Bežeč pred vročinskim valom, ki je zajel tudi severni del Evrope, sem se znašel na jezeru Liepnitz, nekaj deset kilometrov severno od Berlina. Sredi lepega podolgovatega jezera se nahaja lep, podolgovat otok. V koči ob pristanu dobite pivo in morda tudi klobaso, popoldan, ko pridelajo dovolj sončne energije, še sladoled. Malo naprej so prvi šotori čez večji del otoka razpotegnjenega kampa. Na otoku sta dve plaži, mit in ohne, za kopanje s kopalkami in brez njih. Tu je skratka vse, kar človek potrebuje za prijeten oddih.
Voda v jezeru Liepnitz je bila tisto nedeljo ravno pravšnja za ohladitev, posedanje v senci dreves ob vodi pa, vsaj dokler se popoldan ni na njej zbralo preveč prebežnikov iz vrelega mesta, meditativno. Gozdnata, neokrnjena obala jezera me je na trenutke spominjala celo na jezera na otoku Mljet, ki so bila vsaj med pandemijo meditativno spokojna, in ta primerjava mi je neprestano vsiljevala vprašanje: Zakaj Nemci poleti rinejo čez celo Evropo, da bi se prebili do kampov v Vrsarju ali Poreču?
Jezero Liepnitz je namreč le eno brezštevilnih brandenburških jezer, ob katerih se da prijetno počitnikovati in se pri tem izogniti uram čakanja pred predorom Karavanke, gnečam na ljubljanski obvoznici, kilometrskim zastojem na mejnem prehodu Gruškovje ter namrgodenim hrvaškim natakarjem, ki vam strežejo aperol spritz za osem evrov.
Vprašanje o smiselnosti počitnikovanja na drugem koncu sveta je seveda eno temeljnih vprašanj našega časa. V času pospešenega globalnega segrevanja so domala vsa potovanja postala pregreha in ena od najpogostejših vedenjskih sprememb, ki nam jih svetujejo v svojih priročnikih za življenje v času apokalipse, je prav odrekanje nenujnim potovanjem. Kolesarite v službo, jejte manj mesa, kupujte lokalno pridelano hrano, ogrevajte se s plinom ali sončno energijo in dopust preživljajte doma.
In če lahko v butični Sloveniji, kjer si letovanje brez bonov lahko privoščijo le šejki, oligarhi in Norvežani, to morda komu zveni rahlo cinično, v Nemčiji zveni precej razumno. No, vsaj meni je tako zvenelo, ko sem se odrinil od drevesnega debla in se obešen na visečo vrv zagugal proti modrikasti gladini jezera Liepnitz in kmalu zatem pristal v osvežujoči globini. In v tistem trenutku sem se resno spraševal, v čem je privlačnosti Mediterana v juliju in avgustu, ko se morje segreje do skoraj trideset stopinj, plaže pa prekrije nepregledna množica na soncu pražečih se teles.
A tega vprašanja v resnici nisem naslavljal na Nemce, ki so se skupaj z mano kopali v jezeru Liepnitz ali posedali ob njem, temveč nase. Vse odkar je postalo jasno, da moramo ljudje, če želimo preživeti, spremeniti svoje navade, se namreč sprašujem, ali bi se lahko v celoti odpovedal potovanjem. In skoraj v isti sapi se sprašujem, zakaj mi je že sama misel na to tako zelo boleča. Brez težav se namreč v mislih odpovedujem vožnji z avtomobilom, četudi ne Ljubljana ne Slovenija nimata urejenega javnega prometa, ki bi lahko nadomestil uporabo avtomobila. Brez težav se v mislih odpovedujem rednemu uživanju mesa, pravzaprav sem se mu že odpovedal. A potem ko me je pandemija za dve leti in pol priklenila v Evropo oziroma v bližnjo okolico Slovenije, mi je še bolj kot prej jasno, da se bom potovanjem zelo težko odpovedal.
Prav izkušnja zaprtosti državnih in celo občinskih meja, ki mi je omogočila, da sem odkril številne lepote bližnje okolice Ljubljane, se prepričal o prijetnosti kopanja v različnih slovenskih jezerih, užival na letovanju na Koroškem in se kot majhen otrok veselil potovanja na Dunaj, je namreč močno utrdila moj vtis, da se usodna privlačnost potovanj skriva v odmikanju od doma. Dlje kot odpotuješ, močnejši je občutek odmika.
Če sem prej o odmikanju razmišljal zgolj metafizično, sem v pandemiji začel resnično sumiti, da ima naše telo zmožnost zaznavanja oddaljenosti od doma, da torej obstaja neke vrste gravitacijska sila, ki nas potiska k domu, in da zato v vsakem trenutku mi nezavedno čutimo, kako zelo smo oddaljeni od izhodišča, kako zelo smo odmaknjeni od tistega, kar je najbolj naše. Tujost je, z drugimi besedami, lahko morda tudi fizikalna sila.
Noben izlet, ki sem si ga privoščil med pandemijo, ni namreč uspel v meni obuditi tistega čarobnega občutka, ki sem ga prvič doživel pred zdaj že skoraj dvajsetimi leti, ko sem prvič pristal v Aziji, na letališču v Kuala Lumpurju. Ker sem se takrat še bal letenja, se mi je zdelo, da sem zgolj začutil olajšanje, ker sem preživel svoj daleč najdaljši let v življenju, a kadarkoli sem v naslednjih letih pristal na kakšnem oddaljenem kontinentu, se je občutek ponovil. In razmišljam, da je morda ta občutek neke vrste odtrganje telesa od doma, od sile, ki ga veže k domu. Telo prispe izven dosega oziroma izven območja signala, iz česar se s časom razvije povsem fizična potreba po odmiku, po odtrganju. Potovanja tako postanejo fizična potreba, ki jo preprosto moraš potešiti.
Morda nekaj sorodnega čutijo tudi alpinisti, ko se vedno znova vzpenjajo visoko v gore, v nikomur dosegljive višine, morda je to tisti znameniti klic gora, o katerem govorijo. Morda se njihova telesa šele visoko nad oblaki odtrgajo od sveta tu spodaj.
A če je odvisnost od potovanj v daljne kraje ali alpinizma družbeno sprejemljiva, ljudi, ki radi nakupujejo, se vozijo naokrog z urbanimi terenci ali gliserji, ali zgolj kadijo cigarete, naša družba rada obtožuje nevestnega, neetičnega, celo nečlovekoljubnega vedenja. Čeprav gre v vseh primerih le za različne navade in razvade, ki so s časom prerasle v fizične potrebe in ki se jim zato ljudje težko odpovedo. Epidemija je sicer pokazala, da se ljudi lahko zelo preprosto prisili, da svoje navade spremenijo za kratko, časovno omejeno obdobje, pokazala pa je tudi to, da kratkočasna opustitev navad ni niti približno enaka dolgoročni, trajni spremembi življenjskega sloga. Po koncu pandemije se nas je namreč velika večina zatekla nazaj k staremu načinu življenja, vključno z najbolj zaničevanim početjem, kot je križarjenje po Mediteranu ali Karibih.
Da je navada železna srajca, žal ni le puhel pregovor, temveč kruta resnica, in če se strinjamo, da bomo morali za preživetje dejansko začeti spreminjati svoje navade, se o tem ne moremo pogovarjati lahkotno, kot se v jutranjih oddajah pogovarjamo o stilski preobrazbi ali kot se na pikniku s prijatelji menimo o menjavi ponudnika internetnih storitev. Spreminjanje človekovih navad in razvad je zapleten, mučen in dolgotrajen proces z negotovim koncem in tega ne moremo prepustiti radijskim voditeljem, lifestyle revijam in selfhelp filozofom. Prav tako ni dovolj reči, naj vsak od nas začne sam pri sebi in za začetek spremeni eno svojo škodljivo navado.
Če je namreč naša usoda v določeni meri res odvisna od tega, kako zelo bomo mi v bližnji prihodnosti sposobni spremeniti svoje vedenje, potem se pač moramo zresniti in se o spreminjanju lastnega vedenja pogovarjati z enako resnostjo, kot se pogovarjamo o alternativnih virih energije.
Lahko pa si seveda tudi priznamo, da se nismo sposobni spremeniti in se začnemo pripravljati na konec sveta.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
