Pri romanu omanske pisateljice Džohe Alharthi Nebesna telesa, prvotno naslovljenem Sayyidat al-Qamr (Lunine dame), za katerega je leta 2019 prejela mednarodno nagrado man booker, obstaja nevarnost, da bi se ga bralo kot reprezentativnega za celotno arabsko književnost, če pa ne že za celotno literarno območje, pa vsaj kot reprezentativnega za prezentacijo žensk v arabskem svetu. To med drugim pomeni nevarnost branja leposlovnega dela v etničnih kategorijah, kar je moč pripisati tudi temu, da pisateljica Džoha Alharthi prihaja iz neevropskega dela sveta. Že samo navajanje, da so Nebesna telesa prvi roman Omanke, ki je preveden v angleščino, in prvi roman v arabščini, ki je prejel tako ugledno mednarodno nagrado, nastavlja svojevrstne pasti, vendar se jim je predsednica žirije za nagrado man booker očitno spretno izognila: »Slog je prispodoba teme,« je pojasnila, »ki se prefinjeno upira klišejem o rasi, suženjstvu in spolu.« V Nebesnih telesih beremo o več generacijah, od zadnjih desetletij 19. stoletja do zgodnjih let novega tisočletja, in pomeni inovativno subvertiranje družinske sage. Pisateljica se s tem, ko menja perspektive in čase, kar včasih počne celo v enem odstavku, izogiba linearnemu ali pa kronološkemu podajanju zgodbe. Pri tem citira še arabske avtorje, kot je Abu Muslim Al Bahlani, ter tudi sodobnejše pesnike, kot je Mahmud Darviš, s primesmi zahodnih avtorjev, kot so Gabriel García Márquez, Milan Kundera, Anton Pavlovič Čehov ter drugi. S pomočjo različnih pripovednih postopkov in medbesedilnosti torej gradi psihološko izjemno precizne študije značajev.
Abdulah, sin trgovca Sulejmana, ki se nahaja na letalu in nekam odhaja, je vodnik, ki se praviloma vrača v preteklost. Z naklonjenostjo razmišlja o svoji ženi Maji, ki pa je zaljubljena v drugega moškega, Alija bin Halafa, ki se je po dolgoletnem študiju vrnil iz Londona. »Bil je tako visok, da se je z glavo dotikal urnih oblakov,« pomisli Maja na uvodnih straneh romana. Maja prvorojenko poimenuje London, kar izzove vsesplošni posmeh; mož Abdulah misli, da je izčrpana od poroda, ženske ji svetujejo, da deklico imenuje po svoji materi Salimi. Maja bo spoštovala vse obrede, deklici bo teden dni po rojstvu obrila lase in njihovo težo darovala v srebru, še vedno pa ji bo dala ime London. Ta uporniška gesta pomeni obljubo: svet njene hčere London bo večji od njenega, kar ostane v zamolku. Že v naslednjem prizoru izvemo, da je London diplomirala iz medicine na Sultanovi univerzi, kar pripoved potisne v prihodnost. Ta je na strani žensk. Zelo podobno se zgodi tudi z Asmo, ki se poroči s slikarjem Halidom. V zakonu spozna, da ni njegova nekdaj ločena druga polovica, ki jo je končno našel, pač pa je Halid popolno nebesno telo, ki natančno ve, kaj hoče: ljubečo družino, diplomo in svojo umetnost.
Halid je spodbujal Asmo, da je nadaljevala izobraževanje na večernih tečajih, ker je zakon prepovedoval poročenim ženskam obiskovati državno šolo. Spodbujal jo je tudi, da še naprej razvija iskreno ljubezen do branja. In ko je z odliko opravila učiteljski izpit, jo je spodbujal, naj dela. »Bila je žena, s katero se je pohvalil,« zapiše pisateljica. »Pika na i njegovemu družbenemu položaju.« Ključno je, da se Asma tega zaveda in da je navidezno res sprejela realnost, toda ta je, vsaj v njenih očeh, sestavljena iz več plasti. Najprej kot mlado dekle sluti, da je realnost mogoče zapopasti le po koščkih, kot poročena ženska pa do svojega moža čuti skeptično naklonjenost. On jo je zaradi tega povzdigoval v nebo. Na koncu koncev sta se naučila ustvariti dovolj prostora, da je vsakdo od njiju krožil skozi leta: z otroki, prijatelji in knjigami. Asma pa se je sprijaznila tudi s Halidovo umetnostjo in sklenila mir z njegovimi osamitvami. Halid ji po drugi strani svoje zatočišče v umetnosti pojasni s statusom svoje družine: umetnost ga je rešila pred tem, da bi ga oče Isa, emigrant, ki ni nikoli pozabil, da je izseljenec in je na svojih ramenih nosil breme Omana, oblikoval po svoje. »Živimo tukaj / v Kairu /, vendar nismo od tukaj,« mu je oče vedno govoril. Sledila je vrnitev celotne družine v Oman in poroka z omanskim dekletom, torej Asmijo, toda okusa svobode kairskih ulic se Halid ni otresel.
Tretja od Saliminih hčera Havla je šla v hrepenenju po ljubem moškem, bratrancu, ki je emigriral v Kanado, najdlje. Njena intimna izkušnja je prav tako heterogena. Potem ko se njena življenjska ljubezen – Nasir – po več letih bivanja v Kanadi ustali v Omanu in Havla rodi zadnjega otroka, zahteva ločitev. Vsi so mislili, da se je Havli dokončno zmešalo ali pa, da skriva grozljive skrivnosti. Toda Havla ni mogla več prenašati preteklosti. »Zdaj je bilo vse mirno, Fajiz, najmlajši od njenih petih otrok, je bil v gimnaziji, Muna je bila zaročena z uglednim inženirjem in tudi drugim je šlo dobro. Vse je bilo mirno, tako zelo, kakor da živi v tišini: njeno zakonsko življenje in materinstvo in prijateljstva. Mirno je dihala in njeno srce je nehalo odpuščati.« Havlo torej preteklost začne dušiti ali bolje, »začne jo dušiti portret kanadske punce na obesku za avtomobilske ključe, vsi dnevi, ki jih je sama preživela v porodnih sobah, in pogled na obleke svojih otrok, ki so zrasli, ne da bi jih kdaj oblekli, ker njihov oče ni vedel, koliko so stari, vsak dan, ko je gledala leta, kako minevajo, njena postelja pa je bila mrzla in njena lepota je venela, ko so sosedje vozili njene otroke v bolnišnico, če so zboleli, ko sta ji sestri posojali denar, če ga je potrebovala, ko jo je mati oštevala in ljudje pomilovali.«
Zgodbe sester seveda kažejo, da ni prave poti za ljubezen, tako kot ni prave ali ene same ženske kot tudi ne enega samega moškega. V večgeneracijski sestavljanki os predstavlja odnos junakov in junakinj do časa. Ne glede na polarizacijo med preteklostjo in prihodnostjo vsi stremijo k temu, da bi čas zaobjeli. Kar se dogaja v sedanjosti, se nagiba v preteklost in potem tudi v prihodnost, kar je razvidno ne samo na Havlinem primeru (»Preteklost se je vrnila prav vsak dan in ji zasajala strašljiva kopja v dušo.«), pač pa tudi na primeru zgodbe o suženjstvu, ki je bilo v Omanu prepovedano šele leta 1970, ko je naftno bogastvo zalivske države korenito spremenilo svojo politično moč, gospodarsko infrastrukturo in družbeno hierarhijo. Abdulah kot sin trgovca je resda rojen v blagostanje, toda preganja ga prikazen mrtvega očeta. Trgovec Sulejman se je navidez bavil z datlji, pravi dobički pa so prihajali od trgovine s sužnji. Očitno je, da je pisateljica zarezala v tabuizirano temo, kar je še toliko bolj razvidno iz pripovedi sužnjev oziroma njihovih potomcev, ki so prav tako vračajoča se prikazen, vendar prikazen moderne dobe, ki je skozi preobražanje omogočila pomen za prihodnost. S pomočjo dokumentarističnih intervencij, ki povzemajo zgodovinsko dogajanje v Omanu, vidimo tudi, kako zelo se je država v zadnjem stoletju spremenila; na ta način pa je omogočen vpogled v – recimo temu – pomnožene realnosti.
Roman Džohe Alharti torej o času govori v množini. V Nebesnih telesih se ukvarja z opisovanjem procesov pretvorb časa ali pa celo kopičenja časa. V intervjuju za Guardian (2019) je rekla, da se nekaterim zdi, da se je teme suženjstva dotaknila na način, ki za današnji čas ni primeren, saj je Oman zdaj drugačna družba, zgodovina suženjstva pa je stvar preteklosti. »Toda to je natančno tisto, kar počne literatura – da razmišlja o preteklosti.« Seveda imajo spomin in spominske sledi v tem romanu pomen samo glede na idejo, ki je v določenih delih zagotovo tudi odgovor na zahodno reprezentacijo arabskega sveta, toda tisto, kar je presežno v romanu, je, da v njem naletimo na stvari in situacije, ki so za zahodnega bralca, če ne presenetljive, pa vsaj nenavadne, toda hkrati jih je pisateljica zmožna povzdigniti na univerzalno raven. Soočeni smo z usodami junakov in junakinj, ki pa v sebi nosijo neviden in skrit svet. Na letu iz Muscata do Frankfurta Abdualaha mučijo sanjske duše. Ko se prebudi, se zahvali Bogu, ki je človeštvo blagoslovil s sposobnostjo pozabe. Seveda Džoha Alharti naseljuje mejni prostor med spominom in pozabo, toda ravno ta neviden in skrit svet ter način, kako se individualnost posebej ženskih junakinj prebija v prostor družbenega, je tisto, ob čemer se dogaja prehod iz realnega v literaturo.
Čeprav se roman Nebesna telesa odvija na podeželskem Omanu, ga je pisateljica začela pisati v Edinburghu. Alharti je pisala doktorat ter z možem in osemmesečnim dojenčkom iskala stanovanje. Njena frustracija se je še povečala, ko so vsi pričakovali, da bo tekoče pisala v angleškem jeziku. »Doktorirala sem iz klasične arabske poezije,« je dejala v že omenjenem intervjuju v Guardianu. »Tako sem se neke noči le vrnila v stanovanje in dala otroka spat, sedla s prenosnikom ter razmišljala – ne ravno o Omanu, ampak o drugačnem življenju in o drugem jeziku. In ker imam tako rada svoj jezik, sem začutila potrebo po pisanju. Tako sem začela pisati. Pisanje Nebesnih teles je bilo po njenih besedah pisanje o tradicionalnem omanskem svetu, ki izginja, hkrati pa se je tako »vrnila v materino naročje«. V romanu, ki ga beremo tudi kot družinsko dramo, nato pa s plastmi filozofije, psihologije in poezije preide celo v epopejo, ki je – verjetno tudi zaradi odličnega prevoda Barbare Skubic, ki upošteva bogato literarno dediščino arabskega jezika, hkrati pa številne pesniške intervencije prežema z liriko in ohranja rime in kadence pregovorov – berljiva. Zaradi vsega prej naštetega pa zaznavamo tudi empatičen odnos pisateljice do lastnih junakov in junakinj. Ravno kombinacija širokega zamaha, hkrati pa radikalna negotovost glede jaza literarnih likov ustvarja tvarino romana, katerega virtuoznost se kaže v tem, da ko prezentira izgubo, morda celo uničenje, hkrati nekaj odpira in priklicuje v postajanje.
In v tem kontekstu je spominjanje preseganje mej tistega, kar je mogoče izraziti v govorici. Ne glede na to, da pisateljica v Nebesnih telesih uporablja več sočasnih govoric časa in mestoma celo telesa (vsako telo prodira v drugo, moško v ženskega in obratno), imamo občutek, kot da je še toliko reči ostalo v zamolku in da se lebdeče duše junakov in junakinj – tudi po prebranem – še naprej neslišno stikajo.
Roman Džohe Alharti, ki je izšel pri založbi Beletrina v prevodu Barbare Skubic, lahko kupite na tej povezavi.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
