»Ein Lager ist ein Lager«
Pričevalec o friedlandskem begunskem naselju, 1946
Če bi vsi, ki so v zadnjih sedemdesetih letih šli skozi begunsko taborišče v Friedlandu, majhnem naselju v nemški zvezni državi Spodnja Saška, tam tudi ostali, bi šlo za največje nemško mesto z 4,1 milijona prebivalci. Pa niso in Friedland je ostal spokojna idilična zelena vasica, ki se ob mojem prihodu konec julija letos ni pustila motiti pri popoldanskem dremežu. Friedland daje vtis, da so vse vojne, konflikti in napetosti tega sveta neskončno daleč stran. Še za nekaj predvolilnih plakatov – na Spodnjem Saškem so bile ravno v prvi polovici septembra lokalne volitve –, ki jih je razobesila skrajno desna Nacionalna demokratična stranka Nemčije (NPD), se je zdelo, da s svojimi klici proti beguncem, kanclerki Merkel in lažnivim novinarjem kričijo v prazno in da jih nihče ne sliši.
Tehnično je Friedland vasica s približno 1300 prebivalci v osrednji Nemčiji, dobrih deset kilometrov južno od Göttingena, enega najbolj znanih nemških univerzitetnih središč. Od leta 1945 je v Friedlandu posebno prehodno begunsko taborišče (Grenzdurchlager), tranzitna postaja za nadaljnjo pot na različne konce Nemčije in danes tudi sprejemni registracijski center za prosilce za azil. Gre za nekakšno vas v vasi, za delno ograjeno, a načeloma prosto dostopno območje, postavljeno dobesedno sredi vaškega naselja. Veliko je 6,5 hektarja, kar naj bi ustrezalo površini devetih nogometnih igrišč, in lahko sprejme približno 700 ljudi. V taborišču je tudi vrtec, šolski prostori, kotiček za mlade, katoliška cerkev in evangeličanska kapela, športno igrišče, manjše skladišče z oblekami in osrednja jedilnica, kjer razdelijo tri obroke dnevno. Prosilci za azil tu v povprečju preživijo od tri do dvanajst tednov, preden jih premestijo naprej. Zanje skrbi približno sto redno zaposlenih, pomaga pa jim več pogodbenih sodelavcev in prostovoljcev. V taborišču so aktivne tudi razne nevladne in dobrodelne organizacije, kakršna je na primer Karitas, nad vsem skupaj pa bdijo uslužbenci Zveznega urada za migracije in begunce (BAMF) in ministrstva za notranje zadeve Spodnje Saške. Naselje ima tudi policijo in gasilce. Na vrhu bližnjega griča je posebno spominsko obeležje v obliki štirih velikanskih betonskih blokov, ki so ga postavili leta 1967 in ga posvetili nemškim pregnancem, ki so se po drugi svetovni vojni vračali domov.
Begunska taborišča so lahko čudna reč. V trenutkih nuje in stiske jih vzpostavijo kot zasilen in začasen prostor. Vendar pa tak prostor včasih preživi trpeče – njihove travme, izgubo, bolečino –, ki so se tja zatekli po zavetje, in postane nepogrešljiv del lokalnega okolja ter zaživi po svoje. Večinoma so begunska taborišča res začasna, včasih pa ostanejo. Tako je danes prehodno taborišče v Friedlandu nekakšen palimpsest, na katerem se je nabralo za dobrih sedem desetletij begunskih zgodb z vsega sveta in več plasti polpretekle politične, socialne, družbene zgodovine. Za nekatere pregnance je bila vasica sredi Nemčije zgolj kratek, bežen postanek na poti v novo življenje, drugi pa je niso nikoli pozabili.
Prva leta
Taborišče so odprli 20. septembra 1945 zaradi množičnih migracij in premikov beguncev, razseljenih oseb, nekdanjih vojakov, vojnih ujetnikov ipd. na stari celini, neposredno po drugi svetovni vojni. Nacisti so med svojo vladavino želeli rasno in etnično spremeniti zasedene dele srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope, kjer so prej tradicionalno živeli Nemci, kar so počeli s prisilnimi preselitvami, deportacijami in množičnimi poboji. Toda po zmagi zaveznikov na koncu vojne so se stvari korenito spremenile in na begu se je znašlo na deset tisoče ljudi različnih narodnosti in ozadij. Potem ko je poleti 1945 vedno več ljudi blizu Göttingena vstopalo v britansko okupacijsko cono, so oblasti želele naval prišlekov omejiti z vzpostavitvijo posebnega tranzitnega taborišča. Friedland naj bi bil popolna izbira: nahaja se v zvezni državi Spodnja Saška, v neposredni bližini meje z zveznima državama Hessen (ameriška okupacijska cona) in Turingija (sovjetska okupacijska cona). Poleg tega je kraj ponujal nepoškodovano železniško postajo s pripadajočo infrastrukturo, urejene cestne povezave in prazne kmetijske prostore v lasti Univerze v Göttingenu, kamor je bilo mogoče takoj naseliti večje število ljudi.
Po drugi svetovni vojni se je na ozemlju Nemčije torej znašlo več milijonov razseljencev z različnimi osebnimi zgodbami – od beguncev vseh vrst, posameznikov, ki so jih izgnali z nekdanjih nemških ozemelj v vzhodni Evropi, internirancev in ljudi na prisilnem delu v Nemčiji do najstnikov brez uradnih papirjev, ki so prišli iz sovjetske okupacijske cone, in izpuščenih vojnih ujetnikov z različnih koncev Evrope. Prehodno taborišče v Friedlandu je služilo kot sredstvo za vzpostavljanje reda in miru – od oktobra 1945 je bil vstop v britansko cono denimo mogoč zgolj s posebno dovolilnico. V njem je potekalo preverjanje, registracija – pri tem so bili izjemno pomembni podrobni zdravniški pregledi pregnancev – in oskrba prišlekov, ki so v vasi večinoma ostali samo nekaj dni ali pa celo samo nekaj ur.
Postopoma se je taborišče iz začasnega sprejemnega centra spremenilo v organizirano institucijo z jasno določenimi postopki. Med letoma 1945 in 1952 je šlo skozi Friedland v različnih smereh – tako z vzhoda na zahod kot obratno – kar 1,8 milijona ljudi. Avgusta 1946 pa je v vas prispel prvi transport z nemškimi vojnimi ujetniki z območja Sovjetske zveze. Na začetku je bilo taborišče pod neposrednim nadzorom britanskih oblasti, sčasoma pa so vedno več nalog in pomembnih položajev v begunskem naselju prevzeli domačini. Oktobra 1945 je v taborišču delalo približno petsto ljudi, skupaj s številnimi prostovoljci. Pri zdravstveni, prehranski, materialni oskrbi so vselej imele izjemno pomembno vlogo tudi različne mednarodne dobrodelne organizacije, kot so Karitas, Rdeči križ, britanska Vojska odrešitve in podobno. Samo naselje je bilo sprva zgrajeno špartansko, v skladu s pomanjkanjem povojnih let, sčasoma pa so britanske vojaške šotore in preproste koče z valovito pločevinasto streho zamenjali s stabilnejšimi lesenimi barakami.
V kaosu ob koncu druge svetovne vojne so bili za posameznika izjemnega pomena – papirji. Uradne dovolilnice, osebni dokumenti, posebne begunske izkaznice itd. so v pomembni meri določali, kje lahko nekdo biva, in omogočali dostop do hrane in finančne pomoči. Seveda pa je bilo posameznikovo identiteto težko vedno z gotovostjo potrditi. Friedlandsko taborišče se je kmalu uveljavilo kot eno od središč za iskanje pogrešanih oseb. Register pogrešanih oseb, ki ga je v Nemčiji po vojni vzpostavil Rdeči križ in je vseboval na milijone imen, so dopolnjevali s posebnimi intervjuji. Sleherno osebo, ki je prišla v taborišče, so tako povprašali tudi o pogrešanih civilistih in izginulem vojaškem osebju ter nato pridobljene informacije primerjali s tistimi v lastni bazi podatkov. Vzpostavili so tudi obsežno zbirko fotografij izginulih, ki so jo prav tako pokazali prišlekom. Do sredine petdesetih let se je v omenjeni bazi znašlo že več kot 250.000 fotografij. Med letoma 1948 in 1956 pa je Friedland postal tudi uradno mesto za izmenjavo otrok – skozi vas jih je šlo več kot 6000 – med Zahodno Nemčijo in državami vzhodne, srednjevzhodne in jugovzhodne Evrope. Vojna je namreč razdelila mnoge družine, pri tem pa številni otroci niso vedeli, od kod prihajajo. Nekateri niso poznali niti svojih imen.
Vrnitev domov
Taborišče v Friedlandu je bilo v letih po drugi svetovni vojni tudi izjemno pomembno politično prizorišče. Med letoma 1953 in 1956 so iz Sovjetske zveze v dveh večjih valovih izpustili zadnje nemške vojne ujetnike, ki so v Zahodno Nemčijo vstopili prav v Friedlandu, njihov prihod pa je bil velik javni in politični dogodek z daljnosežnimi družbenimi posledicami. Usoda nemških vojnih ujetnikov, še posebej tistih iz Sovjetske zveze, je tedaj v državi veljala za občutljivo temo, ki pa je zahodnonemški oblasti s kanclerjem Konradom Adenauerjem (CDU) na čelu prinašala pomembne politične točke, saj si je krčevito prizadevala za vrnitev jetnikov. Zahodna Nemčija je namreč s pomočjo ujetnikov lahko samo sebe prikazala kot eno od žrtev druge svetovne vojne. Tako ni presenetljivo, da so nemške vojne ujetnike in internirance, ki so se med oktobrom 1955 in januarjem 1956 vračali skozi Friedland – šlo je za raznoliko skupino približno deset tisoč ljudi –, pogosto pred objektivi kamer in fotoaparatov svečano pričakali najvišji predstavniki zvezne vlade in vlade Spodnje Saške. V čast prišlekom so zvonili s posebnim zvonom, manjkali pa niso niti slavnostni govori. Med povratniki so bili tako civilisti kot nekdanji nacisti, člani nemških oboroženih sil in SS ter bivši pripadniki nemške tajne službe. Skozi Friedland so se torej vračali pomembni posamezniki, toda šele po junaških sprejemih in slavnostnih pozdravih se je zahodnonemška javnost lahko vprašala: kdo so bili ti ljudje in kaj so v resnici počeli? Dejstvo je, da so jih oblasti ob sprejemu v Friedlandu pustile pri miru.
»Uradni ukaz se je glasil, da ob prihodu na friedlandsko železniško postajo nihče s potencialno sumljivim ozadjem ali problematično preteklostjo ne sme biti aretiran oziroma pridržan. Tovrstna intervencija bi namreč pokvarila idilično sliko, ki jo je takratna zahodnonemška politična elita poskušala poslati v svet,« razloži Sascha Schiessl, mladi zgodovinar, ki je svoj doktorat na göttingenski univerzi posvetil prav taborišču v Friedlandu. Kasneje doda, da je ta tema vsaj v Göttingenu presenetljivo slabo raziskana. Schiessl v svojem doktorskem delu piše, kako so se skozi leta spreminjali družbena vloga friedlandskega begunskega naselja, javni diskurz o taborišču in sama politika sprejemanja beguncev in mnenje o tem, kaj je vse skupaj pomenilo v kontekstu zahodnonemškega povojnega obdobja.
Vrata v svobodo
Med letoma 1956 in 1969 so se razmerja v taborišču bistveno spremenila. Največ prišlekov je namreč po novem prišlo iz držav Varšavskega pakta oziroma iz vzhodne ter srednjevzhodne Evrope, s Poljske, iz Češkoslovaške, Vzhodne Nemčije, Madžarske in tudi Jugoslavije. Po novem zakonu, ki so ga sprejeli leta 1953, so oblasti večino prispelih (z izjemo madžarskih beguncev) zavedle kot t. i. etnične nemške priseljence (nem. Aussiedler oziroma Spätaussiedler) in jih tako klasificirale kot Nemce. Za etnične nemške priseljence so, poenostavljeno povedano, torej veljale osebe nemškega rodu ali nemške narodnosti, ki so živele na območju držav Varšavskega pakta (in Jugoslavije). In ki so nato, da bi lahko ostale v Zahodni Nemčiji, morale dokazati svojo nemškost, uradno potrditi, da prihajajo iz držav pod vplivom Sovjetske zveze, obenem pa so v svoji novi domovini morale imeti tudi sorodnike. Do leta 1969 je skozi Friedland vstopilo več kot 450.000 etničnih nemških priseljencev. Dobili so tako finančno kot materialno pomoč v obliki podarjenih oblačil in drugih donacij, nekatere prišleke pa so preverile tudi zahodne tajne službe. Načeloma so bili izjemno lepo sprejeti, zato je nastala podoba beguncem prijaznega Friedlanda, ki je obveljal za vstopno točko v demokratični Zahod in za nekakšna vrata v svobodo oziroma okno v razviti svet. Nič čudnega, da so se po taborišču začeli sukati profesionalni fotografi, da bi ovekovečili naklonjen sprejem beguncev in vsakdanje življenje v naselju.
Od leta 1970 do 1987 so bili daleč največja skupina prišlekov v taborišču prav etnični nemški priseljenci. Več kot pol milijona jih je prišlo s Poljske, približno 124.000 iz Sovjetske zveze, skorajda 22.000 pa iz drugih držav vzhodne Evrope. Počasi je prihajalo tudi vedno več prosilcev za azil. Po vojaškem udaru v Čilu septembra 1973 je Zahodna Nemčija sprejela približno 4.000 čilskih beguncev, večinoma podpornikov strmoglavljenega socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja, in jih namestila predvsem v tiste zvezne države, kjer so bili na oblasti Socialni demokrati. Zaradi svojih levičarskih prepričanj so bili begunci oblastem sumljivi, označili so jih za poklicne revolucionarje, zato so jih ob vstopu državo najprej podrobno zaslišali. V Friedland so jih začasno preselili sedemdeset.
Po letu 1978 je iz Vietnama zaradi povračilnih ukrepov tamkajšnjih komunističnih oblasti zbežalo več kot milijon ljudi, ki so se iz domovine skozi Južnokitajsko morje umikali na ladjah in čolnih. Ena od ladij z imenom Hai Hong je z 2.500 ljudmi na krovu več tednov čakala pred obalo Malezije. V zahodni Evropi je bil to čas različnih humanitarnih pobud in tako je ministrski predsednik Spodnje Saške Ernst Albrecht ukazal sprejem 1.000 beguncev, ki so najprej dobili zavetje prav v Friedlandu. Pregnanci iz Vietnama pa so prav zaradi dejstva, da bežijo pred krutim komunističnim režimom, v Zahodni Nemčiji doživeli lepši sprejem kot njihovi čilski sotrpini.
Podpisi proti zaprtju begunskega taborišča
Po padcu železne zavese konec osemdesetih let, ko so se meje postopoma odprle, je taborišče v Friedlandu pokalo po šivih. V vasi so se znašli tako mnogi etnični nemški priseljenci iz Poljske in Romunije kot judovski imigranti iz Sovjetske zveze ter begunci in prosilci za azil z vsega sveta. Naselje naenkrat ni bilo več samo ogledalo posledic dogodkov iz časa druge svetovne vojne, temveč tudi odsev globalnih migracijskih tokov.
Konec devetdesetih, ko je število prihajajočih etničnih nemških priseljencev močno upadlo, so se celo pojavile govorice, da bi taborišče utegnili zapreti. Temu se je uprla lokalna skupnost, ki je s posebno peticijo proti zaprtju zbrala kar 15.000 podpisov. Begunsko naselje je ostalo odprto in od leta 2000 naprej je edina vstopna točka za etnične nemške priseljence. Leta 2011 je uradno postalo tudi sprejemni center za begunce iz Afganistana, Sirije, Iraka, Eritreje, Pakistana … V naselje prihajajo tudi posamezniki, ki so del različnih premestitvenih humanitarnih programov, v katerih sodeluje Nemčija. Danes pa v taborišču ni malo tudi pregnancev, ki so se v državo prebili prek t. i. balkanske begunske poti. Za prišleke so organizirane različne izobraževalne, prostočasne in druge dejavnosti.
Zanimivo je, da v taborišču ni posebnega verskega objekta za begunce muslimanske vere. »To je kompleksno vprašanje. Dejstvo je, da so muslimanski begunci za kraj nekaj novega,« opozori Sascha Schiessl. »Prav tako pa je treba vedeti, da bi postavitev verskih objektov za več skupin beguncev različnih veroizpovedi za zunanje opazovalce lahko pomenila, da bodo nekateri prišleki tu ostali za stalno. Friedland pa prestavlja prehodno taborišče in tako ga tudi razumejo odgovorni in lokalna skupnost.«
Večvredni »etnični Nemci« in manjvredni »begunci«
Sascha Schiessl je opozoril še, da gre za vprašanje odnosa med domačini in samo institucijo taborišča. »Navzven je taborišče v Friedlandu lepa zgodba o kraju, kjer so prišleki v stiski že sedemdeset let deležni tovariške pomoči, v nasprotju s kakšnim drugim delom Nemčije. Domačinom je v interesu, da tako tudi ostane, enostavno gre za del krajevne identitete. Lokalna skupnost je pač s taboriščem tesno povezana, begunsko naselje jim nenazadnje zagotavlja tudi zaposlitve in tako predstavlja pomemben del vaškega gospodarstva. Obenem pa so ljudje navajeni, da begunci pridejo in grejo oziroma, da nihče ne ostane predolgo. Ker je friedlandsko taborišče tranzitno, od tod tudi ne izvajajo deportacij, zato ne prihaja do neprijetnih scen kot v bolj kompleksnih begunskih okoljih. Za domačine je vse to pomembno in želijo, da tako tudi ostane.«
Friedland načeloma res ne beleži napetosti ali ksenofobnih izpadov do prišlekov v taborišču, kot se to nemalokrat dogaja drugod po Nemčiji. Zadnji večji pretres se je zgodil lani jeseni, ko se je celotna stara celina, ne samo Nemčija, znašla nepripravljena pred množičnim prihodom beguncev, zato se je bila prisiljena zateči k improvizaciji. Tako se je v Friedlandu v določenem trenutku trlo okoli 3000 pregnancev, kar je življenje v vasi postavilo na glavo. Danes, slabo leto pozneje, ko so se razmere že zdavnaj umirile, človek ob obisku v vasi dobi občutek, da domačini in begunci večinoma živijo drug mimo drugega in zunaj taborišča nimajo veliko stikov. Da vaščani pregnance ‘tolerirajo’, kot namigne že Schiessl, prav zaradi tranzitne in fluidne narave begunskega naselja.
Olga Zeveleva, doktorska študentka sociologije na Univerzi v Cambridgeu, je v svoji lucidni kratki analizi friedlandskega taborišča z naslovom Symbolic Borders in Detention Spaces: Inside a German Refugee Camp prav tako kritična in vtis o majhni, prijazni vasici, ki solidarno pomaga ljudem v stiski, postavi pod vprašaj. Piše, da je begunski center v Friedlandu – razume ga kot sterilno, neurbano strukturo – postavljen na podeželje, torej na periferijo javnega in urbanega življenja v Nemčiji, zato se bivajoči v taborišču ne morejo ustrezno vključiti v nemško družbo. Tako jim v taborišču ne preostane drugega, piše Zeveleva, kot nenehno čakanje. Naselje zato razume kot nekakšno čakalnico, kjer prišleki čakajo na razrešitev svojega statusa ali na ureditev papirjev in dokumentov, medtem ko lastnega družbenega časa, s katerim bi prosto razpolagali, pravzaprav nimajo. Avtorica omenja tudi, da so begunci in etnični nemški priseljenci pri svojih vsakdanjih aktivnostih ločeni, kar je v taborišču sicer stara ureditev. Od tod tudi nenaklonjenost etničnih nemških priseljencev, ki še vedno prihajajo v državo večinoma z območja nekdanje Sovjetske zveze, do prosilcev za azil, saj prvi kot ‘bodoči Nemci’ z vso nemško kulturo in nemškostjo vred druge razumejo kot neprijetne zunanje obiskovalce z drugačno kulturo in navadami.
* To je prvi del članka o friedlandskem begunskem taborišču. Naslednji del, ki obravnava tudi osebne zgodbe današnjih beguncev, bo objavljen čez en teden.