AirBeletrina - Srhljivke?
Foto: GOGA
Kritika 18. 11. 2026

Srhljivke?

Kaj je srhljivka? Drugače kot grozljivka, ki želi ustvariti predvsem občutek strahu, tesnobe, tudi gnusa, srhljivka deluje bolj pretanjeno, ne z elementi šoka, temveč z grajenjem napetosti, ki izvira predvsem iz človeške psihe. Angleška ustreznica, ki nam je, ironično, morda bolj domača, je triler. Zadnje čase je (ponovno) veliko govora o razcvetu slovenske žanrske literature, ki se je začel s kriminalkami, nadaljeval s fantazijskimi in z ljubezenskimi romani, sedaj pa dobivamo tudi bolj srhljivo in grozljivo literaturo, kar je trenutno najbolj opazno pri zbirki kratkih zgodb Matjaža in Davida Zupančiča Temu kraju se reče drugače, ki jo opisujejo kot srhljivo, in grozljivih zgodbah Hudič Trbovlje trese Vida Šteha, pred tem pa je bilo to na primer opazno tudi pri romanih Mor in Krvavec Tomaža Kotnika. Z razvojem žanrske literature in njenim razvejanjem v podžanre pa se zdi, da bi prevetritev potrebovala tudi terminologija, s katero operiramo. Nekateri izrazi (že omenjeni srhljivka in grozljivka) se pogosto uporabljajo zamenljivo, medtem ko bi bilo treba določene izraze šele na novo izumiti (posebej je to očitno na področju fantazijske literature). Potem pa je tu še »težava«, ki se pojavi pri pisanju o literaturi, kot so Srhljivke Dušana Čatra, kjer sicer srečujemo žanrske elemente, a zgodb ne moremo tako enostavno označiti in popredalčkati. Oznaka »srhljive« se seveda ponuja že z naslovom, a o zgodbah ne moremo govoriti kot o žanrskih. Morda bi lahko za nekatere od njih rekli, da se poigravajo ali spogledujejo z žanrskimi elementi.

Dušan Čater: Srhljivke. Goga, Novo mesto 2026 (literarna zbirka Goga).

Naslov Srhljivke je zavajajoč, kar je knjigi v veliko škodo, saj ustvari horizont pričakovanj, ki pa jih knjiga ne izpolni. Po knjigi posežemo z mislijo, da bomo prebirali polnokrvne srhljive zgodbe, izkaže pa se, da so srhljivi scenariji bolj kulisa za osrednjo temo, ki je rdeča nit vseh šestih zgodb v zbirki, in to so odnosi. V prvi zgodbi, Klincman, se med zelo očitno neskladen par vrine nenavaden maček, v naslednji, z naslovom Nobena konstanta ni dobra, se razkriva ljubosumje med prijateljicama, potem sledi zgodba Iskre, ki govori o neuslišani ljubezni, nato Svinja, v kateri beremo o obsedenosti, predzadnja zgodba, Vodnjak, govori o izgubi otroka in žalovanju, zadnja, naslovljena Božji dar, pa se dotakne človekovega odnosa z umetno inteligenco. Problem večine zgodb je, da skušajo združiti žanrske elemente in neko globlje sporočilo ali družbeni komentar, a pri tem ne ene ne druge plati ne razvijejo dovolj dobro. Srhljivo vzdušje zbledi v ozadju obravnavanja neke globlje tematike, medtem ko liki ostanejo večinoma ploski in zavezani stereotipom.

Vzemimo za primer kar prvo zgodbo, Klincman, ki je tudi najdaljša v zbirki. V romanu Mačje pokopališče Stephena Kinga glavni junak Louis družinskega mačka, ki ga je povozil tovornjak, pokoplje na starodavnem pokopališču enega izmed plemen ameriških staroselcev. Maček se čudežno vrne nazaj, a ni več isti. Zgodba Klincman se poigrava s podobnim motivom peklenskega mačkona, le da ta nikoli ni bil družinski ljubljenček, ampak gre za najdenčka, ki si ga Lena, partnerka glavnega junaka in pripovedovalca Makija, zelo želi, Maki pa se ga zelo želi znebiti. Maki, moški srednjih let, in Lena, njegova dokaj sveža partnerka, sta se spoznala na službeni zabavi. Lena ima za seboj težko zgodbo, saj je njen prejšnji partner izginil v potapljaški nesreči, Maki pa je pred tem stoično vztrajal v zvezi, ki se je tudi brez razhoda že zdavnaj iztekla. Z Leno je ponovno oživel in čeprav je bilo na hitro, sta se preselila v staro hišo na obrobju Ljubljane in se trudila spočeti otroka. Maki je karakteriziran kot dokaj pasiven moški, ki si v svojem življenju želi čim manj pretresov ali sprememb. Želi si le miru, tudi pred Leno in njenimi željami. Lene pravzaprav ne spoznamo. Izvemo nekaj bežnega o njeni preteklosti in to, da si želi postati mati. V zgodbi deluje bolj kot stereotip nergave in nerazumne, preveč čustvene žene. Maki se, prav tako stereotipno, njenim zahtevam uklanja, samo da bo mir. Njun odnos je površinski, drugačen ne more biti, saj tudi sama kot lika nista izdelana, vsaj ne onkraj nekega stereotipa, ki naj bi deloval kot neke vrste parodija zakonskega življenja, ker velja pravilo »happy wife, happy life«, ali pa (nezrelega) moškega v primežu krize srednjih let. Morda prav zaradi tega tisto, kar bi moralo delovati srhljivo, ne doseže želenega učinka, temveč deluje bolj kot poskus satire. Zgodba se začne v stari hiši na obrobju mesta, ki je potrebna obnove. Klasičen element srhljivk in grozljivk, ki pa ostane neizkoriščen, saj hiša in njena lokacija v nadaljevanju pravzaprav ne igrata nobene pomembne vloge. Zgodba bi se lahko odvijala kjerkoli drugje. Lena v baru rekreacijskega centra najde suhljatega in ocufanega oranžnega mačka s poškodovanim očesom. Maki, ki nikoli ni maral mačk, v njem takoj prepozna žlehtnobo, a Lena ubožčka kljub temu vzame domov, kjer maček kmalu postane jabolko spora in zasede Makijevo mesto v postelji, zato se je Maki primoran preseliti na kavč. Zanimiva in nejasna je tudi izbira mačkovega imena – Klincman. Neobičajno ime za hišnega ljubljenčka, ki zveni bolj kot priimek (morda gre za aluzijo na nekdanjega nogometaša Jürgena Klinsmanna?), je še bolj nenavadno ob imenu glavnega lika, Maki, ki bi se bolj podalo hišnemu ljubljenčku. To bi lahko razumeli kot namig, da bo maček prevzel Makijevo mesto ob Leni, kar se nazadnje tudi zgodi, ne glede na Makijeve vztrajne poizkuse, da bi se mačka znebil. Razplet zgodbe je dokaj pričakovan, še posebej ob omembah Leninega izgubljenega bivšega partnerja in njegovih vzporednic s Klincmanom. Zgodba ima potencial za pravo srhljivko: stara hiša na samem, dokaj svež par, ki se preseli iz mesta, in maček, vsiljivec, ki sproži spiralo paranoje. Umanjka tisti element skrivnosti, negotovosti, kaj je pravzaprav resnično – gre za junakove blodnje ali je maček zares demonski? Zaradi stereotipnih likov in ploskega odnosa med njima pa zgodbi tudi ne uspe, da bi bila nek poglobljen komentar ali uvid v tematiko medosebnih odnosov.

Zgodba ima potencial za pravo srhljivko: stara hiša na samem, dokaj svež par, ki se preseli iz mesta, in maček, vsiljivec, ki sproži spiralo paranoje. Umanjka tisti element skrivnosti, negotovosti, kaj je pravzaprav resnično – gre za junakove blodnje ali je maček zares demonski?

Podoben problem imajo tudi zgodbe Nobena konstanta ni dobra, Iskre in Božji dar, saj si prizadevajo združiti elemente satire in srhljivke, hkrati pa podati nek širši družbeni komentar, a na koncu nič od tega ni dovolj razdelano, da bi prišlo do izraza. S srhljivostjo še najbolje uspe zgodba Svinja, v kateri se vseskozi gradi nek suspenz, tudi z nepričakovanim obratom. Zgodba več pusti prikrito, kot pa razkrije, kar ji je v prid. V njej skozi tretjeosebno pripoved spremljamo neimenovano protagonistko srednjih let, ki na avtobusu razvije nenavaden odnos z neznanim moškim, ne da bi z njim spregovorila besedo. Sprva ji neznanec sledi vse do doma, kar je srhljivo že samo po sebi, potem pa se zgodi preobrat. Neznanec ji preneha slediti, zato začne ona slediti njemu. Gre za zgodbo o osamljenosti in želji po intimi, ki pa se izrazi na bolesten način. Zgodba je odprta in ima hkrati dovolj oprimkov, da spodbudi domišljijo in razmišljanje o tem, kaj se je med dvema neznancema pravzaprav zgodilo. In kako si lahko naš um ustvari neko predstavo iz znakov, ki to morda sploh niso.

Zgodba več pusti prikrito, kot pa razkrije, kar ji je v prid.

Nasprotno pa elementi srhljivke povsem umanjkajo v zgodbi Božji dar, v kateri se upokojenec Božidar spoprijatelji s klepetalnim robotom, ki temelji na generativni umetni inteligenci, in ga uporablja za pisanje svojih pesmi. Tukaj je očiten satirični komentar na porast literarnih del, ki so ustvarjena s pomočjo umetne inteligence, in pa na to, kako hitro lahko začnemo verjeti laskavim besedam o tem, da gre kljub vsemu za naše delo in da je to delo, seveda, mojstrovina. Zgodba, ki bi lahko imela potencial tako za pravo srhljivko kot tudi za poglobljen družbeni komentar, pa izpade plitvo, saj so liki in situacije, v katerih se znajdejo, ponovno povsem stereotipni. Zelo podobno kot v zgodbi Klincman je tudi tukaj vtis, da si glavni junak Božidar želi samo miru pred ženo Mileno, ki bi kar naprej rada nekaj z njim počela, na primer gledala Netflix, kartala s sosedi ali šla na križarjenje. Sploh pa je ne zanimajo poezija, umetnost in velike teme, kot je na primer nastanek vesolja, o čemer se je Božidar začel pogovarjati s ChatGPT-jem. Tudi to razmerje pa se skisa, ko mu program v zvezi s tem, kako se znebiti ženinega nadlegovanja, ponudi odgovore, ki nakazujejo, da je morda težava v njegovem obnašanju in ne v ženinem »nadlegovanju«. Zgodba se sicer zaključi v pozitivni luči, a ne doseže pravega učinka. Namesto poglobljenega ali inovativnega uvida bodisi v razmerje med človekom in umetno inteligenco bodisi v partnersko razmerje, v katerega poseže umetna inteligenca, je občutek bolj tak, kot da beremo neko posplošeno sodbo o tem, kako je umetna inteligenca »slaba«.

Kot najmočnejšo zgodbo v zbirki bi izpostavila zgodbo Vodnjak, v kateri se intrigantno prepletajo tri pripovedne perspektive. Povezave med njimi se razkrivajo postopoma, kar drži bralsko pozornost, zgodba pa do konca ostaja nepredvidljiva in napeta. V zgodbi je veliko srhljivih elementov. Dogaja se v navidez idiličnem podeželskem kraju ob jezeru, pod to podobo pa tlijo družinske skrivnosti, odvisnosti in kriminal. Miha na vikendu ob jezeru žaluje za svojim sinom, ki je prav tam nekega zimskega dne nepojasnjeno izginil. Njegova pripoved se prepleta s pripovedma moških s sosednje domačije, Metoda, odsotnega očeta, ki je dolgo časa preživel v zaporu in se sedaj nenajavljeno vrača domov, in Sergeja, Metodovega sina, ki je na domačiji ostal sam z bolno materjo. Ta zgodba izstopa tudi zaradi večplastnosti likov – vse tri lahko prepoznamo kot negativce, a hkrati lahko z njimi sočustvujemo in jih razumemo. Tudi njihovi odnosi so kompleksni in niansirani. Večplastnost in globina zgodbe se kažeta tudi v tem, da se je ne da povzeti v nekaj kratkih povedih, kot se da na primer povzeti zgodbi Klincman ali Božji dar. Je zgodba o izgubi in žalovanju, o tem, kako to lahko razžre odnose, pa tudi zgodba o zamerah in maščevanju, ki pa največjo skrivnost pušča nerazrešeno. V ozadju pa ves čas tli občutek propada, brezizhodnosti, kar prispeva k srhljivosti. Morda ta zgodba deluje najbolje, saj se ne ukvarja s satiro niti s širšimi družbenimi tematikami, temveč se poglobi v same like in med njimi ustvari prepričljive povezave.

Kot najmočnejšo zgodbo v zbirki bi izpostavila zgodbo Vodnjak, v kateri se intrigantno prepletajo tri pripovedne perspektive.

Zbirka Srhljivke pušča mešan vtis, delno verjetno zaradi naslova, ki obljublja žanrsko vsebino. Morda besede »srhljivke« ne gre brati kot žanrske oznake, temveč širše, mestoma ironično: srhljivo je na primer lahko že to, da nekdo stvaritve generativne umetne inteligence razume kot svoje (umetniško) delo, kot v zgodbi Božji dar. A ta ideja ostane preveč na površju. Čatru najbolje uspeva tam, kjer se poglobi v like in pokaže čut za nianse, kot v zgodbah Vodnjak in Svinja.

 

 

 

 

Kritika je objavljena s pomočjo Javne agencije za knjigo RS.