V najtišjem kotu ljubljanske knjigarne Konzorcij smo v četrtek zvečer doživeli nekoliko podaljšano izkušnjo Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Prisluhnili smo pisateljicama, ki sta letos nastopili na festivalu, prva kot slovenska avtorica v središču, druga kot gostja, druži pa ju predvsem literarna obravnava družinskih zgodb, svojstvenega doživljanja zgodovine, nepripadnosti večini in nerazrešenih podedovanih travm.
Maja Haderlap z avstrijske Koroške pričujoče teme razgrinja v romanih Angel pozabe (Litera, 2012) in Ženske v temi (Goga, 2025), oba je iz nemščine prevedel Štefan Vevar, medtem ko jih Veronika Simoniti obravnava v romanu Ivana pred morjem (Cankarjeva založba, 2019), za katerega je leta 2020 prejela nagrado kresnik.
Čeprav Maja Haderlap piše v nemščini in je vpeta v nemški literarni prostor, se njena literatura giblje v diapazonu slovenskega. Zaznamujejo jo slovenska zgodovina, izročilo in izkušnja slovenstva zunaj meja Slovenije. Njene knjige sočasno izhajajo v nemščini in slovenskem prevodu, sama pa razširja pojem slovenske literature, ki tako postaja vse bolj odprta in prepišna. Kako lepo so njena dela sprejeta v slovenski književnosti, dokazuje tudi nagrada mira, ki jo je prejela za Angela pozabe. »Sama čutim, da so moje knjige tudi slovenske,« pravi. Njen sentiment do slovenstva se kaže tudi v pripovedovanju: Slovenci vselej smo, gre za našo tradicijo, našo zgodovino. »Slovenščina ima, podobno kakor drugi jeziki, tudi možnost sprejemanja ljudi vase,« pravi Maja Haderlap, »in jih tudi sprejema.«
Poleg nje med avtorice in avtorje, ki v tujem jeziku pišejo v in o slovenskem prostoru, sodita tudi Erica Johnson Debeljak in Lidija Dimkovska.
Posledice druge svetovne vojne je Maja Haderlap doživljala predvsem kot koroška Slovenka, tragično usodo babic in mater iz svoje bližnje okolice pa ubesedi v obeh romanih.
V čas druge svetovne vojne je umeščen tudi roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem, kjer je prav tako predstavljena ženska perspektiva vojne. Avtorici s svojimi junakinjami osvetljujeta v vojni žensko, ki je do nobelovke Svetlane Aleksijevič bila skrita v temi. Slednja v romanu Vojna nima ženskega obraza (prevedel Jani Rebec, Goga, 2020) zapiše: »Ženska vojna ima svoje barve, svoje vonje, svojo osvetlitev in svoj lastni nabor čustev.«
Pri Maji Haderlap in Veroniki Simoniti ženske iz zaodrja stopijo v ospredje in povejo lastne tragične zgodbe.
Tudi pri Maji Haderlap in Veroniki Simoniti ženske iz zaodrja stopijo v ospredje in povejo lastne tragične zgodbe, saj je »ženska v vojni najbolj ranljiva«, kakor pravi Veronika Simoniti. Želeli sta ubesediti ženske, ki bežijo od lastne usode, spomina, pričakovanj in konfliktov. Obe ugotavljata, da posledice druge svetovne vojne še vedno nosimo v sebi. Kot narod se nismo spravili z lastno zgodovino, manjka nam spoznanje, ki bi nam to spravo omogočilo. »Kolektivnega spomina, ki je stvar dogovora, nismo opredelili, zato se razhajamo,« pravi Veronika Simoniti. Sama je navdih za zgodovinsko snov dobila iz dedovih pisem, ki jih je pošiljal iz konfinacije, torej je izhajala iz »najbolj živega neživega materialnega izraza intimnosti«.
Nadvse pomembno in pogumno je pisanje Maje Haderlap, ki se bori proti miselnosti, da koroški Slovenci ogrožajo enotnost Koroške, obenem pa tiste, ki si niso zmogli priznati svojih narodnih korenin ali so jih zanikali in zavračali, sooča z resnico in jim tako pomaga priti do priznanja in spoznanja o svojem poreklu. Njena literatura opozarja na dvojezičnost in multikulturni prostor, ki pa seveda v ljudeh povzroča tudi konflikt; ta ne sme ostati zamolčan in nerazrešen. Med pogovorom v Konzorciju nam je zaupala, da je veliko ljudi iz njene skupnosti ob branju predvsem Angela pozabe doživelo olajšanje, občutek pripoznanja in katarze. Njihovo življenje je postalo lažje.
Avtorici – vsaka na svoj način – brišeta meje zgodovine, spomina, nacionalne zavesti, kolektivnega in individualnega, preteklega in sedanjega. Njuna dela ostajajo odmevna, aktualna in brezčasna, slovenskemu bralstvu pa odpirata nove vidike in nas nagovarjata z dobro ubeseditvijo večplastnosti travmatičnih doživljajev, ki so nam skupni … in nas hočeš nočeš povezujejo.
