Lekcije iz kemije
Čustveno bitje sem
Pišem sebi
Svetišča narave
Tišina v času hrupa
Sem Monika in to je pet knjižnih naslovov, ki me opišejo. Obožujem knjige in branje, a težko določim obletnico te velike ljubezni, saj traja že od nekdaj. Knjige so bile in so še vedno moje zatočišče, moje prijateljice, najljubši vonj in priložnost za potešitev neskončne radovednosti. Že kot majhna deklica sem iz knjižnice domov vlekla polne torbe slikanic, kar je nekoč pripeljalo tudi do neslavnega padca po stopnicah: nahrbtnik, poln knjig, je bil pretežak in me je dobesedno pokopal pod sabo. Kar malce simbolično.
V veliki meri je za moje veselje do knjig odgovorna moja mama, za kar sem ji neskončno hvaležna. Tudi ona je iz knjižnice nosila kupe knjig in me s svojim zgledom navdihovala. Enako danes skušam početi tudi sama za svojo hčerko.
Odraščala sem v času največje popularnosti Harryja Potterja, ko smo milenijci knjige še čakali skupaj, o njih razpravljali na šolskih hodnikih in z navdušenjem obračali strani. V mozaik knjigoljubstva je nato vstopila še moja soseda, s katero sva v osnovni šoli postali veliki prijateljici, v veliki meri pa naju je družila prav ljubezen do knjig in skupni obiski lokalne knjižnice. Verjamem, da je prav ona odigrala pomembno vlogo pri tem, da sem tudi v najstniška leta zakorakala kot knjižni molj in da sem to še danes. Nikoli nisem bila sama s knjigami, vedno sem imela nekoga, s katerim sem jih lahko delila.
Knjige so bile in so še vedno moje zatočišče, moje prijateljice, najljubši vonj in priložnost za potešitev neskončne radovednosti.
Nato je prišlo obdobje družbenih omrežij in Instagrama in leta 2019 sem začutila, da si želim v tem kotičku interneta ustvariti prostor, ki bo navdihoval in spodbujal tudi druge k branju, ki je v moji okolici vse bolj izumiralo. Tako je nastal knjižni profil @vonjpoknjigah. Kar naenkrat sem imela veliko različnih sogovornic in sogovornikov o svoji najljubši temi – branju! Bila sem navdušena in polna ustvarjalnega zanosa.
Iz knjigograma je kasneje zrasel tudi istoimenski knjižni blog, ampak ne po moji zaslugi. Zanj so »krive« moje drage prijateljice, ki so me z domeno vonjpoknjigah.si presenetile za moj 27. rojstni dan. Kakšno darilo, kajne?
Motivacija za branje je skupaj s profilom rasla, brala sem več in tudi zahtevnejšo literaturo, obiskovala knjižne klube, ki so me potiskali iz cone udobja, prejela sem prve recenzijske izvode (in se ob tem počutila, kot da živim svoje sanje). Tu in tam sem celo prejela vabilo na kakšen intervju o knjigah in bloganju, v živo pa sem spoznala kar nekaj ustvarjalk knjižnih vsebin ter spletla nova, dragocena prijateljstva.
Recenzije, ki jih objavljam, so seveda daleč od profesionalnih, in ker sem zelo čustvena bralka, se to čuti tudi iz mojih zapisov. Občutki me vodijo tudi pri ustvarjanju vsebin, te so le redko načrtovane in izhajajo iz trenutnega navdiha. A čutim, da je prav to mojim sledilcem in sledilkam všeč in da se moje navdušenje nemalokrat preseli še na koga drugega. Ker moja radovednost nima meja in sem po izobrazbi naravoslovka, se včasih na profilu znajdejo tudi bolj znanstveno obarvane teme.
Občutki me vodijo tudi pri ustvarjanju vsebin, te so le redko načrtovane in izhajajo iz trenutnega navdiha. A čutim, da je prav to mojim sledilcem in sledilkam všeč in da se moje navdušenje nemalokrat preseli še na koga drugega.
Zelo me zanimajo tudi različne kulture, zato sem pred leti sledilce spodbudila k bolj kulturno raznolikemu branju ter izziv poimenovala Bralna potovanja. Upam, da mi bo nekoč uspelo prebrati knjige iz vseh držav sveta. V letu 2025 pa smo skupaj za vsakih deset minut branja na dan barvali knjižno pobarvanko ter ciljali na 300 dni branja v letu, letni bralni izziv na mojem profilu pa je bil posvečen esejem.
A dovolj o meni. Preidimo na knjižna priporočila. Med vsemi izvrstnimi knjigami, ki so mi do zdaj prekrižale pot, je vedno težko izbrati le peščico. Prepustila sem se navdihu in izbrala tri, ki so mi razpihale um in v meni prebudile močne občutke, kar imam pri knjigah najraje.
Han Kang: Vegetarijanka (Mladinska knjiga, 2024, prevod Urša Zabukovec)
Vegetarijanka je ena izmed tistih knjig, ki jih nikoli ne pozabiš, ena izmed tistih knjig, ki te mentalno uničijo. V bistvu je to knjiga, ki mentalno uničenost ponese na nove nivoje. Težko je razglabljati o vsebini tega romana, pripoved je zelo edinstvena in je ne morem primerjati z ničimer, kar sem brala pred njo. Pripoveduje zgodbo Yeonghye, ki se nekega dne odloči, da ne bo več jedla mesa. Ta na videz preprosta odločitev pa sproži val nerazumevanja, nasilja in razkrajanja družinskih odnosov. To je zgodba o tem, kaj resnično pomeni biti človek, je pripoved o moči, bogastvu in prekletstvu notranjega sveta ter o kontroli, ki jo velikokrat želimo imeti nad drugimi, predvsem tistimi, ki so nam blizu. Če imate dober želodec (ob branju mi je bilo namreč tudi fizično slabo) in ste odprti za nenavadne zgodbe, vam Vegetarijanko res močno priporočam v branje.
Daphne Du Maurier: Rebeka (Mladinska knjiga, 2007)
Rebeka je klasika, ki me je k branju prikovala močneje kot marsikateri sodobni roman in me popolnoma navdušila. Še danes me preseneča, da jo pogosto označujejo predvsem kot ljubezensko zgodbo, saj sem jo sama brala kot psihološki triler.
Roman spremlja mlado, sramežljivo in neimenovano pripovedovalko, ki se poroči s starejšim bogatim vdovcem, Maximom de Winterjem, in se preseli v njegovo razkošno graščino Manderly. V ozadju pa skozi celotno zgodbo na bralca ter na pripovedovalko preži senca Rebeke, de Winterjeve pokojne žene. Rebeka prežema hišo, odnose in misli, še posebej skozi hladno in srhljivo gospo Danvers.
Najbolj genialna stvar romana? Da pripovedovalka ves čas romana ostane neimenovana, medtem ko je Rebekino ime omenjeno neštetokrat in seveda daje tudi naslov romanu. Du Maurier pa gre še korak dlje, s prefinjenim psihološkim manipuliranjem bralca stran za stranjo neopazno zvabi v simpatiziranje z liki, za katere bi si morda prisegli, da si tega ne zaslužijo. Mene je povsem ujela v to past. Priporočam!
Eva Mahkovic: Pogovori z Bogom (No!Press, 2025)
Če sem čisto iskrena, niti približno ne čutim, da sem kompetentna pisati o zadnji Evini mojstrovini. Vem le, da je Eva Mahkovic ena izmed mojih najljubših slovenskih avtoric, v njenem pisanju vedno zvesta sama sebi ter zato osvežujoče originalna. Z vsakim njenim izdanim delom me navduši in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Če se na začetku Pogovorov z Bogom srečamo predvsem s prepletanjem vročine in telesnosti ter je meja med fikcijo in resničnostjo precej zabrisana, pa se nam zdi, da fikcija proti osrednjemu tragičnemu dogodku požara v družinski hiši družine Mahkovic vse bolj bledi, v ospredje pa stopa kruta in realna preizkušnja spopadanja s posledicami ter travmo ognjenih zubljev, ki so zarezali v miren praznični večer. Pogovori z Bogom so pravzaprav nekakšna intimna razprava o tem, kako se soočiti s težko izkušnjo in jo prevesti v umetniško govorico. Spet nekaj zelo posebnega in vsekakor knjiga, vredna vašega časa.
Zahvaljujem se Mirjani in portalu AirBeletrina za priložnost sodelovanja v štafeti branja, na tem mestu pa jo predajam Ani, ki ustvarja pod Instagram imenom @mamainljubljana. Pri Ani cenim njeno avtentičnost, estetiko ter neusahljiv vir idej za vse njene projekte. Čeprav se še kako dobro zaveda, da knjižne vsebine na Instagramu ne pomenijo tudi visokega dosega, ostaja zvesta promotorka branja in že več let vodi tudi knjižni klub Bralna usedlina, nas zalaga s kakovostnimi idejami za branje našim otrokom ter organizira izvirne bralne izzive.
___________________________________________________________________________________
Moniko lahko spremljate na spodnjih profilih: