Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali.
___________________________________________________________________________________
Večkrat me vprašajo, kako si upam prostovoljno napisati, da sem nora. Mar nismo vsi malo?
Moja želja po objavljanju knjižnih vsebin je dosegla vrhunec malo pred začetkom korona časov. Vse do tedaj sem nekako stoično (če lahko tako opišem svoje izdatno zavijanje z očmi) prenašala komentarje v smislu: »Kako vse to prebereš? Moraš imeti res ogromno časa.« Takrat je zaradi osebnih izzivov članic počasi zamiral moj knjižni klub, in ugotovila sem, da pogrešam pogovor z ljudmi, ki berejo. Ne le enkrat na leto ali na dopustu, temveč ljudi, ki res radi berejo.
Odkrila sem nekaj tujih profilov na Instagramu, ki so objavljali mnenja o knjigah in delili ljubezen do branja. Sprva sem razmišljala, da bi prav tako objavljala v angleškem jeziku, predvsem o knjigah, ki v slovenščino še niso prevedene, a sem hitro spoznala, da tudi pri nas obstaja skupnost ljudi, ki zelo radi berejo, jih knjige zanimajo, klepetajo o tem, kar so prebrali, si priporočajo druge knjige in goreče razpravljajo o likih in simbolih.
Študirala sem kulturologijo, ki – kot nas je takoj na začetku seznanil dr. Aleš Debeljak – nikakor ni »za na kruh namazat’«.
Moja prva ideja za ime profila in bloga je bila precej preprosta in – če sem iskrena – veliko bolj mlačna kot ime, ki ga danes nosim s ponosom. Tista prva možnost je bila namreč že zasedena, le kak teden prej si jo je nadela neka druga knjigoljubka. Še dobro, si mislim danes. Nora na knjige je namreč vsekakor veliko boljša izbira.
Študirala sem kulturologijo, ki – kot nas je takoj na začetku seznanil dr. Aleš Debeljak – nikakor ni »za na kruh namazat’«. A kultura je eden glavnih kamenčkov v našem človeškem mozaiku. Zaradi nje smo konec koncev ljudje in drugačni od drugih živih organizmov. In morda ni presenetljivo, da me tudi zato od nekdaj privlačijo knjige, v katerih spoznavamo kulturo – bodisi tujo bodisi domačo. Toliko nians, plasti in raznolikosti se skriva v nas, toliko je drugačnih dojemanj, simbolov, pravil, tabujev in elementov spoštovanja, da je vsaka knjiga lahko dejansko svet zase. To je tisto, kar me vedno znova vleče h knjigam. Zato tako rada med drugim z njihovo pomočjo ‘potujem’.
Čeprav sem tako z drugimi bralnimi navdušenci veliko klepetala o knjigah, mi je vseeno manjkalo debat, kakršnih sem bila vajena v knjižnem klubu. Ko smo enkrat »po nesreči« tri dekleta v knjigogramski skupnosti brale isto knjigo, smo se dobile na spletnem klepetu. Tako je nastal knjižni klub, ki smo ga sprva v šali poimenovale Knjige s koktajli, a je potem to ime kar ostalo. Marca letos smo brali že 30. knjigo od tedaj in za čisto vsako smo imeli spletno debato, ki jo vsak mesec nestrpno pričakujem, se nanjo pripravljam in se veselim različnih mnenj.
Toliko nians, plasti in raznolikosti se skriva v nas, toliko je drugačnih dojemanj, simbolov, pravil, tabujev in elementov spoštovanja, da je vsaka knjiga lahko dejansko svet zase. To je tisto, kar me vedno znova vleče h knjigam.
Hkrati dobri dve desetletji delam kot novinarka, in vedno se razveselim pogovorov, ki jih lahko imam s pisatelji in pesniki ter pravzaprav vsakršnimi ustvarjalci. Če mi je knjiga všeč, si vedno želim, da bi lahko avtorja malce izprašala ter z njim ali njo podebatirala. Tako sem začela ustvarjati intervjuje v živo na Instagramu, ki sem jih (zaradi mednarodnih gostov) poimenovala The After Chapter. Teh pogovorov se je do zdaj nabralo krepko čez dvajset, med njimi so tako tuji kot domači avtorji knjig, ki so se me dotaknile. To je edini kriterij, po katerem izbiram sogovornike, in močno cenim, da mi zaupajo in se odzovejo na povabilo. Kmalu v podobni obliki pride še podkast, ki bo preprosto poimenovan Nora na knjige.
Spodbud za branje je v tej skupnosti res ogromno. Kar se tiče izzivov, sama poleti pripravim Knjižno poletje v školjki, medtem ko na celoletni ravni poteka Tulipanorija, pri kateri lahko sodelujoči »nabirajo« svoje tulipane z branjem določenih tematik. Ker letos praznujemo 250 let od rojstva Jane Austen, beremo vse njene knjige in o njih enako vroče debatiramo v okviru Austenorije. Ker to niti približno ne zaokroži celotnega spektra mojega okusa, kot velika ljubiteljica Stephena Kinga, s katerim sem praktično odraščala, pripravljam še en bralni cikel njegovih knjig.
Stežka sem izbrala tri knjige, ki jih priporočam v branje. Nisem izbirala samo iz zadnjega časa, temveč bolj široko. Lahko bi priporočala Stephena Kinga (recimo 22. 11. 1963 bo všeč vsem, tudi tistim, ki se bojijo njegove groze, saj je v njej resnično ni, Obstati pa tistim, ki jih je rado strah), seveda. (Ne pozabite na Tisto! in Sijanje! Še dve kultni klasiki, in prav vse so na voljo pri Beletrini.) No, ne bom danes o Kingu. 😉 Gremo!
Ken Follett: Stebri zemlje (Mladinska knjiga, 2017)
Ko sem to knjigo dobila v dar, sem si mislila, da se je nikoli ne bom lotila. Tedaj še ni bila prevedena, dobila sem mehko vezavo na več kot tisoč straneh. A me je prvi stavek posrkal vase, da sem sedla in začela ter knjige nisem odložila, dokler je nisem končala. Povsod je šla z menoj, čeprav jo je bilo težko nositi v torbici.
Gre za zgodovinski roman o izmišljenem angleškem mestecu Kingsbridge, zgodba se začne v srednjem veku (in se v knjigah, ki so sledile, nadaljuje skozi različna obdobja). Iznajdljivi prior Philip se odloči zgraditi največjo gotsko katedralo na svetu in Tom je zidar, ki mu bo to željo skušal izpolniti. Aliena je plemkinja, ki ostane brez vsega in mora začeti znova.
Kot ljubiteljica kulture, zgodovine in umetnosti sem uživala v tem prepletu človeških usod in poskusih gradnje veličastne katedrale, kakršne lahko zdaj obiskujemo zlasti po Evropi. In priznam, da od tedaj nobene cerkve in predvsem katedrale ne gledam z enakimi očmi.
Tina Perić: Ćrtice (Goga, 2024)
Knjiga, ki je bila izbrana za februarsko čtivo našega knjižnega kluba, je na zadnjem knjižnem sejmu prejela nagrado za najboljši prvenec. V njej spremljamo zgodbo Mie Batić, ki je v Sloveniji rojena srbskemu očetu in slovenski materi. Ob odcepitvi naše lepe dežele od SFRJ njenega očeta, ki je v vojski zaposlen kot kuhar, označijo za osebo, ki predstavlja nevarnost naši državi, zato ne dobi »papirjev« in pristane med izbrisanimi.
To ni le zgodba o tem črnem madežu slovenskega naroda, marveč pisateljica s pomočjo svojega knjižnega alter ega predstavlja povojno Slovenijo skozi oči deklice, ki ne razume ravno najbolje, zakaj jo nenadoma zmerjajo na dvorišču, zakaj ne gredo z družino nikoli na morje in zakaj njen oče izginja pred njenimi očmi. Navdušila me je avtoričina sposobnost brezhibnega prepletanja jezikovnih prvin, »balkanščine« in ljubljanščine, da zgodbe in pronicljivega opisovanja zeitgeista sploh ne omenjam. Vsak, ki je odraščal v bližini vsaj ene balkansko mešane družine, bo prepoznal pristnost jezika in topline ter tona, ki preveva to čudovito knjigo.
Susan Abulhawa: Jutra v Dženinu (Cankarjeva založba, 2023)
Zgodba se začne z idiličnim življenjem družine Abulheja v vasici Ein Hod, kjer Palestinci tesno povezani z zemljo živijo že stoletja. Po holokavstu se na ozemlju Palestine vzpostavi nova država Izrael. Tistega dne, ko družina beži iz vasi, izraelski vojak materi iz rok iztrga dojenčka. Odpelje ga domov in vzgoji kot svojega sina. Mala Amal se družini rodi pozneje, v begunskem taborišču Dženin. Njena mama se počuti prazno zaradi ugrabljenega sina, srce je obdala s hladnim zidom in Amal najde uteho v očetu, ki vse dneve dela, a vsako jutro najde nekaj tihih trenutkov, da s hčerko ob zori skupaj bereta in sanjata o lepši prihodnosti.
V tem taborišču se zgodi vse življenje. Ljudje se zaljubljajo, poročajo, prepirajo, smejijo, rojevajo otroke, praznujejo rojstne dneve. Ves ta čas se dogajajo grozovitosti, in ko vojna leta 1967 pride v Dženin, se Amal skrije v luknjo v kuhinjskih tleh, medtem ko izraelski vojaki pobijejo vse, ki jih ima rada. Nazadnje odide v svet, a Dženin ostane z njo.
Knjiga ni dolga, a ko jo bereš, postane epska pripoved o družini, s katero preživiš šestdeset let, z njo jočeš in se veseliš ter predvsem spoznaš številne zgodovinske resnice, ki so bile prikrite. Jezik pisateljice, s katero sem naredila tudi intervju v živo, je čudovit, liričen, srce parajoč. A drugače z jezikom, ki ima vsaj enajst različnih besed za ljubezen, preprosto ne gre. Ena izmed besed, ki opišejo ljubezen, denimo, izhaja iz besede »seme«, saj je ljubezen nekaj, kar poseješ, neguješ in zraste v nekaj lepega. Te knjige nikoli ne bom nehala priporočati.
Štafeto branja predajam Ajdi, ki vodi Instagram profil @ajdanaklada. Ajda pripravlja ogromno bralnih izzivov za mlado in staro, skrbi za dve letni izmenjevalnici knjig, pripravlja Booktober, pri katerem razvaja bralce s knjižnimi darili, ter nas vsake toliko časa vse zbere na srečanju, kjer delimo svoja najljubša branja.
___________________________________________________________________________________
Julio lahko spremljate na spodnjih profilih:
