Že naslov najnovejšega dela slovensko-francoske pisateljice, ki od zgodnjih osemdesetih let naprej živi v Parizu, a se v Slovenijo pogosto vrača, evocira petkove aktivnosti slovenske civilne družbe izpred dveh let, ki je z miroljubnimi kolesarskimi protesti v neposredni bližini parlamenta sporočala tedanji vladi, da je čas za odstop. Novi roman Brine Svit, katere dela so prevedena v številne jezike in ki prejema nagrade v Franciji, Slovenija ji je togledno manj naklonjena, se odvija na ozadju družbenih pretresov, ki so se zapisali v zgodovino Slovenije. Vendar je v ospredju pripovedi znova, kot avtoričina neobhodna tematska stalnica, ljubezenski zaplet, četudi se ta zgodi šele v drugem delu romana. Prvi del je namreč prepreden s prebolevanjem pravkar prekinjene daljše ljubezenske zveze prvoosebne pripovedovalke Nastje, ki prav zaradi tega iz Pariza pribeži v rodno mesto. Kjer razen izmikajočega se srečanja s sorello Doro ugotavlja, da Ljubljana ni več takšna, kot je bila. Ne samo, ker je obiskala mesto v času vsesplošnega zaprtja, ki ga je povzročil neznani virus in kjer vre od podtalnega dogajanja, ki v rednih tedenskih intervalih dramatično vznikne, ampak predvsem zato, ker v primežu brbotajočih občutkov zapuščenosti in izdanosti, ki v ženski srednjih let nedvomno prikličejo tudi vprašanja o minevajoči lepoti ter privlačnosti, o minevanju nasploh, ugotavlja, da se je tudi sama spremenila, zaradi česar Ljubljano in ljudi ter dogodke v njej doživlja drugače.
V zanjo preveliko najeto stanovanje v centru mesta se po lastnikovi spretni intervenciji kmalu vseli tudi belgijski novinar Tobias, ki je prišel dokumentirati aktualno družbeno dogajanje. Ta jo iz prvotne motnje v Nastjinem zadržanem, zaprtem in s fasado prijaznosti zavarovanem razbolenem notranjem svetu postopoma prelevi v osebo z zavedanjem o nujnem družbenem angažmaju, s katerim Nastja nadaljuje Tobiasovo delo, ki se je zaradi zdravstvenih razlogov moral nenadoma vrniti domov. Seveda potem, ko se je med njima po začetnem odmikanju in postopnem približevanju zgodil tisti ljubezenski stik. Fluiden, spolzek, nezavezujoč, prekinjen in na pogled povsem neobetaven, takšen, kot se vselej naplete v romanesknem svetu Brine Svit, in takšen, ki požene dogajanje in hkrati zaplete tako medosebne odnose kot tudi odnos osrednje protagonistke do sebe. Odnos, čigar usoda ostane odprta tudi po koncu zgodbe in ki kljub zapletenim okoliščinam dopušča tanek prostor za obstoj v prihodnje. In odnos, ki protagonistko prestavi iz molovske lege, v katero se je zapredla, v vnovično vitalnost in odprtost za nove možnosti.
To je téma, ki jo avtorica v različnih literarnih zvrsteh, poleg romanov tudi v esejih, pripovedih in novelah ter idejno-tematskih konstelacijah obravnava od začetka svojega pisanja, ko je izšel njen kratki dnevniški prvenec April (Mladinska knjiga, 1985), se po trinajstletnem premoru nadaljeval z odmevnejšim Con brio (Nova revija, 1998) in romani Odveč srce (Cankarjeva založba, 2006), Coco Dias ali Zlata vrata (Cankarjeva založba, 2007), Noč v Reykjaviku (Cankarjeva založba, 2011) in novelistične zbirke Nove definicije ljubezni (Mladinska knjiga, 2020). V njih je Svit vsakič znova prevrtavala ustaljene vzorce tega razpršenega, mnogoobraznega in problematičnega pojava, imenovanega ljubezen.
Slednjo avtorica razume in problematizira v širšem pomenu in ni vselej pogojena s seksualnostjo, četudi je slednja, kot nam sporočajo njena dela, pogosto del nje, ker njene protagonistke po njej hrepenijo, si zapolnjujejo praznino, še bolj pa skozi njo iščejo svobodo. Ljubezen kot prijateljstvo, naklonjenost, odpiranje drugemu, dostop do lastne ranljivosti ali ranljivosti drugega, tudi odmik, ki lahko pomeni konec srečevanj, je lahko pogojen z ljubeznijo. Zgodbe o ljubezni so pri Brini Svit zgodbe o strasti, tveganju, bolečini, izgubi, minevanju, hrepenenju, predajanju, prevari, smrti in novih začetkih. O senzibilnih, ranljivih ter sprejetost, bližino in smisel iščočih posameznikih, ki skušajo kar najbolje preživeti v individualistični brezobzirnosti sodobnega sveta. So zgodbe, ki na liričen, intuitiven način povedo, da po koncu nekega odnosa, po koncu nekega časa, ni več možno stopiti na prejšnje tirnice, ker slednje ne bodo nikoli več iste. Pokaže, zakaj je nemogoče dvakrat stopiti v isto reko.
Ob vsem tem je roman Uporni bicikli, kot je pisateljica sama povedala, roman o različnih vrstah srečevanj. Glavna protagonistka, avtoričin alter ego, se najprej po daljšem času sreča s svojim rodnim mestom, sreča se z novim moškim, ki prinese romaneskni zaplet, in sreča se z zgodovinskim trenutkom rodne dežele. Ključno pri tem je, da imajo vsa tri srečanja podoben dramaturški ustroj; Ljubljana ni več to, kar je bila nekoč, prelevila se je v mesto duhov, ki se vsak petek prebudi v burno politično vrenje, po prvotnem zavračanju Tobiasa se med njima splete topel, iskren, kratek erotičen odnos, prvotna ravnodušnost do petkovih protestov jo, delno tudi zaradi Tobiasovega angažmaja, prelevi v dejavno udeleženko srečevanj, ki so razlog njenega podaljšanega bivanja v Ljubljani in ki ob koncu rezultira v intervju s Slavojem Žižkom. V njenem angažmaju prepoznavamo obraze in dejavnosti resničnih vodilnih protestnikov, nenazadnje roman uvede znamenita misel Borisa A. Novaka svoboda je glagol, ki je, kot Svit brez zadržkov pove, njegovo »bistvo, strnjeno v ta verz«.
»Ali lahko pove z gotovostjo, kdaj se je odločila, da bo ostala še nekaj časa tukaj, da ne bo odpotovala naslednji dan, kot je bilo predvideno, ampak prestavila let in pustila stvarem, da se zgodijo, kot se morajo zgoditi? (…) Ko jih moški s tenkimi, kovinskimi očali pozdravi iz strmine pred kopališčem, na tem novem Trgu republike – kajti Trg republike je tam, kjer smo mi – skandira po mikrofonu, in ko množica zaploska, zavriska, zavpije od veselja. Ali ko se spet obrne okoli sebe in ga vidi, to veselje, ki je povsod, ki se zrcali na obrazih, ožarjenih z zadnjimi sončnimi žarki, ki je v zraku, ki je otipljivo, navdušujoče, nalezljivo, ki pravi ne in ja hkrati (…)«
Roman Uporni bicikli je tako tudi dragocen dokument prelomnega zgodovinskega trenutka. Pri tem je pomenljivo, da je umetniško pričevanje dogodkov pomladi 2020 nastalo s pogledom od zunaj in jih morda tudi zaradi tega popisalo s tolikšno mero optimizma, zanosa, skorajda sreče. In popisalo ga je v prepoznavnem slogu, ki stavi na preprostost, jedrnatost, stvarnost, a premišljenost in izdelanost, ki je pozoren na detajle tako zunanje resničnosti kot posameznikovih notranjih vzgibov, ki je okleščen sentimenta, včasih zarezujoč, a mehak in topel, skorajda liričen. Takšno je prvo delo Brine Svit, ki se v celoti dogaja v Ljubljani in njen prvi roman, ki je za razliko od avtoričinih del – od romana Moreno (Cankarjeva založba, 2003) naprej, ki najprej izidejo v francoščini, nakar jih pisateljica napiše še v slovenščini –, premierno izšel v slovenskem jeziku.
