AirBeletrina - Svežina, ki ne zastara
Kritika 11. 7. 2020

Svežina, ki ne zastara

Maribor na bakrorezu Georga Matthäusa Vischerja iz leta 1678.

»Samo če se človek smeje, je podoben bogu. Zapomni si, da se nasilje nikoli ne smeje in da grmade prižigajo vedno samo smrtno resni ljudje.«

Zgodovinska snov je pisateljsko trd oreh, sploh če gre za davno minule dobe, kamor živi spomin že dolgo ne seže več. Zgodovinski viri ponavadi neposredno ne razkrivajo migotave, vsakodnevne tvarine življenja, kar je destilirano v zapisani zgodovini, pa le redko razkriva težko ubesedljive nianse, finese specifičnega kraja in časa. Roman, ki za svoj predmet jemlje zgodovinsko snov, mora biti tako podprt s piščevim poglobljenim poznavanjem obdobja, hkrati pa mora iz študija zgodovinskih in zgodovinopisnih virov znati zaslutiti tudi duh tiste dobe. Na taki osnovi avtor ali avtorica lahko gradi pripoved, ki bo prepričljivo in plastično zaobjela družbenozgodovinski okvir in na njem obenem izrisala intimne usode protagonistov. Ti morajo zaživeti kot polnokrvne, žive in kompleksne osebe, ki razmišljajo, čustvujejo, se odločajo, komunicirajo in skušajo doumeti sebe in svoje mesto v svetu. Pisec ali piska romana z zgodovinsko tematiko mora biti bitke na vseh frontah makro in mikro zgodbenih plasti, da lahko sploh kandidira za bralčevo zaupanje. Hkrati pa je za izbirčnega sodobnega bralca – priznajmo si – skorajda nujno, da je roman, ne glede na zgodovinsko obdobje, v katero je umeščen, svež, slogovno eleganten in jezikovno prepričljiv. Mnogim ne uspe, Zlati Vokač Medic je.

Zelo slab spomin imam in prebrane knjige izjemno hitro pozabljam, zapomnim si morda kak prizor, kakšno atmosfero, predvsem pa okvirno mnenje, ali se mi je delo zdelo dobro ali ne. Na situ torej ostane nič več kot preprost plus ali minus in denimo prizor, kako nekdo vstopa na neko dvorišče. Prav tako je bilo z romanom Marpurgi – moja mama, ki je roman brala kmalu po izidu (prvič je izšel leta 1985), ga verjetno zna obnoviti v vseh poglavitnih točkah, meni je po nekaj letih, odkar sem prvič segla po njem, ostalo v spominu le to, da je dober. Ne da je dober, ker sem Mariborčanka, temveč da je dober. Razlika med dvo- in enostavčno trditvijo je bistvena. Ob drugem, tokrat postkarantenskem branju, sem si podčrtavala cele odlomke, ob rob pisala klicaje, srčke in komentarje, se, na kratko, večkrat vznemirila.

Zlata Vokač Medic

Roman z zgodovinsko tematiko se, ob vseh ostalih izzivih, zlahka znajde še na tankem ledu aktualnosti. Vsako literarno upodobljeno zgodovinsko obdobje bomo namreč nujno presojali v razmerju do sedanjosti, nekdanje idejne horizonte primerjali z našimi, minule vpetosti in osvobajanja pa vzporejali z današnjimi. A to počnemo bralci. Nevarnost za avtorja je, da na bralce pozabi, in to začne početi namesto njih. Tanek led še sprejemljive aktualnosti poči takoj, ko piska ali pisec zapade v aktualiziranje, ki postane v svoji intenci prozorno, preočitno. Ko je zgodovinsko ozadje le talec za komentiranje sodobnosti. Morda je skrivnost v strastni, skoraj obsedeni prevzetosti z izbranim obdobjem. Vsaj če sklepamo po biografskih drobcih iz življenja Zlate Vokač Medic, pisateljice, rusistke in komparativistke, ki je, medtem ko je bila leta 1941 kot dekle z družino izgnana v Bosno, začela prebirati o judovski zgodovini in spoznala, da je bil srednjeveški Marpurg (današnji Maribor) tudi zaradi judovske populacije nekaj časa kozmopolitsko, omikano urbano središče. Že v mladosti so se vanjo vtisnili tudi odlomki iz obsežnega dela Simona Dubnova Zgodovina Judov v Evropi, kjer je Marpurg večkrat omenjen kot strpno in napredno mesto, ki je imelo odprta vrata za begunce iz drugih krajev in dežel.

Poznavanje judovske in širše srednjeveške zgodovine mesta, pa tudi njegove umeščenosti v regijske in evropske tokove, je v roman vtkano povsem organsko, nepotvorjeno. Freska živahnega, večjezikovnega in večkulturnega spodnještajerskega mesteca je polna slikovitih detajlov, vendar upodabljanje avtentičnega urbanega vsakdana nikjer ne izpade kot avtoričina prevzetna preokupacija z razkazovanjem lastne študioznosti. Nasprotno – slikanje dogajalnega časa in prostora ne ustavlja tekočega ritma pripovedi. Zunanji, družbeni prhttps://beletrina.si/knjiga/marpurgielomi in notranje, intimne dileme protagonistov roman nenehno poganjajo naprej. Takšne, iz različnih smeri spodbujene dinamike generirajo berljivo, razgibano, napeto zgodbeno strukturo. K tej živahni energiji ključno doprinaša tudi dvotirnost pripovednih perspektiv. Kot prvoosebna pripovedovalca namreč spremljamo pesnika Mathiasa in zdravnika Hannesa, ki sta, četudi družabnika in sopotnika, nosilca povsem nasprotnih življenjskih drž. Medtem ko je Mathias konformističen in poslušen, pa tudi zastrašen od cerkvenih in drugih oblastnih struktur, je Hannes svobodomiseln, zvedav in uporen, hkrati pa zaradi svoje nesporne medicinske avtoritete tudi finančno preskrbljen in spoštovan. Medtem ko lahko vidimo Mathiasa z njegovo ponižnostjo in upogljivostjo kot predstavnika srednjeveškega slehernika, lahko izobraženca Hannesa razumemo kot znanilca novoveškega osamosvajanja posameznika. A protagonista vendarle nista tipsko izrisani poosebitvi idejnih in nazorskih karakteristik stare in nove dobe, temveč sta večplastni in psihološko prepričljivi literarni osebi. Soočenja tako z družbenimi kakor intimnimi premenami in prelomi na oba vplivajo transformativno. Sicer v okviru njunih osebnostnih potez, a vendar dovolj jasno opažamo, da se Hannes v toku romana mehča, Mathias pa opogumlja.

Posredno roman naslavlja tudi trdovratna prepričanja, da sta mobilnost in večkulturnost izmisleka moderne dobe, da je bil evropski svet petnajstega stoletja statičen, zatohel in izoliran. Dogajanje v Marpurgih je, ob naslovnem mestu in njegovi okolici, postavljeno med drugim tudi v Mahrenberg (Radlje ob Dravi), Ferraro, Benetke, v Zemun, v Peč (Pécs) na Madžarskem, če vključimo reminiscence protagonistov in življenjske tirnice glavnih in stranskih oseb, pa se pred nami razprostre razkošen zemljevid od Carigrada do Rima, od nemških dežel do Rusije. Protagonisti so, po lastni volji ali prisilno, izredno mobilni. V Marpurg se denimo zateče Miriam, ki beži pred pogromi Judov v Zgornjih nemških deželah, in ravno naklonjenost, ki se splete med njo in Hannesom, med drugim ključno zaznamuje Hannesov osebnostni razvoj in motivira njegovo maščevanje. Nenehno na poti so tudi zaslepljeni in obubožani križarji, ki jih oblast brezsrčno zlorablja in z njimi manipulira, kar je najbolj izrazito vpeto v prikaz bitke ob turškem obleganju Beograda. Na poti so tudi cerkveni dostojanstveniki, ki se leta 1439 srečajo na ekumenskem zboru v Ferrari, kjer pretresajo možnosti združevanja pravoslavne in katoliške cerkve. Izredno živo je v pripoved vpeta tudi epidemija kuge, ki se je tistega leta razširila (tudi) po Italiji.

»To, da smo vsi zaprti v hišo, ki jo neprenehno čistimo in pleskamo z apnom, pa je najhuje prizadelo naše veseljake, ki so prej vedno ponočevali in popivali. Poleg tega moramo veliko počivati. Samo skrb za konje lahko nekatere reši neprijetnega zapora.«

Z izjemo lepe Miriam, ki izvira iz mestne legende, so vsi pomembnejši literarni liki, po avtoričinem pričevanju, resnične zgodovinske osebnosti. V romanu med drugim srečamo denimo Isserleine, pomembno judovsko družino, ki je živela v Mariboru, znanega mestnega zdravnika Arona Hajmba, demonskega inkvizitorja Johannesa Kapistrana, pa tudi madžarskega vojskovodjo Janoša Hunijadija, Barbaro Celjsko, posebno izpostavljen pa je ruski metropolit Izidor, ki se mu je Vokač Medic posvečala tudi raziskovalno. V pripoved so vtkana resnična (dolgotrajna in potratna) politično-diplomatska srečanja, krvave bitke, judovska usoda in antisemitizem, turški vpadi, izbruhi kuge, dinamike med vzhodno in zahodno vejo krščanstva, križarski pohodi, inkvizicija, verski fanatizmi in praznoverja. S spoznavnega vidika je bistveno, da so vsi našteti zgodovinski dogodki in procesi v romanu zarisani tudi v medsebojnih razmerjih in relacijah. Po drugi strani pa zgodba prinaša tudi okruten umor, samomor, maščevanje, ljubezenski odnos, denuncianstvo, zavist in druge razsežnosti posameznih usod. Že ob nepopolni navedbi tako raznorodnega motivno-tematskega materiala bi utegnili sklepati, da gre za sicer fascinantno, a nasičeno in razglašeno branje. A zaradi prepričljivih pripovednih leg obeh glavnih protagonistov, skozi katerih oči in presoje spremljamo dogajanje, dinamike ne zavira pretirana razlagalnost ali suhoparnost. Hkrati pa je jezik dovolj okreten, da nikoli ne zapade v gostobesednost ali nabuhlost.

»Sodim, da je med ljudmi prijateljstvo pomembnejše kot ljubezen. Prijateljstvo je podlaga vsake resnice, je največji zakon družbe in je edina možnost, da človeštvo sploh preživi.«

Vzdolž celotnega romanesknega tkiva pa se pojavlja motiv prijateljstva kot nujnega pogoja za posameznikovo notranjo rast in bogatitev. To vidimo predvsem skozi vezi, ki jih spleta Hannes z že omenjenima Miriam in Izidorjem, pa tudi z mladim, nadarjenim pesnikom Janijem. Prijateljski, domala tovariški odnosi, ki temeljijo na spoštovanju in dialogu, so ena izmed najizraziteje postavljenih etičnih koordinat romana. Zanimivo je, da omenjena prijateljstva sekajo verske, razredne, generacijske in deželne pripadnosti. Hannes duševno skladnost najde tako s pregnano Judinjo kakor s pravoslavnim metropolitom in s talentiranim umetnikom iz revnega kmečkega okolja. Po drugi strani je odnos med Hannesom in Mathiasom sprva zaznamovan predvsem z nerazumevanjem drug drugega – Hannes omalovažuje Mathiasovo ozkoglednost, pomanjkanje širine in literarnega talenta, Mathias pa Hannesa sicer spoštuje, vendar bolj kot prodornost vidi njegovo trmo in ekscentričnost. V drugem delu romana pa je ta antagonizem deloma razrešen, saj ju zbliža in poveže predvsem prisostvovanje obleganju Beograda, Mathiasova bolezen ter skupna mržnja do Johannesa Kapistrana kot predstavnika dvolične, nazadnjaške, razdiralne in manipulativne oblastiželjnosti. V romanu se poleg slavljenja prijateljstva izrisuje tudi ostra kritika vsakršne oblasti, ki zavoljo moči razdvaja, marginalizira in ustrahuje. Tudi Mathiasov osebnostni razvoj nakazuje na idejo, da je pristen medčloveški stik neprimerno bolj izpopolnjujoč kot upogljiva konformnost.

Z izgonom Judov iz Marpurga leta 1496 in s širšimi družbenopolitičnimi procesi tega stoletja je mesto izgubilo velik del svojega kozmopolitskega potenciala. Ravno danes, ko se zatohlost in neprepišnost zamenjuje za domoljubje, slepa poslušnost pa za odgovorno državljansko držo, velja morda roman razumeti tudi v luči spoznanja, da živahni tokovi idej, ljudi in dobrin, ki se navadno sekajo ravno v urbanih središčih, resda zmeraj prinašajo spremembe in novosti, a te so v vsakem primeru neizogibne.

Knjigo Marpurgi Zlate Vokač Medic lahko kupite na tej povezavi.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.