj, od nekdaj razmišljam tako. Na podlagi svojih izkušenj povem svojo zgodbo, nič več. Večina ljudi pa so žal ovčke in zagrabijo tisto, kar jim drugi servirajo. Včasih so bili tisti, ki so trdili, da je zemlja okrogla čarovniki, danes pa smo vsi teoretiki zarote in lažnivci. Jaz nikogar nikoli v nič ne prepričujem, ampak res se nimam za paranoika. Moji dnevi se ne vrtijo okoli teorij zarote. Samo opazujem stvari okoli sebe.«
Zanj rešitev ostaja celostna sprememba načina življenja in čim večji izstop iz ekonomije. Tako si je tudi sam uredil življenje. Spremenil je prehranske navade, se znebil čistil in začel meditirati. Pogledam v njegove Puma superge. »V sistemu ostajam točno toliko, kolikor moram biti. Ne hodim v trgovine, ne jemljem kreditov, nakupujem direktno od proizvajalcev, v veliki meri samo surovine, razen mogoče določenih končni izdelkov, kot so čevlji in oblačila. Nehal sem podpirati velike korporacije. Karkoli se da, naredim sam, od čistil do dezodoransa. Ne pravim, da si mora vsak posameznik delati vse sam, če sosed dela milo, ga kupi od njega. Samo naj se ne kupuje od multinacionalk, ki so že zdavnaj nad zakonom.«
Nad Ljubljanico zaveje mrzel veter. Iz lajfa so se odkotalile še štiri ure. Ko se posloviva, Gregorja pobaram še po (veselem) kisanju. »Seveda kis deluje. Znano je, da razgradi kemijo. Najbolje ga je, zavreti, da se nardi opno, nekakšen pokrov neonesnaženega zraka, od katerega se nanodelci odbijajo. Lahko pa ga seveda tudi špricaš in s tem pobiraš trde delce iz površin. Ampak samo to ni dovolj, da se pokažejo vidne spremembe na počutju. Potrebno je spremeniti način življenja.«
Dobri doktor
V prihajajočih dneh imam večkrat načrt doma zavreti kis, da bi bila tale reportaža boljša, ampak se mi na koncu nikoli zares ne da. Vse, kar mi uspe, je z balkona nekajkrat pogledati v nebo, da bi po Škerlovi samospoznavni metodi le ugledal kakšen repek. Zaman. Tudi haarpanja mi kljub naprezanju ne uspe slišati. Namesto ušesne infekcije sem takrat, ko bi kaj štelo, raje fasal mastne mozolje.
Gregorju pošljem nestrpen mejl, zakaj na nebu ni nič akcije. Naslednji dan dobim njegov odgovor: »Ravno včeraj jih je bilo polno. Na nebu je bila okoli 13h cela mreža in koprena v kombinaciji s pravimi oblaki. Poglej zdaj na sat24.com, je res lepo vidno haarpanje.
Sicer pa, je razlog, da ni sledi ves čas, da ni bilo pravih pogojev, do včeraj. Kot sva rekla, taktično izbirajo mesto posipa, da so efikasni, da posipajo čim bolj neopazno.«
Približno ob istem času, tik pred oddajo prispevka, se mi kot edini predstavnik meteorološke stroke, ki je pripravljen odgovarjati na vprašanja o chemtrailih, oglasi dr. Klemen Bergant, direktor Urada za meteorologijo pri ARSU. Kemičnim repom seveda niti pod razno ne priznava statusa ideje, ki si zasluži nadaljnjo pozornost: »Znanstvene teorije temeljijo na konkretnih in preverljivih podatkih in njihovi strokovni razlagi, ki mora zdržati logične preverbe. Žal s »teorijo« o kemičnih sledeh ni tako. Ni nam znano, da bi kakšna resna znanstveno-raziskovalna skupina vzorčila zrak v sledeh letal in bi nato resen, certificiran laboratorij naredil analizo ter rezultate analize objavil v resni strokovni publikaciji. Vse kar lahko zasledimo so številne špekulacije posameznikov ali skupin, objavljene na svetovnem spletu, ki jih spremljajo fotografije letalskih sledi, ki z vidika nastanka in obstojnosti seveda niso nobena posebnost. Zato nimamo vzroka, da bi kot strokovnjaki za dogajanje v ozračju resno jemali t.i. »teorijo« o kemičnih sledeh. Žal pa si z dejstvi in logiko v razpravah z zagovorniki »teorije zarote« ne da prav dosti pomagati. Brž, ko na strokoven način ovržemo njihovo teorijo, smo seveda obtoženi, da v zaroti sodelujemo, kar je zanje le še dodaten »dokaz«, kako »resna« je zadeva. Zaradi tega se v razprave z zagovorniki »teorije zarote« običajno ne spuščamo, saj je praktično nemogoče soočiti strokovne argumente z neomajnim prepričanjem.«
Dobri doktor, ki se kljub izčrpnim in izredno ažurnim odgovorom v kisanje raje ne bi spuščal (»komentarjev glede kisanja ozračja in posledične razgradnje nanodelcev, se bomo vzdržali«), vzrok za vznik prepričanja o obstoju kemičnih repov vidi v težko obvladljivih okoliščinah, v časih, »ki so naklonjeni preusmerjanju pozornosti od dejanskih družbenih, gospodarskih, političnih in okoljskih težav ter njihovih povzročiteljev, s katerimi se vsakodnevno srečujemo in jim pogosto nismo kos. Ko najdemo navidezno težavo, ki se zdi še »večja« in »imenitnejša« od vseh dejanskih, ter hkrati »odkrijemo zunanjega sovražnika«, ki jo povzroča in s prstom pogumno pokažemo nanj, se počutimo koristne in močne. Dejanske težave pa navidezno zbledijo. Očitno smo Slovenci še posebej nagnjeni k takšnemu pristopu reševanja težav.«
Za dodatna pojasnila me prijazno napoti na ARSOvo spletno stran, vendar je zame že prepozno. V kemične repe, haarpanje in kisanje se mi ne ljubi več poglabljati. Ne preveč inteligenten človek se lahko ob vsem skupaj kaj hitro izčrpa. Na tem mestu uvodna šala sklene svoj krog, dolg se lahko prične sproščati, Fejsič gre naprej.
Kajti tudi lasten, kolikor toliko tehten razmislek namreč neobhodno vodi k sklepu, da civilizacija, ki ji celo vladno sponzorirane znanstvene agencije napovedujejo relativno hiter zaton, pravzaprav ne potrebuje nečesa tako zakompliciranega kot je teorija o chemtrailih, da bi začutila eshatološke žarke svojega zadnjega zahoda. Do vedno izmuzljivega Takrat pa smo najbrž vsi upravičeni do lastne manifestacije tega zelo človeškega strahu.
Na dveh frišno kupljenih flašah jabolčnega kisa patra Ašiča se bo očitno še naprej nabiral prah.
A kdo nuca?
