Vse, kar se je v njegovi glavi moralo zgoditi, se je nekoč že zgodilo. Kozmični viharji so se poigrali z malim planetom, premetavalo ga je po vesoljski praznini, vanj so udarjale strele, potresi so trgali kontinente, voda se je v orjaških valovih zlivala po najvišjih vrhovih, od znotraj, iz same sredice je vrela lava. Nenadoma se je vse pomirilo, vse je dobilo svoje mesto, voda, kamen, ogenj. Ta planet ima kljub vsemu perspektivo, da normalno zaživi, so ugotovili specialisti za planete. In res, vse na tem planetu je odtlej potekalo predvidljivo, logično, od ameb do dinozavrov. V eni sami potezi se je ta svet razlikoval od drugih svetov: na njem je vladal nekakšen polmrak.
Da se je vse, kar se je v njegovi glavi moralo zgoditi, že zgodilo, je bila njegova najtrdnejša vera. V nič ni verjel bolj kot v preroške besede dobrega zdravnika iz kliničnega centra, ki je napovedal, da bo stanje stabilno. In stanje je bilo res stabilno, tudi v nevarni adolescenci. Zakaj naj torej ne bi verjel besedam, ki jih je morda slišal sam, brez dvoma pa so mu jih neštetokrat ponovili drugi, predvsem mama, on pa jih je kot nekakšno zarotitev ponavljal vsakokrat, ko ga je kdo povprašal o prognozi. Oslabljen vidni živec je končno stanje oziroma stanje do izklopa celotne možganske centrale, ki pa se bo zgodil nekoč, v nepredstavljivi prihodnosti. Občutil je celo nekakšno zadoščenje ob vsem skupaj kot nekdo, ki je domnevno že plačal svojo ceno in ima zdaj mir.
Kljub vsemu se je pogosto zdelo, da je planet spet ogrožen in da se mu lahko pripeti katastrofa, podobna tisti ob rojstvu. Strah je spreminjal svoje oblike, povsem poniknil pa ni nikoli, čeprav ga ni omenjal, ko je odgovarjal na vprašanja o prognozi stanja. Zvenelo bi preveč obskurno, celo nespodobno ob veličini davnih besed, ki še vedno niso presežene in predstavljajo zgleden dokaz, da zdrava pamet še vedno deluje. Stanje bo stabilno in stanje je stabilno. Njegova vera v stabilnost vida je bila absolutna, hkrati pa je predpostavljala določeno previdnost pred vdori zunanjega sveta, katerega namenov nikoli ni mogoče do konca predvideti.
Najprej se je strah utelesil v televiziji. Televizija je zelo nevarna zadeva, so mu govorili že zelo zgodaj, ker seva, za oči je to še posebej nevarno, verjel je, da skoraj tako kot atomska bomba. Televizijo zato gledamo s primerne razdalje, so mu govorili. Njegov problem je bil v tem, da s primerne razdalje ni videl nič oziroma skoraj nič, videl je le prelivanje barv in spremembe svetlobe, bolj kot ne jo je lahko le poslušal. To se je še najbolj obneslo pri poročilih, pri športu že precej manj, da o risankah niti ne govorimo. Tu in tam je smuknil pred televizijski zaslon, da bi videl kakšen gol – oče je bil takrat nepozoren – ali palčka Smuka, kako se je ob slovesu potopil v ribnik za devetimi gorami. Če se je pred televizijo predolgo zadržal, jih je kmalu slišal in se ponižno umaknil za nevidno črto. Doma so bili mogoči le kratkotrajni skoki do televizije, resnični preboj je bil mogoč šele pri starih starših. Ivan mu je nenadoma dovolil, da gleda celotno tekmo od blizu, z dvajsetih centimetrov, ki so se ob tekmovalnih vrhuncih ali napisih na zaslonu še precej skrajšali. Gledal je z desne, saj je imel le levo oko uporabno, Ivan pa po diagonali z leve, od koder fantova glava ni preveč zastrla slike. Mara je vse skupaj kmalu odkrila, a je zmagal Ivanov argument, da je to črnobela televizija in zato gotovo manj seva, sploh pa je to specialna tekma, skače božanski Matti Nykanen, hladen in nepremagljiv. Obljubil je, da se bo med odmorom s stolom umaknil nazaj in to je bilo dovolj za prvič. Odtlej je pri Ivanu od blizu gledal vse usodne tekme, od nogometa, košarke, smučanja, do atletike in boksa.
Babica in dedek sta imela barvno televizijo, zato je bilo gledanje od blizu zelo omejeno. Kljub temu je babica dovolila polurni paket risank o Tomu in Jerryju na avstrijski televiziji, podobno kot jima je nekoč s sestro vsak dan oddelila košček čokolade, ne preveč, a ob zanesljivi uri dneva. Starši so počasi zaslutili prevaro, a so se skupaj z drugimi še dolgo prenarejali, da se ne dogaja nič posebnega. Šele v srednji šoli je gledal televizijo tudi doma povsem od blizu, kadar se mu je tako zahotelo. Pa še takrat je bilo to sprejeto z nejevoljo, sam se uničuješ, je lahko mimogrede slišal.
V tistih letih se je za starše nakazoval nov problem – branje ob luči. Ne muči se vendar, mu je vse bolj pogosto pridigal oče. Včasih je tudi kričal in mu ugasnil luč. Iskal je načine, tudi ročno baterijo, da je lahko podaljšal užitek. Pogosto je imel prižgano le medlo lučko ob postelji, ki jo je bilo skozi okno nad vrati od zunaj težje opaziti. Postajalo je jasno, da je rezultat vseh omejevalnih prizadevanj le še slabša, včasih celo katastrofalna svetloba za branje v primerjavi z običajno razsvetljavo, ko so gorele vse razpoložljive luči. Nekoliko večje črke ali pač domnevno ne premajhne so očeta naenkrat nekoliko potolažile. Zdaj je spremenil taktiko. Sina je opozoril na odločno prekratek spanec zaradi prekomernega branja in zgodnjega vstajanja. Fant ni spregledal zakrinkanega strahu pred umetno svetlobo. V njej mora biti nekaj dvoumnega, človeka zapelje, da bi ga nato zavratno oslepila in torej pogubila.
Ene prepovedi se je, vsaj tako je dolgo mislil, vendarle zgledno držal skoraj do dvajsetega leta. V letih, ko so se prvi sošolci tu in tam brutalno napili in potem vsem na očeh kozlali po grmovju ob šolskem igrišču, so mu neštetokrat ponovili, da je alkohol živi strup, ki še normalnemu človeku zmeša glavo. Alkohol mimogrede uniči vidni živec. Očetove besede so imele pri tem še posebno težo. Sam je bil svetal zgled v sicer pijanskem okolju. Pili so povsod. V neštetih bifejih in gostilnah, v tovarnah in na kmetijah, ob nogometnih in teniških igriščih in seveda doma, na vasi pogosto tudi šmarnico ali skrivnostno zajčjo kri, ki je morala biti še močnejša od osemdeset odstotnega šnopsa. Zgodaj je dojel razsežnost očetovega herojstva. Oče ga je vozil v bife ob samopostrežni trgovini na sok s smetano, sam pa je pil kislo vodo in kavo, pogosto verjetno edini v lokalu. Vselej znova se je našel kdo, ki je silil vanj z alkoholno pijačo. Oče je povsem mirno vselej pojasnil, da ne pije. Pivec ga je vedno znova pogledal z najglobljim obžalovanjem in praviloma pomolčal, češ, neprijetne zadeve. V teh krajih niso pili le, če so bili zdravljeni alkoholiki, a taki niso zahajali v bifeje, stari dom jim je nenadoma šel silno na živce. Očeta pijanci niso motili, zdelo se je, da se z medicinsko treznim, a v duhu pogosto zanesenim možakarjem odlično ujamejo. Oče ni pil zaradi povsem drugačnih razlogov. Kmalu po dvajsetem letu je staknil klopni meningitis, ki ga je za nekaj časa pahnil v komo. Po bolezni se je še enkrat napil, a se je končalo grozno, kar je potrjeval pomenljivi molk njegove matere, ki je sicer v trenutkih nagle jeze obudila spomin na marsikatero delikatnost iz sinovega zgodnjega življenja.
Občudoval je očeta, ki je mirno vztrajal v abstinenci do te mere, da je zavračal tudi rumove kroglice. Drugi v njegovi bližini so bili manj zadržani. Mama je včasih spila kak kozarec, kar je bilo za osemletnika dovolj, da je v šolskem spisu zapisal, da mama pije. Dedek in stari oče sta pila sicer od jutra do večera, a za žejo, kot sta zadevo videla sama. Ivan je k temu dodal tudi zdravstveni razlog. Če je dedek pil bele špricerje, je sam stavil na cviček , češ da pomaga pri težavah z želodčno kislino. V vseh, ki so malo ali veliko pili, ni videl deček nič odbijajočega, nasprotno, pogosto so bili dobre volje, le zase je dobro vedel, da lahko sledi le očetovi poti dokončne abstinence. Zato ni niti pomislil, da bi se napil. Do četrtega letnika srednje šole je okušal zgolj kavo, šveps, oro in kar je brezalkoholnega, morda je bila še najbližje pregrehi brezalkoholna pijača z okusom rumkole, ki je predstavljala sezonski hit lokalne tovarne pijač. Na maturantskem izletu so sledili prvi, zelo preudarni koraki v alkoholni smeri. Vsak dan je slovesno popil kozarec belega vina. Nič več kot enega. In potem je minevala jesen in za njo zima in tu in tam je popil kozarec belega, ne da bi se spozabil in naročil drugi kozarec. Razoorožil ga je šele stric nekega sošolca, na čigar kmetiji so se fantje ustavili po povratku iz glavnega mesta, kamor so se šli informirat o študijskih možnostih. Kmet ga je premagal z značilno taktiko nenehnega dolivanja v še ne scela popite kozarce in nenehnega prigovarjanja k použitju. Ni se zavedal, da je pijan. Bil je kot razigrani balon, razganjalo ga je od lahkosti. Očetova zapoved je odtlej še tlela v njegovi glavi, a jo je včasih bolj včasih manj intenzivno izničil, izkušnje lahkosti se ni več dalo kar tako odgnati.
Dolgo je verjel, da obstajata v njegovem življenju dve obdobji, prvo brez in drugo z alkoholom. Alkohol je iz prepovedanega sadu za hip postal simbol svobode, dokler ni pristal med vsakodnevnostmi, ne preveč in ne premalo pomembnimi za njegovo življenje. Nekega dne se je ob nepričakovanem spominu na neko kmečko izbo ovedel, da je misel o dveh ločenih poglavjih njegove zgodbe konstrukt in da je alkohol kot otrok – torej pred občutljivimi najstniškimi leti, ko se ga res ni pritaknil – tu in tam že konzumiral. Naenkrat se je vsega spomnil. Če je bilo le mogoče, je najprej pojedel z likerjem napolnjene praline, v vsaki bonbonijeri so bile, ovite v posebej sijajne papirčke, tudi zanj takoj opazne. Dedek je po prihodu na vikend vselej odprl skrivni predal pod stopnicami in mu z zagonetnim smehljajem ponudil višnje, namočene v neko alkoholno zadevo, bile so omamno sladke, le nekoliko pekoče. Ko so prišli do sosednjih kmetov, je pil pijačo. In prav zaradi te pijače , zlatorumene v velikem bokalu, mu je čez leta postalo nenadoma jasno, da v otroštvu ni povsem abstiniral. Pijača ni bila sok, ampak sadno vino. Spomnil se je, da se je babica vedno jezila, ko je dedek pristal na pijačo tudi za malega. Takrat ni razumel te nejevolje, pijača je vendar ime za vse vrste napitkov, nekaj zelo vsakdanjega torej, za žejo pravzaprav.
Televizija, branje ob luči in alkohol so po dvajsetem letu izginili iz okrožja njegovih strahov. Izkazalo se je, da nimajo osnove. Zelo logično. Stanje je vendar stabilno. Na njihovo mesto so zdaj stopili novi, še bolj bizarni in celo zoprni strahovi, ki ob premagovanju ne nudijo nobene naslade. Vse je postalo nekako impulzivno, strah se je pričel pojavljati nenadoma, kot bi v povsem mirno ozračje udarila strela. Po samodejni eksploziji žarnice v nekem hotelu je nekaj časa vselej refleksno zamižal, ko je prižigal luč. Refleks se je tudi kasneje ohranil ob prižiganju bralne lučke, ki je bila blizu njegove glave. Kot bi odmevalo steklo, ki se je nekoč razsulo po hotelskem hodniku in po glavah navzočih šahistov, tudi po njegovi. Vselej je napol zamižal ob pritisku na stekleničko parfuma po tem, ko si je neko jutro parfum neprevidno izstrelil v oko in nato nekaj minut ni vedel, ali bo na to oko sploh še videl. Včasih je zamižal tudi ob pogledu v nebo, nekdo mu je moral reči, da je lahko ptičji drek sila nevaren za oči. Trznil je ob vejah, ki so planile čez pot vse od dne, ko se mu je neka šiba zapičila v čelo. Včasih ga je prestrašil celo dežnik, ki se je od nekod nenadoma pojavil v njegovem vidnem polju, pa čeprav se mu dežnik ni nikoli zapičil v čelo ali kam v bližino.
Med malo in nič je velika razlika.
Ob slepoti je še vedno pomislil na popolno temo, pa čeprav mu je nek znanec pred časom razodel, da možgani slepcev producirajo marsikaj, možakar je poznal na primer nekoga, ki je imel v glavi permanentni lightshow. Strah pred temo je bil eden njegovih najzgodnejših spominov. Z vso močjo se ga je polastil ob prebujanjih sredi noči, ko je oče že ugasnil luč na hodniku, luč, ki je morala goreti dokler ni zaspal. Ta kaprica ga še dolgo ni minila in zgolj zato so morali tudi v novi hiši vstaviti steklo nad vrata njegove sobe. Ko je luč na hodniku vsem že pošteno presedla, se je zadovoljil z majhno lučko, pravzaprav čepom za vtičnico, na katerem so bile narisane afriške živali, ki so žarele v noč, če se jim je le dovolj približal, da je lahko vsaj zaslutil njihove oblike. Proti koncu osnovne šole je postalo vse skupaj preotročje ali pa se je signalna lučka preprosto pokvarila in ni nihče kupil nove. Zdaj se res ni več bal teme v domači hiši, kljub temu pa je vselej zaspal pri prižganem radiu kot da bi zvok mehčal praznino. Šele v študentskih letih mu je prižgani radio pred in med spanjem pričel iti na živce in se je dokončno sprijaznil s temo v lastni sobi, zdaj celo pomirjujočo in zaželeno.
Po stanovanjih, ki so bila njegov dom, se je brez večjih težav lahko premikal tudi ob ugasnjenih lučeh. Le bežno se je dotaknil kake stene ali znanega predmeta, ki je bil vselej na pričakovanem mestu, vse drugo je bilo shranjeno v spominskem odtisu prostora. Včasih je celo pomislil, da je prav zaradi izgube vida posebej talentiran za gibanje v temi, potem pa ga je vsakič znova ohladilo nepričakovano srečanje s trdo materijo.
Temo si je skušal udomačiti tudi zunaj doma. V temni noči so parklji rožljali z verigami, škopniki so plesali po strehah, duše umrlih so iskale svoje zadoščenje, razbojniki so rezali vratove in divje zveri so goltale nemočni plen. Čudni glasovi so prebadali temo in pričalio nekem drugem, dnevu sovražnem življenju. Sprva je ponoči vselej stekel mimo zatemnjenih grmovij in poslopij in še takrat, ko je že zdvomil v nočne prikazni, je, kadar je bil trezen, vedno pospešil korak, da bi čimprej dosegel svetlobo.
V študentskih letih je tema v veliki meri izgubila svoje težko telo in se spremenila v prispodobo. V temi je prepoznal anonimno zavetje, nočne ljudi pa si je pričel umišljati kot nekakšne tovariše in sobojevnike. Ne da bi se ovedel preobrata je pričel malikovati noč in z njo povezano temo kot prostor svobode, svobode telesa in misli.
Toda vsa ta tema ni bila nikoli popolna tema. Črnino so ji odvzemale povsem neznatne reči kot z lučko opremljen gumb na televiziji ali živosrebrna urina kazalca, od nekod se je plazil soj uličnih svetilk, avtomobilskih žarometov, neonskih napisov in seveda lune, tihe princese noči. Tudi metaforična tema ni bila tema, prej je bila nekakšen predor s pridušeno svetlobo barskih in bralskih svetilk, ki obetajo razsvetljenje nekje onkraj. Pravo temo je morda začutil samo enkrat. V opuščenem železniškem tunelu, ki je krajšal pot med dvema obmorskima krajema. Skromna razsvetljava je odpovedala, povratek nazaj in naokrog je bil prezamuden. Mogoče je bilo le iti naprej. Toda tudi ta tema ni bila zares popolna tema, ob njem sta bili še telesi dveh prijateljev. Prijeli so se za roke, pokrili prostor od stene do stene in družno korakali naprej, vse dokler se ni nekaj kot da odškrnilo v daljavi in počasi zraslo v vse večjo snežno kepo.
Med njim in slepoto je bil prepad. Še kako dobro je videl.
Videl je svetlobo, njene slapove in sence,
videl je barve, žive in zamolkle, pa tudi bledične,
videl je pokrajino,
videl je hiše vseh sort,
videl je dim, ki se je vil nad tovarnami,
videl je obraze,
videl je polno in prekinjeno črto vzdolž avtomobila,
videl je sled letala na nebu,
videl je celo zvezde, tiste najbolj svetle vsekakor.
Toliko tega je videl.
Vsaka izguba bi bila katastrofa, kaj šele nastop popolne teme.
Tu in tam se mu je zazdelo, da bi lahko videl še več, morda celo popolno. Njegov planet bi oblila neznana svetloba in videl bi barvo oči, sploh ženskih,
videl bi rdečo luč na semaforju tudi v oblačnem dnevu,
videl bi podnapise v kinu,
videl bi barve zaves na oknih sosednje hiše,
videl bi hišne številke – po pravilu in ne le izjemoma,
videl bi, kako pada žoga v gol tudi z druge strani igrišča,
videl bi ribje koščice,
videl bi toliko tega.
Bil je preveč priseben, da bi na možnost izboljšanja vida resno računal. To možnost so izključili že v kliničnem centru, njegov zdravnik je diagnozo jemal za samoumevno, zato ob rutinskih pregledih ni niti omenil morebitne operacije, Fantu in njegovemu očetu pa je bilo nerodno sploh vprašati. Če bi hodil k spovedi, bi prebliske o boljšem vidu gotovo štel med hude grehe. Kar si dobil, je božji dar, bodi zadovoljen in ne neguj nečimrnosti. V takih trenutkih prevzetnosti je trezna misel odpovedala. Morda pa je le mogoč čudež, si je na skrivaj mislil. Bojda v Švici in Ameriki zdravijo marsikaj, zakaj ne bi tudi vidnega živca? Nekdo je slišal, da obstaja pri taki operaciji tudi veliko tveganje. Lahko izgubi vse. To je bilo zanj in starše dovolj, da si te možnosti niso niti upali izgovoriti. Njegov tretji dedek, deda Drago, ki ga je včasih poklical iz oddaljenega mesta, je sicer predlagal obisk vojaške akademije v Beogradu, kot upokojeni oficir je verjel v superiornost jugoslovanske vojske, seveda tudi na medicinskem področju. V moč vojaške medicine je verjel tudi njegov šahovski trener, bivši major Rdeče armade, uredil bom obisk v Moskvi, se je ponudil. Dobro se je počutil ob takšnih idejah, čeprav je že kot najstnik vedel, da je celo vojaška medicina le medicina.
Po znanosti, ki je kljub vsemu omejena v svojih močeh, je prišel na vrsto duh, pravzaprav pozitivna energija, ki lahko reši marsikaj. Po radiu je slišal človeka, ki je govoril o izboljšanju vida s pomočjo bioenergije. Poslušalčev problem naj bi bil vidni živec. Ob koncu komunizma je postala duhovnost zelo popularna in celo najstniki so hodili naokrog z nihalom in merili energetski naboj različnih lokacij. Ni si priskrbel nihala ali česa podobnega, je pa pričel prebirati revijo za duhovna in okultna vprašanja, požirati knjige Ericha von Danikena in prežati na različna poročila o skrivnostnih silah. To je bila dežela čudežev, od hoje po žerjavici do pogovorov z duhovi. Niti v zaupnih pogovorih s prijatelji ni upal priznati, da ga v vse energije, čakre in avre vodi tudi skrito upanje. Morda lahko postane tudi sam dokaz za skrivni red stvari, ki vključuje tudi čudeže.
Pravzaprav ni nikoli storil nič konkretnega, ne v smeri medicine ne v smeri skrivnostnih energij.
Za edini, takorekoč fizični poseg je poskrbela njegova babica. Kadar se je le dalo, mu je naribala korenje, ki mu je za boljši okus dodala jabolko ali hruško, kasneje, ko jih je bilo vse več, tudi banano. Jej, mu je prigovarjala, korenje je koristno za oči, vsebuje vitamin A. In sadje je sploh polno vitaminov, tako ali drugače koristnih. Ribala mu je korenje, ko je bil še otrok in ribala mu ga je, ko je bil že študent in ga je izkušeno ujela na vratih ter mu ob izmikanjih zapovedala, naj si vsaj nekaj minut vzame zase in za svoje zdravje. Babica je verjela v moč malih korakov in od tega prepričanja ni odstopala.
