S Svetlano Slapšak, eno najbolj prodornih slovenskih intelektualk, antropologinjo in doktorico antičnih študij, sva se pogovarjali preko messengerja – in tudi tako delili naklonjenost novim tehnologijam; in nestrinjanje nad patriarhalnimi strukturami v sodobni družbi – eno in drugo skozi prizmo pogovora o antični miturgiji, ki se je razvil ob njeni letos objavljeni istoimenski knjigi.
Antična mitologija : antična miturgija – pojem »miturgija« je tvoja skovanka: kako je nastala, iz kakšne potrebe in kaj naznačuje?
Termin sem uvedla v osemdesetih letih ob ukvarjanju z nekim srbskim pesnikom (Rastkom Perovićem), ki je avantgarde 20. stoletja navezoval na slovansko mitologijo. Pozneje sem ta termin videla kot idealen za postopke razumevanja antične mitologije, ki jih je uvedla francoska antropološka šola šestdesetih let: koncept antičnih svetov, ne samo Grčije in Rima, koncept interpretacije podob in tekstov, pomembnost vsakdanjika … Končno pa so v tem kontekstu pomembna tudi predavanja Jeana-Pierrea Vernanta leta 1996 na ISH v Ljubljani, na katerih je govoril o mitologiji kot odprtem sistemu, torej nasprotju vere. Miturgija oz. izdelava mitov, ki pripada vsakomur, rokovanje oz. manipulacija z miti, to je neologizem, ki mi je odgovarjal v moji interpretaciji mitov: mythos in ergon; delo.
V skladu s tem razlagaš, če prav razumem, da so bili antični miti del kolektivnega vedenja, živo tkivo družbe, ki se je znotraj nje preoblikovalo, se spreminjalo, nenehno se mu je kaj dodajalo ali odvzemalo, vse različice pa so bile legitimne. ‘Kanoni’ – tudi mitološki – se vzpostavljajo šele za nazaj; v kolikšni meri je ta percepcija mitologije zaradi tega zožena in osiromašena? Je kanon – pa ne samo v primeru mitologije – mogoče razumeti ne le kot sredstvo ohranjanja, temveč tudi kot sredstvo namernega rušenja kulturnega in literarnega bogastva, siromašenje, ki se uveljavlja skozi ideološko zaznamovane izbire? Lahko tudi preko vzpostavljanja in uveljavljanja miturgije to kako presegamo?
Zelo dobro povzeto! Gre predvsem za drugačno obliko komunikacije, za obvladovanje z naracijo. Vsak je pripovedovalec, to je splošna ustna disciplina, čeprav so učeni v mitih našli neskončno veliko materiala in so ga seveda pogosto hoteli klasificirati in tipologizirati, kar je osnovna tendenca v grški antični znanosti in kulturi. Pozneje, predvsem zaradi krščanske cenzure, klasifikacija postane sredstvo falsifikacije pomenov. Ideološko zasnovana izbira oz. korekcija mitov ne samo da uvaja siromašenje in zožitev števila verzij, temveč tudi horizontov duhovnosti ter seveda cenzuro vsega seksualnega ter razredno tveganih motivov v zgodbah. Dober primer so Schwabove Zgodbe, ki so namenjene predvsem dečkom v šolah in so globoko cenzurirane. Pojem »klasično« je deloval ne samo restriktivno, ampak tudi represivno – in je ohranjal antiko patriarhalnih moških belcev in izumetničenih estetskih pravil. Antika je, to je bilo jasno mnogim, izjemno subverzivna. Uvajanje neposredne komunikacije, ustni govor o mitih z možnostjo debate bi lahko bila oblika politizacije. Začela bi se z zgodbo, ki bi bila paradigmatična, in potem bi kontekstualizirala dele pripovedi. Ni mita, ki ne bi mogel biti aktualiziran!
Bi torej lahko rekli, da se kanonizacija uporablja tudi – ali celo predvsem – kot represivno sredstvo cenzure in utišanja? Morda tudi zakrivanja obstoja družbene subverzije, ob kateri je težje vzpostavljati oblastne strukture, kot jih v Evropi poznamo po antiki? Kakšna je tu vloga katoliške cerkve?
Vloga katoliške cerkve je bila vedno restriktivna, kar se antike in mitov tiče, čeprav so tekste ohranjali prav menihi – vse od Bizanca naprej. Odnos (predvsem) katoliške cerkve z oblastmi, s kralji in višjimi sloji je botroval neki nepričakovani niši svobode, ki je bila značilna za antiko: antični predmeti so postali znak moči in ugleda, večinoma pa so prikazovali gola telesa. To je postalo prestižno in cerkev je dovolila prikazovanje golega telesa v umetnosti, če je bil naslov povezan z miti … Na drugi strani pa je ponovno odkrivanje antike, tekstov in bizantinske umetnosti (ikone) ključno oblikovalo italijansko renesanso. Zamislite si begunce v majhnih čolnih, ki bežijo pred pretežno arabskimi osvajalci bizantinskih teritorijev in prečkajo Jadransko morje proti Zahodu … zveni nekam znano? Glavni profesorji na novih institucijah znanja, na univerzah, so Grki. Antike si ne morem predstavljati drugače kot neposredno povezavo z današnjim časom. Zmeraj je bila skriti vir svobode, snov za revolucije – ameriško, potem francosko. Model sicer ni bila atenska neposredna demokracija, ampak dogovorna parlamentarna, po rimskem modelu. Toda vsakdo, ki je bral grščino in latinščino, je v branju črpal vse možne družbene, politične in kulturne ideje, od Marxa do anarhistov. Pa še totalitarne oblasti so kradle antične veličine in jih predimenzionirale in potvarjale v italijanskem fašizmu in nemškem nacizmu …
Aktualizacijo mitov si sama uporabljala skozi svojo kolumnistično izkušnjo. Jo morda lahko nekoliko osvetliš? Pri pripravi knjige si se precej naslanjala nanjo.
Ko sem pisala Mitologijo za telebane za Večer, sem se zaradi delikatnega položaja ISH, razpetega med notranje probleme in izrazito deprivilegiran položaj v družbi, še posebej zaradi mojih študentk in študentov, držala bolj ob strani. Oni so bili tudi znotraj ISH izpostavljeni rasizmu s strani iste skupine, ki je v šoli želela oblast in je uvajala brezupni nepotizem. Pozneje, posebej, ko sem bila odpuščena in zatem upokojena, je tveganje postalo samo moje in sem zlahka neposredno pisala o politiki in drugih tveganih temah. Zelo že spet tipična strategija uporabe antike!
Podobno, kot se zožijo pomeni mitologije/miturgije, pa se zoži tudi pogled na človeštvo. Prva miturgijska linija, ki jo izpostavljaš v uvodu, je »razvoj človeškega rodu«; človeštvo v antični mitologiji ne nastane enkrat, temveč večkrat – torej se že na tem mestu pojavi neka določena diskontinuiteta. Gre za nek odprt, fluiden način definiranja človeškosti, mar ne? Na kateri točki oz. kdaj se pojavi rigidnejši, bolj linearen in zaprt pogled na človeka – kaj s tem izgubimo?
Vsakič, ko se vključi oblast s sebi prilagojenim ideološkim aparatom, prevlada ena (!) verzija, tudi začetka sveta. Ključna razlika je v diskurzu: krščanska retorika je tukaj eksemplarna, ker zamenja izjemno bogastvo retoričnih postopkov antike z eno samo ključno figuro, s parabolo. Parabola (iz tega romanska beseda parola, parole, palabra) je popolnoma alegorična zgodba, ki skriva drugo, pravo zgodbo; denimo goreči grm, Savel-Pavel itd. Edini način, da se ta zgodba razume, je, da ti nekdo zaupa (skriti) pomen, kajti sam ga ne moreš dojeti. Resnica je torej zmeraj sekundarno posredovana in tako ena in edina. Prenaša se hierarhično. Če nisi posvečen, ne veš.
Vendarle pa je treba pri branju različnih genez človeka opozoriti tudi na to, da gre za koncept(e), ki se od katoliškega bistveno razlikuje še v eni točki; v antični mitologiji ženska namreč ne nastane skupaj z moškim. Sprva je ustvarjena kot (zgolj) artefakt, kasneje se pojavi kot zlo, kot kazen, ki jo Zevs zaradi Prometejeve ukane prikliče nad ljudi. Od kod ta razloček? Na kakšen način se je konstruirala podoba ženske kot kazni? (Ta podoba je nato vseeno prisotna tudi v krščanstvu.) In, če sva že pri tem – tu z redefinicijami človeškosti ne pride do popolnega zaobrata; ženska se vedno znova pojavlja kot ta, ki nad človeštvo prikliče pogubo.
Gre za linijo družbene zgodovine, ki ni povsem paralelna s kulturno zgodovino in je namenoma skrita: to je zgodovina patriarhata, ki ima zelo enostaven in zmeraj isti program – nadzor ženske spolnosti oz. proizvodnja najbolj pomembnega družbenega sloja, tistih »nižjih« – vojakov, delavcev, kmetov. V primerjavi homerskih tekstov in pet stoletij mlajših besedil vidimo, da so se v statusu ženske zgodile pomembne spremembe. Ne gre samo za kraljice in boginje, ampak tudi za vsakdanje osebe: v starejšem obdobju se, npr. za soprogo plača očetu, v demokratičnih Atenah oče plačuje snubcu, da prevzame hčerko. Za ohranjanje nadzora spolnosti je krivda oz. nevarnost seveda nujni del predpisujoče ideološke naracije. Antični avtorji, posebej filozofi, imajo različna stališča – od razumevanja upora žensk kot opomina moškim do Aristotela, ki misli, da so ženske neki drugi človeški rod. Evripid je obenem mizogin in feminist. Platon meni, da je edina prava ljubezen breztelesna homoseksualna, ampak bi ženskam po drugi strani v svoji državi dal več pravic. Vsa ta raznolikost izgine v obdobju helenizma in ob globalizaciji po smrti Aleksandra Velikega – v monarhiji ni luksuza, da edina ženska dedinja ne bi dedovala oblasti in s tem prikrajšala cesarstvo. Ženske dobivajo povsem nove pravice dedovanja, ekonomske neodvisnosti, lahko so tudi vladarice, bankirke, umetnice, ki nadaljujejo delo v delavnici očeta ali soproga … Patriarhat v zavezništvu s krščanstvom pozneje oblikuje oblike, kakršne poznamo danes. No, enako zavezništvo ima z islamom, komunizmom itn. Danes živimo v patriarhatu in vsi ti zelo arhaični sledovi konceptualizacije spolov in spolnosti vegetirajo izključno na patriarhatu. Ko uničimo patriarhat, kar se takoj razume kot uničevanje moškega, bomo odprli veliko možnosti za raznolikost.
Sama sem se ob tem spomnila mita o Gaji, prvorojeni boginji, ki je izšla iz Kaosa ter ustvarila Zemljo, gore, reke … in prvo generacijo bogov – prvi med njimi je bil Uran, ki je postal njen prvi partner in že on ji v strahu pred izgubo moči začepi vaginalni kanal s svojim penisom, da ne bi nikoli rodila otroka, ki bi ga vrgel s trona. Kako sploh pride do te prve nadvlade – tudi do nadvlade nad Geo? Kako sploh Uran pride do moči? Ta zgodba nemudoma naredi povezavo med nadzorom ženske seksualnosti, potiskanjem ženske v zasebno sfero ter prevratniškim prilaščanjem družbene moči, v kateri se moški vzpostavi kot merilo.
Ne verjamem v nostalgično zgodbo o matriarhatu, ampak miti o boginjah dajejo neko sliko krvave borbe in nasilja bogov, da prevladajo boginje. Zevs denimo poje Mnemozino, ki je boginja spomina; že spet, da ne bi rodila sina, močnejšega od očeta. Ne gre samo za fantastično spolnost z incestom in kanibalizmom, ampak tudi za fantastično – tehnično fantastično – rojstvo: Atena se rodi iz Zevsove glave oz. is spomina »požrte« mame, Dioniza Zevs všije v svoje stegno in ga potem rodi … Obstaja veliko mitov, kjer nastopajo pari, bog in boginja, pogosto z istim imenom. Enakost je (le) še ena od možnosti! Pa še en detajl iz življenja antičnih boginj in žena – posilstvo je osnovna oblika ljubezni! Antični moški je merilo, ampak njegova navzven obrnjena identiteta je odvisna od števila ogledal, skozi katere se oblikuje – ženske, sužnji, barbari, živali, narava, bogovi … Tako je denimo mogoče, da se moški destabilizira v drami. Kje je danes mogoče destabilizirati moškega? Le če na novo beremo antiko, brez »newagevskih« intervencij.
Zevs tudi sicer večkrat poje nosilke_ce znanja – mar ne? Kako pa je danes, v informacijski dobi, s statusom informacije oz. znanja? Prihaja tudi danes do nadzora znanja oz. raje: na kakšne načine? Nam je v tem smislu mitologija lahko referenca?
Oh, ja! Kar nekaj mitov govori o zaužitju drugega kot načina, da se pridobi znanje; spolni odnos oz. že stiskanje drugega je način, da se iz njega izžene znanje. Seveda to danes zlahka povežemo s statusom pridobivanja znanja – ljudi je treba držati daleč od elektronike in najbolje jih je dušiti z zaželenimi seksualnimi podobami: potrošniška družba daje neskončne možnosti izgubljanja časa. Figura ženske je že v mitih sipa, ki jo je treba stisniti, da spusti črnilo, črke, pisavo, znanje. Nadzor je danes seveda subtilen – naj deklice »messagirajo«, naj dečki igrajo zahtevne igrice, naj moški politiki »čivkajo«. In ob tem po strani ostaja ogromno področje dostopnega internetskega znanja. Kako spodbuditi ženske, da ta prostor zavzamejo? Kako zbuditi radovednost?
Kako vzbuditi radovednost – to je vprašanje, ki tudi mene zaposluje; zdi se, da oblica informacij, ki jih imamo na voljo – naloženih na »oblake«, kar se mi zdi silno simpatično in pomenljivo poimenovanje – enostavno ne prihaja do ljudi; kopiči se in nekako tudi že propada. Je danes sploh še lahko aktualen mit o Ateni in Hermesu? Z novimi tehnologijami se namreč res razvijajo tudi novi komunikacijski modeli in v nekem smislu nove govorice, obenem pa smo ravno v času, ko tudi znotraj humanističnih znanosti vznikajo novi pristopi, ki prinašajo nove diskurze (npr. kritične animalistične študije, ki presegajo antropocentrizem) … po drugi strani, se zdi, da se je v nove tehnologije že naselila neka arhaičnost: novi pristopi se, kot praviš, uporabljajo predvsem za nadzor in nadaljevanje istih problematičnih diskurzov …
Ja, seveda. Etika znanja se mi zdi ključno področje. Predavatelj mora vedno omejevati svoj … hm … no, imenujmo to »erotičnost« oz. zapeljevanje, biti mora samokritičen, obenem pa mora študente navajati na samoironijo. Predmet je ena linija, paralelna linija v vsaki disciplini mora biti področje človekovih in živalskih pravic, enakosti, kritike … To velja tako za fizike kot denimo za latiniste. Učitelj oz. profesor mora biti vedno pripravljen na disciplinarne, kulturne in politične inovacije – enako pa tudi na tehnične. Toda kako to izvajati v družbi, v kateri predsedniški kandidat v neskončnost ponavlja, da noče filozofirati? Pa samo še to: morda je prihodnost res v Telemski opatiji, zavetišču za pamet in talent?