Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali.
___________________________________________________________________________________
Eden mojih najpogostejših rekov je, da se mi velikokrat kakšna stvar po nesreči posreči. In točno to se je zgodilo tudi z blogom Ajda naklada, ki je leta 2020 nastal … jah, po nesreči!
A začnimo na začetku. Kot otrok sem res rada brala. Kar obsesivno brala, bi se lahko reklo. Do te mere, da sem do svojega dvanajstega leta prebrala skoraj celoten mladinski oddelek lokalne knjižnice in presedlala na odraslo literaturo. Natančneje, takrat mi je bilo ponujeno Mačje pokopališče Stephena Kinga. Lahko si predstavljate, da od tam ni bilo več poti nazaj med baletne copatke in peterico prijateljev. Kaj se je s to strastno bralko zgodilo potem, da vmes skoraj 15 let praktično nisem brala? Ne vem. Najbrž obvezna branja na gimnaziji. V vsakem primeru sem doživela najbrž najdaljši bralni mrk vseh časov. Kolikor se pogovarjam z drugimi bralci, ta srednješolski mrk niti ni tako redek in nenavaden.
Kljub vsemu sem v vsem tem času knjige navdušeno kupovala in sledila domači produkciji. Sem pa tudi pisala! Kot otrok sem pisala pesmi in kratke zgodbe, kot najstnica sem se pridružila novinarskemu krožku, kot odrasla pa sem bila več let del uredniškega odbora lokalnega časopisa. Večkrat sem ustvarila tudi kak spletni dnevnik oziroma blog, a nikoli nisem vztrajala. Pa pridemo spet do te posrečene nesreče.
Že od začetka objavljam le knjige, čeprav jih algoritmi nimajo radi, in že od samega začetka ustvarjam le po občutku in svojih lastnih interesih. In očitno to deluje. Ali pa se mi je spet nekaj po nesreči posrečilo.
Na začetku leta 2020, ko si še nihče ni predstavljal, kake hude načrte ima za človeštvo to leto, sem udarila po mizi in si postavila cilj, da v enem letu preberem 20 knjig. Da si bom zapomnila, kaj sem brala in kako se mi je prebrano zdelo, sem ustvarila neki čisto enostaven blog. Zase. Potem se je zgodilo prvo zaprtje, in kot vse šole, je tudi naša, kjer poučujem otroke s posebnimi potrebami, začela poučevanje na daljavo. In ker moji učenci ne zmorejo prisostvovati pouku na spletu, kot njihovi nevrotipični vrstniki, sem snemala učne ure in posnetke nalagala na YouTube. Kanal sem morala nekako poimenovati, in ker sem imela občutek, da ves čas le nakladam, je dobil ime Ajda naklada. Ko sem vse več o knjigah pisala tudi na Instagramu, tam nisem mogla biti več ajda1989 ali kakorkoli sem se prej pač imenovala, zato sem tudi tam postala Ajda naklada. In ostalo? Ostalo se je pač zgodilo.
V prvem letu ustvarjanja sem prebrala 70 knjig, ne 20. Blog, ki sem ga začela pisati zase, so začeli brati drugi ljudje, Instagram profil Ajda naklada pa je postal moj prekrasen delček interneta, na katerem se nas je do danes zbralo že več kot 8500 ljubiteljev branja.
Na profilu sem najprej objavljala mnenja o knjigah in vztrajala pri dolgih zapisih na platformi, ki je sicer namenjena deljenju knjig. Že od začetka objavljam le knjige, čeprav jih algoritmi nimajo radi, in že od samega začetka ustvarjam le po občutku in svojih lastnih interesih. In očitno to deluje. Ali pa se mi je spet nekaj po nesreči posrečilo.
Poleg projektov za spodbujanje branja na mojem profilu potekata še dve izmenjevalnici; Knjižni pirh in Knjižni skrivni Božiček. V zadnji sezoni slednjega si je skoraj 400 ljudi izmenjalo skoraj 1500 knjig!
Kljub vsemu je profil iz nečesa »zame« prerasel v res krasen hobi, prek katerega sem spoznala krasne ljudi. Na mojem profilu poteka več projektov za spodbujanje branja. Nakladalna značka je moja različica bralne značke, ki poteka na treh nivojih; za otroke, najstnike in odrasle. Pri Abecebralnici skušamo v roku enega leta prebrati knjige na vse črke slovenske abecede, Knjižni pločnik slavnih pa je projekt, ki spodbuja k branju različnih avtorjev, domačih in tujih. Največji projekt je Nakladaraton, ki je tedenski bralni maraton in letos poteka že tretje leto. Za vsak teden v letu je določena tema, obstaja pa še 11 jokerjev, s katerimi lahko udeleženci zamenjajo kakšno temo, ki jim ni preveč blizu. Ob snovanju tega projekta se mi je zdelo, da bo prezahteven, a je postal nepogrešljiv del mojega profila, večina udeležencev pa ne le da prebere vseh 52 tem, ampak še celo vseh 11 jokerjev.
Poleg projektov za spodbujanje branja na mojem profilu potekata še dve izmenjevalnici; Knjižni pirh in Knjižni skrivni Božiček. V zadnji sezoni slednjega si je skoraj 400 ljudi izmenjalo skoraj 1500 knjig! Spodbujam tudi pisanje z roko, zato organiziram novoletno pošiljanje voščilnic, o kakovostni otroški in mladinski literaturi pa pišem v rubriki Knjigozavri. Eden večjih projektov na profilu je tudi Booktober – knjižni oktober, kjer se ves mesec pogovarjamo o knjigah in podarjamo nagrade, ki jih prispevajo slovenske založbe. Morda moja najljubša dejavnost pa je Kava s knjigo, na kateri se v živo srečamo ljubiteljice branja.
Spletno ustvarjanje mi jemlje precej časa in energije, a mi res ogromno tudi daje. Prek svojega ustvarjanja sem spoznala res ogromno krasnih ljudi in spletla prava prijateljstva tudi izven interneta. Prek sodelovanj z založbami sem spoznala res ogromno knjig, po katerih sicer ne bi posegla, in vesela sem, da jih lahko s priporočili tudi sama predstavim še več ljudem.
Knjige, ki jih priporočam:
Stephen King: 22. 11. 1963 (Beletrina, 2022)
V romanu, ki se odmika od žanra srhljivke, po katerem je King sicer poznan, spoznamo Jaka Eppinga, učitelja angleščine. Spoprijatelji se z Alom, lastnikom okrepčevalnice, in ta mu zaupa skrivnost. V shrambi njegove okrepčevalnice se namreč skriva portal, prek katerega lahko preideš v preteklost, natančneje v leto 1958. Umirajoči Al Jaka prosi, da poskusi do konca speljati nalogo, ki ji sam ni bil kos – vrniti se v preteklost in v njej živeti do leta 1963. Natančneje do 22. novembra tega leta – in takrat poskusiti preprečiti atentat na takratnega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. Roman spada v žanr alternativne zgodovine in potovanje v času je edini znanstvenofantastični motiv v njem. Vse drugo sestavljajo človeške zgodbe; tiste dobre in slabe, krute in prijazne. Roman pa po mojem mnenju skriva tudi najlepšo ljubezensko zgodbo, kar sem jih kdaj prebrala. Čeprav je roman zelo obsežen, v slovenskem prevodu doseže več kot 900 strani, je to ena tistih knjig, za katero bi si želela, da se nikdar ne konča, in jo bom zagotovo še kdaj vzela v roke.
Valérie Perrin: Sveža voda za rože (Vida, 2024)
Violette Toussaint je čuvajka pokopališča v majhnem francoskem mestecu. Za pokopališče ne le skrbi, ampak potem ko zaklene njegova vrata, tudi živi v majhni hiški na pokopališču. Tam skrbi za svoj vrt, zapuščene muce in za mnoge žalujoče, ki se ustavljajo pri njej. Le redki vedo, kakšno zgodbo v sebi skriva skrivnostna čuvajka, ki pod temnim plaščem nosi rožaste obleke. Ko se na pokopališču pojavi človek, ki bi rad pepel svoje matere odložil na grob popolnega neznanca, se Violettin svet postavi na glavo. Izjemna pripoved, polna ljubezni, žalovanja, spopadanja z minljivostjo in v prvi vrsti Življenja z veliko začetnico.
Petra Julia Ujawe: Najboljše šele pride (Cankarjeva založba, 2025)
Kar malo hecno je, da je Julia tista, ki mi je predala štafeto za tole rubriko, jaz pa v branje predlagam njeno knjigo. Od objave njenega prispevka na AirBeletrini je izšel njen romaneskni prvenec Najboljše šele pride, ki je izšel v zbirki Razmerja pri Cankarjevi založbi. V romanu spoznamo Kristino, ki s svoje poroke zbeži z na videz popolnim neznancem. Nikomur ni prav dobro jasno, zakaj je Kristina ušla povsem v redu fantu in posledično povsem v redu življenju. A ravno to je bistvo romana. Je dovolj dobro res dovolj dobro? Je dovolj, da vztrajaš v službi, ki je varna in stabilna, a te ne osrečuje? Je razmerje z nekom, ki je dober in prijazen s teboj, res dovolj, čeprav ne čutiš prave iskrice? Je res fino živeti po seznamu? S kljukanjem mejnikov, ki naj bi jih dosegel, brez ozira na lastne strasti in želje? Res krasen roman, popoln za prihajajoče tople mesece.
Kot naslednjo predlagam Katarino, ki ustvarja knjigogram profil @kat_in_knjige. Po mojem mnenju je kraljica fantazije, kar se tiče slovenskega knjigograma. Njen profil odlikujejo prepoznaven slog, objave, v katere je vloženega veliko truda, in navihana energija, ki je Katarina tudi v živo premore v izobilju. Je pravi vrelec priporočil s področja fantazije, in tudi mene, čeprav to ni moj najljubši žanr, na Katarininem profilu vedno prime, da bi se na glavo pognala v kak nov fantazijski svet.
___________________________________________________________________________________
Ajdo lahko spremljate na spodnjih profilih: