Kratko besedilo francoskega pravnega strokovnjaka, filozofa, akademika, raziskovalca Alaina Supiota (1949), ki je izšlo leta 2010, lahko (skupaj s pronicljivim spremnim zapisom Barbare Rajgelj) beremo kot dragocen prispevek k refleksiji današnjega političnega, ekonomskega ter socialnega položaja v Evropi in širše. V devetih poglavjih se avtor z jasnim, elokventnim izrazom dotakne pomembnih vprašanj in problemov, ki določajo družbo poznega kapitalizma, v kateri živimo. Najprej nedvoumno nastopi proti »ultraliberalizmu«, tj. proti neoliberalizmu kot triumfu tržne ureditve ter projektu demontaže socialne države, države blaginje, javnega dobrega in proti neokonservativizmu, kar ima za nemalokrat tudi nasilni postopek utrjevanja globalne prevlade neoliberalnega pogleda na svet. Razloge za dominacijo »ultraliberalne doktrine« najprej poišče pri »običajnih osumljencih«: denimo pri vladavini Margaret Thatcher v Veliki Britaniji in Ronalda Reagana v ZDA v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je neoliberalizem dobil politično legitimnost. V depolitizaciji ekonomske vede, ki si je z ustanovitvijo t. i. Nobelove nagrade za ekonomijo – od leta 1969 jo podeljuje švedska centralna banka, priznanje pa nima neposredne zveze z dediščino Alfreda Nobela – zagotovila dokončno znanstveno legitimnost in ustrezno ideološko zaledje za uveljavljanje neoliberalnih politik. Pa v množici mednarodnih institucij, ki so nekritično posvojile dogme o nezmotljivosti trga, privatizaciji javnih storitev, koristih splošne konkurence, sprejele mantre o svobodnem pretoku blaga in kapitala, o deregulaciji gospodarstva, fleksibilnem trgu dela kot vrhovnem idealu itn. ter jih spremenile v nekakšno religijo, v katero naj se danes ne bi več smelo dvomiti.
Zamujena priložnost
Supiot je kritičen tudi do načina povezovanja v okviru evropskih integracij. Evropa seveda ni imuna na zgoraj omenjene ultraliberalne tendence, toda Evropska unija je po njegovem z vstopom nekdanjih komunističnih držav v povezavo zamudila izjemno priložnost, da bi Unijo utemeljila na solidarnosti med narodi, za kar bi bil potreben nov mednarodni socialni model. Ta naj bi temeljil na spodbujanju zaposlovanja, prizadevanju za izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev, na boju proti izključenosti vseh vrst in podobno. To pa bi najprej zahtevalo temeljit premislek, kako zasnovati in izvajati načela socialne pravičnosti v državah z različno zgodovino, politično kulturo in stopnjo materialnega bogastva, v naslednjem koraku pa bi bilo nujno tudi izdatno financiranje vzhodnoevropskih držav s strani razvitejšega Zahoda. Namesto tega pa so se države t. i. nove Evrope morale nekritično podrediti bruseljskim direktivam, kar je bilo videti kot popoln triumf kapitalističnega družbenega modela, kot dokaz njegove absolutne zgodovinske superiornosti, obenem pa je vse skupaj pomenilo tudi ignoriranje posameznih zgodovinskih, političnih, ekonomskih, socialnih razlik med samimi članicami. Pripeljalo je do tega, da je evropska skupnost, kot lucidno karikira Supiot, vsilila »tržno ureditev« in »socialni dialog« državam brez podjetnikov in brez sindikatov. Razloge, zakaj so se elite nekdanjih komunističnih držav tako hitro spreobrnile v vernike trga, pa avtor vidi v konceptu pravnosti, ki naj se ne bi spremenil, ko je, poenostavljeno povedano, diktaturo proletariata zamenjala diktatura trgov. Socialistična pravnost naj bi bila vselej zgolj sredstvo delovanja socialistične države, sredstvo za izvajanje njenih zgodovinskih nalog. Pomenila je instrumentalizacijo prava – po ameriškem pravniku Haroldu Bermanu je šlo za t. i. rule by law in ne rule of law –, saj naj bi bila legalna država vselej izpostavljena intervencijam in pooblastilom, ki veljajo v izrednih razmerah. Sovjetski sistem je sam sebe vselej opredeljeval v kontekstu graditve komunizma in ne v okviru politične ali ustavne ureditve, kar po Supiotu pomeni, da se je lahko kadarkoli otresel lastnih zakonov v imenu višje pravnosti, obenem pa spremenil njihovo vsebino in kaznoval tiste, ki jih niso upoštevali. In če socialistično družbeno ureditev nadomestimo s prevlado trga kot globalnim politično-ekonomskim sistemom, za katerega si je treba prizadevati, naj ne bi bilo nič čudnega, da so se bivši komunisti čez noč spremenili v zagrete neoliberalce. Supiot na tem mestu tudi zavrne marksistično pojmovanje države kot aparata v službi vladajočega razreda, kot sovražnika, ki ga je treba premagati in si ga podrediti. Sklicuje se na liberalno interpretacijo, ki vidi državo kot modro, zaupanja vredno instanco, ki presega partikularne interese in zagotavlja pravice posameznikom.
Analiza razmer
Pri analizi sedanjega družbenega, političnega, socialnega položaja v Evropi se s Supiotom ni težko strinjati. Avtor piše o neenakostih na trgu dela, naraščajoči prekarizaciji, izkoriščanju najšibkejših, o kultu individualne svobode, privatizaciji storitev socialne države, razkrajanju osebnih, poklicnih identitet, o fleksibilnosti in negotovosti kot novih življenjskih načelih, o procesu dekonstrukcije socialnega prava, ki ne more več zagotavljati solidarnosti med državljani. Premišljuje o sodobnem delovnem pravu, ki bi ga morale nujno sestavljati tri enakovredne komponente: kolektivno organiziranje, kolektivno delovanje in kolektivna pogajanja. Opozarja na problem identifikacije nosilcev gospodarske aktivnosti, ki nastane s prostim kroženjem blaga in kapitala. Tega ni mogoče omejiti s posameznimi nacionalnimi pravnimi redi, v praksi pa to pomeni, da podjetnik, posamezno podjetje, korporacija itd. izginejo s prizorišča menjav in se tako izognejo odgovornosti, ki izvira iz njihovega gospodarskega delovanja. Piše o utopiji o totalnem trgu, ki jo razume kot rezultat procesov zmanjševanja fizičnih razdalj med ljudmi, nastalih z razvojem sodobne tehnologije, in kot prevlado že omenjene ideologije svobodnega pretoka kapitala in blaga. Utopija o totalnem trgu posameznikom, državam, znakom, stvarem, odnosom zapoveduje, da postanejo merljivi in mobilni znotraj vedno bolj neizprosne globalne konkurence. Supiot razmišlja o posledicah omenjene kvantifikacije, ki s celo vrsto kazalnikov raznolika bitja in stvari zreducira na merljivo količino, na geografski ravni pa denimo mesta, ozemlja, nacije obravnava kot konkurenčne blagovne znamke, ocenjuje njihove »primerjalne prednosti«, »identitetni kapital« in podobno. Z verovanjem v številke, zapiše avtor, nadomeščamo stik s prav tisto realnostjo, ki naj bi jo te številke predstavljale. Pri tem je zanimiva njegova ugotovitev, kako je postopno ločevanje različnih merskih enot od vsakršne človeške izkušnje vselej potekalo vzporedno z razvojem moderne znanosti in kapitalizma. S prevlado metra, abstraktne merske enote, so počasi bolj ali manj izginili čevelj, ped, milja, korec, ki so merjene velikosti indeksirali glede na človeško telo ali glede na lastnosti merjenega predmeta. Velikost starih agrarnih merskih enot – npr. dnine ali mernika – pa je bila denimo odvisna od kakovosti zemlje; prvo so določali glede na število delovnih dni, drugega pa glede na število polnih mernikov semen, potrebnih za setev njive določene velikosti. Pri želji, da bi med ljudmi vzpostavili pravičnost, nas dehumanizacija merskih enot močno ločuje od realnosti in lahko vodi v norost, lucidno pripomni Supiot.
V Filadelfiji
Avtorju, ki pri opisani analizi razmer izhaja tako iz bolj specifične francoske izkušnje kot iz širše evropske perspektive, je mogoče hitro pritrditi – stanje je nevzdržno! A istočasno glavna rešitev za nastale razmere, ki jo predlaga Supiot, zbega. Njegovo zavzemanje za vrnitev k načelom Filadelfijske deklaracije, prve Mednarodne deklaracije o univerzalnih pravicah, sprejete leta 1944 v Filadelfiji, nekdanjem središču ameriškega razsvetljenstva, njegov poziv k prebujenju »duha Filadelfije«, ki knjigo preveva od prve do zadnje strani, a ga do tega trenutka namenoma nismo omenjali, vsaj na začetku porajata več vprašanj kot odgovorov. Filadelfijsko deklaracijo je 10. maja leta 1944 na konferenci predstavila Mednarodna organizacija dela (International Labour Organization – ILO), danes ena od agencij Združenih narodov, s sedežem v Ženevi. Listino, pomemben dokument svojega časa, sta zasnovala irski uradnik Edward J. Phelan in britanski pravnik C. Wilfred Jenks, podpisali pa predstavniki delodajalcev, sindikatov in vlad posameznih držav. Pri Filadelfijski deklaraciji je, tehnično rečeno, šlo za razglas o ciljih in nalogah omenjene organizacije ter o načelih, po katerih naj bi se ravnale njene države članice. A vendar je njen pomen mnogo širši; po Supiotu gre za prvi izraz želje po mednarodnem redu, ki bi temeljil na pravu in pravičnosti in ne več na vprašanju moči, na kar so na primer opozarjale grozote prve in druge svetovne vojne. Šlo naj bi za pionirsko besedilo (sledil mu je denimo podpis sporazuma v Bretton Woodsu in kasneje Splošna deklaracija o človekovih pravicah), s katerim naj bi socialna pravičnost prvič postala eden izmed temeljev mednarodnega pravnega reda. Deklaracija ima pet členov, za njenega duha, ki ga obuja Supiot, pa je značilno naslednje: pri uveljavljanju svojih načel se sklicuje na človeka in ne na boga ali znanost, izhaja iz izkušnje strahot vojne in ima pravo za glavni instrument, s katerim lahko ljudje vseh držav in vseh veroizpovedi vzpostavijo pravični red ter se iz grozot vojne nekaj naučijo. Človeško dostojanstvo vidi kot temelj svobode, pravičnosti, miru na svetu in ga ima za načelo, od katerega ne moremo odstopiti, ne da bi hkrati podvomili o celotnem pravnem redu. Imperativ svobode in socialne varnosti poveže z načeli o spoštovanju dela (»delo ni blago«), o pravici do svobode izražanja in združevanja, o solidarnosti ter o socialni demokraciji, znotraj katere naj bi predstavniki delavcev in delodajalcev svobodno razpravljali in sprejemali demokratične odločitve z namenom spodbujanja skupnega dobrega. Opredeli tudi kredo socialne pravičnosti – »osrednji cilj sleherne nacionalne in mednarodne politike«, ki postavlja ekonomijo in denar v službo ljudi –, po katerem morajo imeti vsi ljudje, ne glede na raso, spol ali veroizpoved, pravico do materialne blaginje in duhovnega razvoja, s tem pa tudi do svobode, dostojanstva, ekonomske varnosti in enakih možnosti.
In potem?
Kaj bi lahko bilo s povedanim narobe? Obstajata dve zagati. Prva je povezana s cinizmom visoke politike, ki je – če ostanemo pri mejniku, na katerega opozarja avtor – v sedemdesetih letih od sprejetja Filadelfijske deklaracije neštetokrat dokazala, da mednarodna skupnost ne predstavlja nobenega jamstva za blaginjo in mir, da je mednarodno pravo – vojno, socialno, delovno, trgovinsko itd. – s svojimi konvencijami, deklaracijami, mehanizmi itn. pogosto zgolj mrtva črka na papirju oziroma bolj rezultat političnega kupčkanja ter interesov velesil in kapitala kot pa stvar plemenitih ciljev za višje dobro. In če omenjeno povežemo še s podobo od resničnega sveta odtujenih birokratov, ki sprejemajo postopke, smernice, regulacije v klimatiziranih sejnih sobah v varovanih steklenih stolpnicah, kamor sleherniku ni dano stopiti, potem ni težko tudi temeljnih listin, kakršna je Filadelfijska deklaracija, odpraviti kot nekaj oddaljenega, neživljenjskega, nepomembnega, neuporabnega, medtem ko se prebijamo iz dneva v dan.
Druga težava je v tem, da sicer nedvomno plemenita in relevantna načela Filadelfijske deklaracije naslavljajo oziroma »rešujejo« obstoječo družbeno ureditev. Supiot zapiše, da je bil leta 1944 cilj podpisnikov vključitev trgov v ustrezen normativni sistem, ki bi poskrbel, da delujejo iz generacije v generacijo, s čimer bi kapitalizmu zagotovili dolgo življenje. Omenjena ideja, kapitalizmu natakniti uzde in ga samo obrzdati, glede na lucidno avtorjevo detekcijo obstoječega stanja, tehtno analizo posledic neoliberalnih politik itd. izzveni nekoliko nezadostno oziroma, če smo vljudni, premalo ambiciozno. Da bi ta tako dragoceni »duh Filadelfije«, kot nenehno sugerira avtor, uporabili zgolj za nov razredni, socialni kompromis, za to, da damo kapitalizmu – vsaj do naslednje strukturne krize – še eno priložnost? In potem?
Supiot na opisani zadregi ne odgovori direktno. Toda ne glede na to, da s pozivom o obuditvi načel Filadelfijske deklaracije ne cilja neposredno na družbene alternative onkraj kapitalizma, je nekaj vendarle jasno. Pri – kakršnemkoli že – prizadevanju za boljši svet je, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Barbara Rajgelj, aktivistka in profesorica na FDV, nujna internacionalizacija in globalizacija progresivnih socialnih, delavskih, ekoloških itd. družbenih gibanj in bojev vseh vrst. Aktivizem je treba udejanjati mednarodno, se zavzemati za sodelovanje med državami, iskati sogovornike in somišljenike na različnih ravneh itn. Pri tem pa lahko »duh Filadelfije« služi kot pomemben primer mednarodne, globalne vzajemnosti in preseganja – nacionalnih, partikularnih – razlik.
Na drugi strani nudi Supiotovo besedilo izjemno dragocen vpogled v kontekst sprejemanja ter delovanja različnih mednarodnih sporazumov in odločb, ki v korist kapitala in na škodo delavstva, skupnega dobrega ipd., uravnavajo razmerja moči v sodobni evropski neoliberalni oziroma ultraliberalni družbi, ki ji pripada tudi Slovenija. Pri tem je denimo pomembna vloga širši javnosti premalo znanega Sodišča Evropske unije v Luksemburgu – pristojnega za razlago prava EU, sestavlja pa ga po en sodnik iz vsake države članice –, ki s svojimi pogosto spornimi odločitvami pomembno kroji usodo prebivalcev povezave. Tako lahko preberemo, da je sodišče podjetjem na primer dovolilo, da ne upoštevajo kolektivnih pogodb, pa tudi zakonov, ki plače indeksirajo v skladu z življenjskimi stroški. Načeloma je prepovedalo stavke zoper preseljevanje delovnih mest in med drugim potrdilo, da ima svobodno ponujanje storitev prednost pred varovanjem kupne moči delavcev in socialnega miru. Kot zapiše Barbara Rajgelj, so na trgu pravnih pravil države ponudniki prava in korporacije povpraševalci, vsi ostali pa nevplivni, a od rezultatov delovanja omenjenega trga odvisni opazovalci.
Ravno zato lahko beremo Supiotov Duh Filadelfije, z vsemi njegovimi kvalitetami in omenjenimi pomisleki vred, kot pomemben poziv proti cinizmu, umiku v zasebnost, apatičnosti in klic k uporu, obenem pa nas oboroži s pomembnim razumevanjem širšega evropskega, mednarodnega, globalnega konteksta, kjer se lomijo delavske, socialne in druge pravice.
Alain Supiot: Duh Filadelfije. Socialna pravičnost proti totalnem trgu. Prevod Katarina Rotar, spremna beseda Barbara Rajgelj. Ljubljana: Založba /* cf., 2013, 145 str., 15 €.