Ustvarjalna pot tržaške pisateljice Susanne Tamaro izpolnjuje podobno pot kot njena književna dela: pot premagovanja. Njen prvi roman Illmitz so založniki zavrnili. Javna italijanska televizija RAI, s katero je v osemdesetih letih sodelovala, je ni hotela zaposliti, saj se jim kot ženska z diplomo iz režije ni zdela dovolj izobražena. Po objavi njenega prvega romana La testa fra le nuvole(1989)je zbolela za astmatičnim bronhitisom in se iz Rima preselila v umbrijsko mesto Orvieto. Kritiška javnost jo je prvič zares slišala leta 1991, ko je njen drugi roman Per voce solo prejel mednarodno nagrado PEN. Njen tretji roman, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini (Cankarjeva založba, ponatis 2016) – Pojdi, kamor te vodi srce – pa je doživel komercialni uspeh in postal najbolj prodajana italijanska knjiga v 20. stoletju. Kot pravi, je potrebovala kar nekaj let, da si je po uspehu opomogla. »Pričakovanja postanejo preprosto prevelika. Bralci želijo, da bi bila tvoja nadaljnja dela enako močna in prepričljiva. Pa ne gre. Jaz nisem piska uspešnic. Če bi bila, bi bilo lažje. Jaz sem imela samo veliko srečo.« Želi, da pozornost zadržujejo njena dela, ne pa ona osebno, zato živi, kot pravi sama, nunsko življenje. Sama med domačimi živalmi.
V slovenščini lahko beremo več del Susanne Tamaro, nazadnje smo dobili prevod njene avtobiografije Vsak angel je strašen (prevod Marko Sosič, ZTT 2015). V času Slovenskega knjižnega sejma je v okviru italijanskega fokusa obiskala Ljubljano.
Pojdi, kamor te vodi srce je roman o sreči. Babica, ki piše pisma svoji vnukinji, sreče ne doživlja kot čustveno stanje, temveč gre bolj za preplet potrpežljivosti in spokoja. Ali je takšna sreča rezervirana za stare ljudi?
Mislim, da je. Mladi ljudje si želijo ekstaze, intenzivnih, vznesenih čustev, za izjemnost jim gre. To človeka sčasoma utrudi. Poleg tega mislim, da danes potreba po ekstazi ni več samo mladostniška, ampak določa vse ljudi. Družba bi rada stvari dosegla hitro, brez truda, brez strukture in vzpona. Ko sem bila deklica, smo se morali za presežke potruditi, danes pa ljudje pričakujejo, da jim bodo ti servirani brez pripomb, neposredno na mizo.
Toda, ko ste napisali roman, ste bili tudi sami mladi, stari okoli 35 let.
Drži, toda kot otrok sem ogromno časa preživela s svojo babico in prababico. Mislim, da sta name prenesli nekaj modrosti in starostne intuicije. Z načinom, kako doživljata svet, sem se poistovetila. Ga ponotranjila.
Liki vaših romanov in zgodb se praviloma najprej zdijo nemočni, povsem razsuti. Tako je, na primer, s siroto Roso iz zgodbe Odgovori mi, ki zaradi pomanjkanja ljubezni in pozornosti izbira napačne partnerje. Kljub temu zbere dovolj volje, da se v ključnem trenutku svojega življenja odloči prav. Vaši liki vselej doživijo razodetje. Zakaj ga lahko doživijo? S čim so opremljeni?
Odporni so. Ker so prestali dosti hudega, so v temelju vseeno razvili občutek zase, neko specifično notranjo moč. Če je človek osamljen ali sam, se prej kot slej nauči zanesti nase in ta osnova se lahko ob nekih doživljajih razplamti. Mogoče je to dostojanstvo. Ljudje menijo napačno, ko ljudi, ki jim je bilo v otroštvu ali kadarkoli kasneje izjemno težko, odpišejo kot nemočne. To, da si nekaj časa drsel ali trpel, še ne pomeni, da nisi izjemno močan. Moč in volja se morata samo razviti, čas potrebujeta. In na nečem se tudi morata razviti. Ni pa nujno, da so močni samo tisti, ki so trpeli, to je nevarno misliti.
Toda večina ljudi ni odpornih. Večina bodisi udobno trpi bodisi jih njihovo trpljenje naredi slabše.
Drži. Razlogi za to so verjetno genetski, socialni, sociološki, pa tudi stvar specifične osebne psihologije. Družbi so šibki ljudje bistveno bolj zanimivi.
Zakaj je tako?
Šibek človek je dober potrošnik. Je vodljiv, negotov, bistveno odvisen. Ker se ne more v temelju zanesti nase, se obdaja s stvarmi. Tudi z ljudmi se obdaja kot s stvarmi. Nekaj mora zapolniti njegovo praznino. Toda te praznine nikoli ne razreši in lahko postane slabši. Grenek, zajedljiv, celo zloben, napadalen. Ljudje si načeloma želijo, da zanje omejitve in pravila postavlja nekdo drug ali nekaj drugega. To je lahko drug človek ali institucija ali pa družbeno vzdušje na splošno. Hkrati bi človek rad bil tudi inovator svojega življenja. Iz te dvojnosti se mnogo ljudi nikdar ne izvleče.
Govoriva pravzaprav o svobodi, kajne?
Da.
Na svobodi ni težko zato, ker tam ne bi bilo omejitev, temveč ker si jih mora človek določiti sam?
Nekako tako, da. Čeprav mislim, da človek ne iznajdeva svojih omejitev, ampak mora svoje specifike preprosto odkriti, spoznati in naposled sprejeti. Če pravila niso zunanja, so notranja.
Ampak to od človeka zahteva ogromno iskrenosti, kar pa je spet težko. Človek se noče soočati s tistimi dejstvi o samem sebi, ki mu morda ne ustrezajo, ali pa misli, da mu ne ustrezajo.
Da, ti procesi so izjemno naporni. Predvsem zato, ker od vsakogar, ki se osvobaja, terjajo tudi nekaj ponižnosti. Pa ne v smislu ponižnosti v odnosu do drugih, temveč ponižnosti v odnosu do sebe, svojih predstav o sebi. Nismo tako izjemni ali tako nepomembni, kot mislimo, da smo. To je težko ugotoviti. Resnica je nekje vmes.
Ste kot pisateljica bolj ali manj svobodni?
Bolj. Ne le, da poznam svoje omejitve, poznam tudi omejitve likov, ki jih ustvarim. Naenkrat sem lahko več ljudi.
Aktivni ste tudi v okoljevarstvu, že dolgo sodelujete v organizaciji za zaščito živali. Je vaša skrb za okolje, za naravo, podaljšek skrbi za človeka?
Da, ker smo vsi vključeni v enake procese v univerzumu. Med bitji in življenji ne razlikujem.
V nekem intervjuju sem prebrala, da ste bili kot deklica nagnjeni k misticizmu in se je iz tega izoblikovala tudi vaša vera. Kakšna je vaša vera danes?
Precej podobna temu, kar sem doživljala kot otrok. Občudovala sem naravo in se vselej čudila, kako je lahko tako neznosno urejena, čeprav vse vseskozi umira in se na novo rojeva. Slutim, da je nad tem, nad nami nekaj, kar skrbi za red.
Vendar to ni krščanski bog?
Ne, te ideje ne rabim. Če bi jo, ne bi bila svobodna.