Spoprijemanje s klasiko 20: Katulove, Tibulove in Propercijeve elegije

Ah, latinščina! »Učiti« (v najširšem možnem pomenu besede) sem se je začel v sedmem razredu, ko sem bil še v ZDA. Latinščino je poučevala gospodična Ross, in prav v njenem razredu sem prvič slišal slovnične izraze, ki jih Slovenci redno uporabljajo, Američani pa se o njih pri pouku angleščine ne pogovarjajo: skloni, spregatve, nominativ, genitiv, dativ … Spomnim se, da smo uporabljali čudne trike. Rodilnik je svojilni sklon, ker si »prisvojim« svoja »rodila«, dajalnik pa je »komu ali čemu«, ker lahko nekaj daš nekomu ali pa nečemu (ta razlaga je precej za lase privlečena, saj vem). Končnice sklanjatev smo si zapomnili tako, da smo jih prepevali v melodijah znanih napevov. »-us, -l, -o, -um, -o, -l, -orum, -is, -os, -is« smo zapeli na melodijo Jingle Bells, »prazno, -is, -l, -em, -e, -es, -um, -ibus, -es, -ibus« pa na melodijo uspavanke Row, Row, Row Your Boat – vsaj zdi se mi, da so bile to prave končnice (oprostite, gospodična Ross).

Nekoč sem moral deklamirati Horacijevo Odo, ki se začne z besedami »Iam satis terris nivis atque dirae grandinis misit Pater et rubente«, govori pa o potresu ali nečem podobnem. Še vedno se spomnim celotne pesnitve, čeprav o njej ne vem čisto ničesar drugega. Mnemoničnih orodij pač ne pozabiš zlepa.

Moja bleščeča kariera v latinščini se je po dveh letih neslavno zaključila, o tem, da sem se z latinščino sploh kdaj ukvarjal, pa priča le to, da sedaj bolje razumem, kako v splošnem deluje jezikovna slovnica. In pa, seveda, Horacijeva Oda, ki se mi je za vedno vtisnila v spomin.

Ko gre torej za prebiranje latinskih avtorjev, seveda ni nobene bojazni, da bi jih bral v izvirniku. Razumem pa, da so bile številne takšne in podobne pesnitve pravi kulturni »hiti« preteklosti, podobno odmevni, kot so danes nove pesmi Taylor Swift. Številne »uspešnice«, ki častijo ljubezen in izgubo, so bile spisane v obliki elegij. Če se že lotevamo nespretnih analogij: elegiki Katul, Tibul in Propercij so bili neke vrste Taylor Swift, Lady Gaga in kdorkoli že je še kaka od slavnih pop zvezd prvega stoletja našega štetja (ne pozabi: ko si že pri tem, se nauči še kaj več o sodobni pop kulturi).

Če ste kdaj trpeli zaradi neuslišane ljubezni, o njej pisali dramsko poezijo in se nato dramatično zvrnili na počivalno zofo, da bi napisano zrecitirali svoji mački (obstaja možnost, da je to vsaj kdaj storila tudi moja soavtorica Svetlana, ki je velika ljubiteljica mačk), ste morda po duši že latinski elegik. Rimske elegije, ki jih v enaki meri sestavljajo romantika, tesnoba in natančna pesniška mera, so ene od najbolj čudovito človeških starodavnih pesniških oblik, med avtorji pa prevladujejo zlasti trije: Katul, Tibul in Propercij. Vsak od teh elegikov je pesniško obliko elegije malce priredil, jo prevzel kot svojo ter pri tem ustvaril ljubezenske zgodbe in balade o zlomljenih srcih, ki se še vedno prebirajo kot prigode nekoga, ki iz vinskega bara v italijanskem Trastevereju v živo tvita o svojem katastrofalnem romantičnem življenju.

A najprej razčistimo: kaj sploh je elegija?

Klasično gledano, latinske elegije niso nujno pesnitve žalovanja, kot si jih pogosto razlagamo sodobniki. Gre pravzaprav za pesniško obliko, ki je osnovana na elegičnem distihu: ena vrstica daktilskega heksametra (homerska pesniška mera), ki ji sledi ena vrstica daktilskega pentametra (s krajšim, ostrejšim odmevom). Ta kombinacija ustvari čudovit zven, neke vrste vzpenjanje in upadanje upanja, ki mu nato sledi razočaranje, kar je glede na tipično tematiko takšnih pesnitev še posebej primerno.

V starodavnem Rimu so elegije najpogosteje govorile o ljubezni. Ni šlo nujno za plemenito ljubezen, ki bi vodila v poroko, ampak predvsem za zapleteno, obsedeno, vseobsegajočo, včasih celo prostaško ljubezen, ki uniči še zadnjo trohico tvoje produktivnosti in zaradi katere piješ vino tudi ob najbolj neprimernih urah. Rimska elegija ne slavi ljubezni kot veličastne zveze, pač pa kot bojišče. Amor je bil majcen terorist, elegiki pa so korakali (ali, bolje rečeno, se opotekali) skozi verze pod njegovo zastavo.

Zdaj pa se malo bolje spoznajmo z našimi predstavniki pesniške disfunkcionalnosti.

Gaj Valerij Katul (pribl. 84–pribl. 54 pr. n. št.) je bil čustven najstnik rimske poezije, če odmislimo, da je bil izjemno izobražen pripadnik takratne rimske elite in da je skorajda zagotovo lepše pisal. Katul, ki je svoja dela pisal v pozni republiki, ni bil »čisti« elegik v strogem pomenu besede, kakršna sta bila Tibul in Propercij, vendar je s svojim pesniškim opusom postavil temelje za prihodnost žanra.

Najbolj znane Katulove pesnitve obravnavajo njegovo ljubezensko afero z žensko, ki jo imenuje Lesbia, pri čemer ne moremo spregledati, da ta psevdonim prav nič subtilno spominja na Sapfo, grško pesnico z otoka Lesbos. Lesbia naj bi bila po splošno sprejetem prepričanju Clodia, usodna ženska iz visoke družbe, naklonjena kaosu. Njun odnos je bil dovolj nestanoviten, da bi si v sodobnih časih nedvomno zaslužil lastno miniserijo na HBO-ju, vključno z razvnetimi ljubezenskimi izpovedmi (»Sovražim in ljubim. Morda bi rad vedel, zakaj to počnem? Ne vem. Čutim pa, da se to dogaja, in trpim.«) in neusmiljenimi žaljivkami, ki naj v olikani družbi morda raje ostanejo neprevedene.

Katulov dar je bila njegova neposrednost. Njegove pesnitve so presenetljivo moderne, saj se prebirajo skoraj kot dnevniški zapisi v jambskem ritmu. Pripomogel je tudi k temu, da se je rimska poezija od junaških tem premaknila k intenzivneje osebnim. Ni torej izumil elegije, je pa vsekakor postavil čustvene cilje zanjo.

Albij Tibul (pribl. 55–pribl. 19 pr. n. št.) je bil pesnik, s katerim bi se želel poročiti prav vsakdo, če se le ne bi bil že čustveno zapletel z Delio, Nemesis in številnimi drugimi osebami obeh spolov, ki so mu zlomile srce. Njegove pesnitve, napisane v zgodnjem Avgustovem obdobju, so pastoralne in idealizirane. Tibul prikazuje vizijo ljubezni kot družinske sreče, po možnosti na deželi, ob blago žuborečem potočku, kjer človek nima bolj perečih obveznosti, kot sta skrb za čebele in pisanje verzov.

Sebe si predstavlja kot rustikalnega ljubimca, ki se izogiba služenju vojaškega roka in državljanskim ambicijam, namesto tega se raje posveča poležavanju na poljih s svojimi dragimi. V njegovih besedah je občutiti pridih sladke naivnosti in željo po umiku pred težavami, ki pestijo svet, v fantazijo večne pomladi in medsebojne naklonjenosti. Zdi se, da nam pravi: »Naj drugi pobirajo zlato in plujejo po kot vino temnem morju.« »Meni zadostujejo trta in Deliine ustnice, hvala vam.«

Tibul je bil tudi prvi pesnik, ki je obravnaval tematiko rezervnega načrta. Ker se je izkazalo, da je Delia precej manj zvesta, kot je sprva kazalo, se je posvetil Nemesis, a je bila enako problematična. Sumimo lahko, da je bil Tibul pravzaprav zaljubljen ravno v nedosegljivost.

Katul je bil torej prototip, Tibul romantik, Sekst Propercij (pribl. 50 pr. n. št.–pribl. 15 pr. n. št.) pa je bil filozofski disfunkcionalen pesnik. Njegov odnos s Cintio (katere pravo ime je bilo verjetno Hostia), o katerem piše v svojih Elegijah, je vzorna študija težav z navezanostjo. Medtem ko nas Tibul popelje v nežno sanjsko pokrajino, nam Propercij naslika dvorano z ogledali: vse je strastno, intelektualno in kontradiktorno.

Propercij je pesnik, ki čustveni kaos spremeni v opombe pod črto. V njegovih pesnitvah kar mrgoli namigov na mite, zgodovino in panteon rimskih bogov, med igranjem s samo obliko pa elegijo nagiba proti pripovedništvu in celo metapoetični refleksiji. Je pesnik, za katerega bi lahko najverjetneje trdili, da si bo sredi dramatičnega prepira ljubimcev vzel premor in analiziral simbolično funkcijo Andromedinih verig.

Kljub svojemu intelektualizmu, ali pa morda prav zaradi njega, Propercijeva poezija kar gori od hrepenenja. Cintia je nora, nezvesta, gospodovalna, obenem pa jo je povsem nemogoče zapustiti. Njegovi verzi so polni protislovij: ljubezen je obenem svoboda in suženjstvo, ljubljena oseba pa hkrati muza in ječar. Odnos je očitno nezdrav, in prav zato je tudi tako prepričljiv.

Poleg pesniških mer imajo rimske elegije pogosto tudi druge skupne značilnosti: zavračajo tradicionalno moškost (v teh pesnitvah ne boste zasledili čislanosti vojne, pač pa le solze in koprnenje), povzdigujejo ljubezen skorajda na raven religiozne izkušnje, za povrh pa nam postrežejo še z zvrhanim ščepcem mazohizma. Elegik je šibak, cmerav antijunak, ki se ponoči potepa po mestu in se znajde pod Cintijinim oknom z liro in dramatičnimi vzdihi.

Pesnike, ki smo jih obravnavali v tem delu, ločujeta slog in občutljivost. Katul je surov in eksploziven ter kot tak še najboljši rimski približek pankovskim pesnikom. Ker sem sam predan oboževalec panka (v srednji šoli sem celo pel v skupini, ki se je imenovala The Jump Into, če vas je ta informacija morda zanimala), mi je seveda najljubši. Tibul je nežen in liričen, neke vrste Barry White sveta elegij. Je tista pesem, ki te vedno čaka v pripravljenosti na CD-predvajalniku (se jih še spomnite?) v študentski sobi, da lahko elegantno in subtilno pritisneš »play«, takoj ko se vrneš domov z zmenka in vaju čaka še malo mečkanja. Propercij pa je tisti intenzivni in trpeči podiplomski študent, ki čisto o vsem preveč razmišlja.

Vsak od njih je razvil temo ljubezni, ki ni blagoslov, ampak čudovito prekletstvo. Ljubljena oseba je pogosto kruta, odsotna ali pa noro brezbrižna. Vendar so pesnitve tako briljantne prav zaradi takšnega trpljenja.

Trenutno sicer res ne pišemo več v elegičnih distihih (mar ne bi bilo čudovito, če bi morale biti biografije na Tinderju metrično pravilne?), teme, ki so jih raziskovali ti pesniki, pa so vseeno večne. Sodobna poezija, pop pesmi in celo čustvene litanije na Twitterju se napajajo iz Katulovega besa, Tibulovega hrepenenja in Propercijevega zapletenega obupa.

V mnogih pogledih je latinska elegija predvidela našo sedanjo obsedenost s tem, da osebno bolečino spreminjamo v javno umetnost. Ne glede na to, ali v nedogled podrsavate po objavah ljudi z zlomljenim srcem na Instagramu ali pa ponovno prebirate sporočila bivšega in obenem načrtujete impulzivno frizuro, sodelujete v več tisočletja dolgi tradiciji.

Rimski elegiki so bili v bistvu čisto prvi literati, ki so vsem razgalili svojo dušo do najgloblje podrobnosti – in prav zato so nam tako pri srcu.

Kako sodobni se vam zdijo ti elegiki, je skoraj povsem odvisno od tega, kako sodobni so prevodi, in prav v tem je glavna težava te naše serije. Sam berem klasike v angleškem prevodu, Svetlana pa jih bere v izvirnikih. Jaz torej prebiram razredčeno različico izkušnje, ona pa jo dobi naravnost v žilo. Seveda ob branju še vedno uživam, vendar jih ne začutim. Zame so nekaj zanimivega, morda pa tudi prijeten odmev dejstva, da so ljudje že vsaj tako dolgo, kot obstaja človeštvo. Res je sicer, da ne nosimo več tog (no, če to ne velja za vas, vsaka vam čast!), človeška čustva pa so kljub temu osupljivo konsistentna.

Ko boste torej naslednjič zaljubljeni (ali ko boste, bolj verjetno, občutili nekaj, kar bo podobno ljubezni, zaradi česar boste padli v depresijo), se poskusite česa naučiti od Rimljanov. Zapišite svoja občutja. Če ste posebej ambiciozni, lahko nato zapisano še uredite v heksameter. Ali pa si samo natočite kozarec rimskega vina falernia (ali česa podobnega), prižgite svečko in v prazno zašepetajte:

Odi et amo.

Tudi oni so šli skozi to.

***

Komentar Svetlane Slapšak:

Ali so si učeni Rimljani ljubezen res izmislili tako, da so jo prevajali iz grščine? Katul je namreč predvsem genialen prevajalec Sapfine poezije, njegova ljubezenska poezija pa ima skrito poetično-politično ozadje: dost’ mam veličine, epike, kronike, slave in ambicije! Hočem strast in pozabo, želim samo njo, briga me za Forum in kariero! Noah ima prav, Katul je panker … Nasprotno od grške je rimska ljubezen uporniška, vsaj v poeziji. Razliko rimski pesniški ljubimci vpisujejo v imena svojih ljubimk – vse imajo grška imena. Tudi v rimski komediji imajo vse junakinje, večinoma so hetere, grška imena. Razlog je družbena regulacija – gre za rimske ženske/dame s komaj prikrito identiteto in gre za kritiko rimske okornosti, saj Grki veščine ljubezenskega odnosa menda obvladajo bolje. Propercij mora svojo strast opisovati skozi grško mitologijo: ni rečeno, da ga, medtem ko v postelji recitira, njegova ljubimka, ki grško mitologijo pozna bolje od njega, ne bo popravljala … Tibul s svojimi tragičnimi strastmi za ljubimce vzpostavlja nenavaden teater, ki ga ti izvajajo pravilom družbe navkljub, na skrivaj, z vsem tveganjem in v trajnem konfliktu z družbo. Z drugimi besedami, rimska ljubezen je, vpeta v kulturno prevajanje, upor zoper družbo in svobodno prepuščanje strasti v nemogočih razmerah, videti izjemno zapleteno področje, kjer intima vedno trpi in kjer ima domina vedno svoje kaprice.

Grška ljubezen je videti precej enostavnejša: moški predmet svojega poželenja lovi – lov je najpogostejša metafora ljubezni. Ljubezen je bolezen, za katero je seks edino zdravilo. Rimski elegiki hočejo nekaj več kot zgolj zdravilo. Hočejo pogovor, igro, zapeljevanje, pomešano z melanholijo, hočejo nemogoče, hočejo prikrito vojno zoper rimsko togost, hočejo olimpijado občutenj, vse discipline. Ja, ena pogostih metafor za ljubezenski odnos je borba na ozkem ležišču. Rimska družina zahteva, da je zakon usklajen s kariero, rimska soproga pa ima več pravic kot grška. Samostojni moški s svojimi ljubezenskimi avanturami izziva družinske vrednote, namesto da bi deloval kot pater familias z vso svobodo seksualnih ekskurzov. Par, ki se krega, je nevarno odstopanje od pravil.

Za rimske elegike je ljubezen naporna, ves čas so izčrpani, poezija je krik duše, razpete med poželenjem in usklajevanjem medsebojnih odnosov. Ali morda ljubijo samo zato, da bi pisali poezijo? Posledica usodne povezave ljubezni in pisave je vsekakor izjemna: po nori ljubezenski noči na rustičnem posestvu, med rožami, vonjavami in zvoki s polj, s hudim mačkom po lokalnem vinu, se rimski elegik vrne v rimski vrvež in se takoj vrže v pisanje elegije, ki jo bo poslal njej, še isti dan. In kaj če ji pesem ne bo po volji? Kaj če je medtem že prejela pesem, v kateri naslednji kandidat za trpečega ljubimca še bolje izraža svoje ljubezenske muke in svoje še bolj poglobljeno poznavanje grške mitologije?

Rimski elegiki so v vrtincu emocij izostrili opazovanje, simboliko, doživljanje mikrokozmosa, ustvarili so pesniško telo, ki vsrka stvarnost, polno erotizma in sočutja. Skorajda pomislimo na haiku, ko preberemo ta verz:

Umrl je vrabec moje ljubljene.