videl sem kitajca
strašen kitajec
Tomaž Šalamun (Namen pelerine)
I
Zazvonil je telefon. Težko rečem, s kakšnimi občutki me je navdajalo to zvonjenje. So bili ti občutki zlovešči, mogoče preroški? Težko rečem. A že leta sem imel neko slutnjo, ki je bila včasih močnejša in včasih šibkejša, a povsem izginila ni nikoli. Imel sem slutnjo, da se bo to, kar se je imelo namen zgoditi, v bližnji prihodnosti tudi resnično zgodilo.
Že leta sem namreč sumil, da moj prijatelj, univerzitetni profesor Mate Sok, živi dvojno življenje. In mi, ki ga poznamo, v resnici vidimo samo površino, samo eno od življenj. Samo svetlikanje na zunanji plasti. Tisto drugo življenje, ki ga ne vidimo, pa je potopljeno v temo, skrivno, znano zgolj profesorju, saj ga le ta skriva, skoraj zakopava, pred vsemi, ne samo pred znanci, ampak tudi pred tistimi, ki so mu najbližje. Pred družinskimi člani in hišnimi ljubljenčki. Pred zbirko pajkov, podobno Spinozovi zbirki pajkov. Kajti Mate, poleg najbolj znamenitega brkača med filozofi, občuduje tudi Spinozo in njegove čudaške navade.
Ko sem dvignil slušalko, sem glas takoj prepoznal, in ta glas, ki me je pričakal na drugi strani, je bil miren. Čisto miren. A za to mirnostjo je bilo vseeno čutiti nekakšno valovanje, mogoče rahlo gomazenje, implozijo, kajti novica, ki mi jo je imel profesor namen sporočiti, je bila skoraj senzacionalistična. In bi si, če bi živeli v kolikor toliko normalnem svetu, v normalni državi, nedvomno zaslužila, da bi prišla na kraj, kjer svoje kratkotrajno življenje živijo skrajno pomembne novice, novice, ki pritegnejo največ pozornosti, usodne novice, če pa že ne na ta kraj, pa vsaj v sofisticirani, kulturi in umetnosti namenjen rumeni tisk. V kakšen intelektualni tabloid. A nič od tega se seveda ne bo zgodilo, saj ne živimo v normalni državi in še manj v normalnem svetu.
Po uvodnih vljudnostih se je profesor nemudoma odločil, da zgrabi bika za roge in je, kot v kakšnem revolveraškem obračunu, izstrelil: »Napisal sem roman.« Moram biti pošten in moram takoj priznati, da sem bil bolj presenečen kot ne, kajti Mate je bil čisto zadnji, ki bi mu prisodil, da se bo odločil za kakšno potezo. Zadnji, ki bi mu prisodil, da se bo začel leviti, da bo zamenjal kožo in prestopil na drugo stran.
V preteklosti so to počenjale predvsem rahločutne, malo zmedene in negotove ženske, ki so hotele na vsak način pobegniti svojemu teoretskemu jazu in se zateči v varstvo na novo odkritega umetniškega jaza. Iz marljivih teoretičark in kritičark so se spremenile v umetnice. Najpogosteje v pesnice.
Seveda so vedno obstajale šale, ugibanja, predvsem pa gostilniški pogovori, ki so tudi največjim teoretskim umom pripisovali različne perverznosti, na duhovnem nivoju materializirane v tem, da imajo visoki svečeniki analitične misli po svojih predalih skrite pesniške zbirke, kratke zgodbe in zajetne romane. Ampak moji slutnji navkljub me je ta Matetov kratki, lakonični, hitropotezno izstreljeni stavek vseeno presenetil.
V nadaljevanju telefonskega pogovora sem doživel še večje presenečenje. Profesor je z druge strani žice, svečano, kakor smo to počeli v vojski, oznanil in prisegel, da mi bo dal roman v branje kot prvemu bralcu. Čisto prvemu bralcu. Povedal mi je, da to ne bo kakšen njegov univerzitetni kolega, kakšen doktoriran strokovnjak za domačo prozo in prozo nasploh, sestavljavec cvetoberov, ampak, da bom to jaz. Da mu je intuicija narekovala, da mora izbrati mene. Z rahlim pretiravanjem bi lahko rekel, da je to Matetovo početje delovalo kot pravi in resni prekršek proti vesoljnemu redu. Ali pa vsaj domači tradiciji.
Takoj moram priznati, da sem bil počaščen. Moram reči, da sem se počutil skoraj vzvišeno. Moram reči, da sem začel glasno prepevati, kajti vse je kazalo na to, da me bo v kratkem doletela velika čast. In to sem seveda znal ceniti in spoštovati in tudi pokazati, če ne drugim, pa vsaj samemu sebi, ko sem od vzhičenja, kot kakšen sovjetski baletnik, ki je prebegnil na Zahod, v zelenih pajkicah začel poplesavati pred velikimi ogledali v predsobi.
II
Profesor Mate Sok je bil stara šola in ni gojil pretiranega in brezpogojnega zaupanja v moderno tehnologijo, mogoče se je bal nenadnih vdorov hekerjev, mogoče spletnih tatvin, zato je roman natisnil. Vsako stran je posebej parafiral in jih položil v kovinski kovček, od znotraj oblečen v žamet in v fino, mehko usnje. Mogoče pa so bili razlogi, da je to naredil, dosti bolj banalni. Praktične narave. Povezani s čisto ekonomsko računico. Mogoče preprosto ni hotel, da bankrotiram, ker bom moral natisniti pravo goro papirja.
Matetov kovček se je zaklepal s šifrirano ključavnico. Njegovo ročko si je profesor na zapestje priklenil z lisicami, ki so mu jih, po dolgih pregovarjanjih in zaradi dobrih zvez, ki jih je imel Slavoj Šverc, naš dolgoletni tajni agent v Nemčiji, poslali z založbe Suhrkamp, kjer jih je njihov kurir v prejšnjem stoletju uporabljal, ko je tovoril rokopise Petra Handkeja iz predmestja Pariza v Nemčijo. Splošno znano je, da Handke piše na roko. Rokopise so v Nemčiji pretipkali in jih preko kurirja ponovno vrnili pisatelju, da je v miru svoje gobarske tišine in pod protektoratom gosjih peres, s katerimi je občasno kaj zapisal in narisal, napravil korekture.
Glede na renome, ki ga v današnjem času uživa književnost, je bilo Matetovo dejanje nedvomno pretirano, mogoče je celo rahlo mejilo na paranojo, a vseeno je sodilo k nujnim varnostnim ukrepom, kajti podzemska linija Murgle – Črnuče je v zadnjem času slovela po ropih kovinskih kovčkov, ki se zaklepajo s šifriranimi ključavnicami in v svoji oblazinjeni notranjosti hranijo marsikaj. Med drugim smo se, sicer zelo redko, srečevali tudi s parafiranimi rokopisi romanov.
Jose Ortega y Gasseset in Walter Benjamin, ki sta svojčas pridigala o smrti romana, sta bila skrajno začudena, dobesedno šokirana in sta v grobovih glasno ropotala s kostmi in protestirala. Časopisi so o krajah sicer poročali, toda ne pretirano. Vseeno pa smo lahko iz napisanega razbrali, da se s poezijo, eseji, kratkimi zgodbami, dramami in opernimi libreti kaj takšnega nikoli ne dogaja. A dlje od tega nismo prišli. Raziskovalni novinarji so ponovno odpovedali na celi črti.
Po literarnem podzemlju pa so začele krožiti fantastične govorice, da naj bi ti rokopisi v prihodnosti, ko bo po metafizičnem in kopernikanskem obratu nova duhovnost premagala grobi materializem, to spoznanje se je rodilo iz kritične revizije prerokb babe Vange, dobili nekakšno vlogo kriptovalut. Te naj bi lastnikom omogočile hitro in težko nadzorljivo bogatenje.
III
Ko se je Mate pojavil na vratih, sem bil še vedno v zelenih pajkicah in sem še vedno prepeval, vendar že malo tiše, še vedno pa sem se počutil skrajno vzvišeno, a bil sem hkrati tudi negotov. Skoraj prestrašen, kajti spomnil sem se nesrečnih prestopov iz Kluba kritikov, katerega člani in članice niso bili dovolj marljivi in vztrajni, da bi se povzpeli za stopnico ali dve više, v sfere Kluba znanstvenikov in se porazgubili po provincialnih univerzah, temveč so si hoteli in hotele lokalno nesmrtnost zagotoviti po bližnjici; s članstvom v Obrtnem združenju rokodelcev in neposrednih proizvajalcev Umetnosti. Ti poskusi pa so se po večini končali bolj ali manj klavrno.
Odprl sem vrata. Bil sem tako močno počaščen, da sem izgubil čisto ves občutek za svoje vsakdanje kaprice in pedantnosti in sem Matetu dovolil, da je, obut v težke okovane škornje, ti naj bi mu služili kot orožje ob morebitnem napadu maskirane tolpe na podzemski, stopil skozi predsobo in potem še dalje in še naprej skozi sobane v oddaljeno, skoraj meniško celico, v kateri ni bilo nobenih motilcev koncentracije in zbranosti, samo bele, prazne stene, lesena miza in stol. To celico sem uporabljal izključno za branje posebnih knjig.
Tu si je Mate v rokav obrisal potno čelo in to ni bilo edino znamenje, da je na podzemski trepetal. Tudi roke so se mu rahlo tresle, ko si je snel lisice in odprl kovček in mi predal pazljivo zložene in parafirane liste papirja. Napel sem ritne mišice in bicepse, papirje položil na mizo in Mateta po dolgi poti pospremil nazaj do dvigala. Ker sva se zavedala pomembnosti zgodovinskega trenutka, sva ves čas molčala. Ob slovesu pa sva se objela. Objela ganjeno, kot da gre eden od naju na fronto. Kakor da greva na fronto oba, a vsak na nasprotno stran.
Dvigalo se je zaprlo. Mate je izginil, sam pa sem se vrnil do celice. Hodil sem, kot bi se premikal skozi sanje. V celici sem sedel na lesen stol, za leseno mizo, preložil papirje, si skrbno očistil očala, globoko vdihnil in začel pozorno brati otvoritev, ki bo nekoč morda postala klasična otvoritev podobna otvoritvi kakšne šahovske partije: »Minil je sedmi dan, odkar je K. spil zadnji kozarec absinta. Njegove roke so ponovno našle sozvočje z zrakom in nemir, ki se mu je kot lepljiv polip zagozdil v notranjosti, je začel odstopati mesto blagi vzhičenosti. Vedel je, da se bo lahko vrnil na delo. Vedel je, da bo na zadnji nočni varietejski predstavi lahko potegnil iz klobuka strašnega Kitajca, ne da bi se mu pod nosom nabrale drobne kapljice znoja …«