Objavljamo štiri pesmi Davorina Lenka, lanskoletnega dobitnika kresnika in avtorja romana Telesa v temi. Pesmi so del širše celote, ki nosi naslov Luknje & črvine. Sestavljena je iz štirih delov, imenovanih de-, re-, trans- ter meta- . Iz vsakega dela je izbrana ena pesem.
(de-)
Samozavest
Čakam, berem:
»Kaj bi dal …«
»Kaj?«
»Dal.«
»Bi?«
»Kaj?«
»Dal?«
»Bi.«
Na koncertih mi je preglasno.
Preveč ljudi. Preveč alkohola in kaosa.
Literarni večeri so mi komaj znosni.
Tam je vse premirno in kulturno.
In zvečer si grem na živce, ker se odpravljam spat,
in zjutraj, ker moram vstati,
in čez dan,
ker si grem na živce.
(re-)
Najdba nenavadnih sledi na usnjenem kavču, ko v sobo pada popoldanska svetloba in so končno vsi odšli
mednožja ženske, ki se je ravno potegovala
za svetovni rekord v maratonskem seksu
z nekim trimestnim številom
moških nihče pri zdravi pameti ne
bi
opisal kot lepega
nedvoumno pa ima
karakter
šarm, čar
starih, kaotičnih mest
posiljenih in zavojevanih
nato osvobojenih, nato zaspanih in potem pohotnih
v vročih poletnih popoldnevih
spet in spet
in krog se vrti
in želim si, da bi vendarle ustavil čas
premislil
izpil svoj čaj
okusil svoj čas
vendar ne štejem več izlivov in ne dni
onkraj časa so le občutja
nobenega brezčasja
zgolj nekaj kar je ob-
vedno ob
vedno zgolj le ob
začetna misel teksta
ki na koncu ugrizne v lastni rep
in tako pade iz nebes
na mokra gozdna tla
in kosmate polže
(trans-)
Pogreb v visokem poletju
ko sanjam sanjača on sanja mene
tako se srečava na pol poti
in nič od tega ni resnično
beli tok
nato
beli zvok
in tisto, kar bi morali storiti
in tisto, kar storimo
(meta-)
Kronos, ki ljubi
rdeče & vneto
cele kulture so se že združile
v vročicah
v revolucijah propadle državne tvorbe
ob zenitu padla telesa na postelje
in nikdar več vstala
rdeče & vneto
čas, ki ostaja in čas, ki ohlaja
vkrčene vročice trepetajočih dni & noči
kot Kronos, ki je požrl svoje otroke
ko je strah dokončno premagal ljubezen
in nuja potrebo
rad imam tisto, kar imam rad
drugega pa vsaj sprva niti ne
potem, čez čas, pa mogoče
tiste divje, rdeče & vnete reči
dojamem v drugačni, hladnejši luči
nuja potrebo
in strah nežno bližino
