»Poetičen, čuten roman, napisan v liričnem jeziku, ki prehaja v magično,« je o nagrajenem delu zapisala žirija, ki je imela doslej v tekmi za najboljši nemški roman le redko opraviti s tako močnimi favoriti. Lutz Seiler, avtor romana Kruso, je letos na frankfurtskem knjižnem sejmu prejel med nemškimi avtorji najbolj vroče zaželeno, med bralci pa najbolj priljubljeno nagrado Deutscher Buchpreis, vredno 25.000 evrov. Dogajanje svojega romanesknega prvenca je postavil na otok Hiddensee v Baltskem morju v čas tik pred padcem berlinskega zidu in kratko po njem. Na otoku, s katerega je na obljubljeni Zahod poskušalo zbežati na tisoče prebežnikov iz socialistične Nemške demokratične republike, je Seiler nekoč – tako kot njegov glavni junak Ed – tudi sam delal kot pomivalec posode. V nenehnem iskanju svobode.
Hiddensee, rekviem za vse žrtve Baltskega morja
Otok Hiddensee, ki leži v Baltskem morju ob zahodni obali otoka Rügen in s katerega se zgolj nekaj dni v letu s prostim očesom razločno vidijo kot kreda bele pečine danskega otoka Møn, je na prvi pogled pravljično-eksotičen košček mecklenburško-pomorjanske zemlje iz peska. Obstajal je že pred 12.000 leti, ko je Evropo zajela zadnja ledena doba, obstajal je v 6. stoletju, ko so ga poselili Slovani in eno od sotesk poimenovali Sveti Vid, gostil je Vikinge, ki so na njem miroljubno izdelovali svoj znameniti nakit, leta 1864 pa preživel celo nevihto vseh neviht, ki je otok prepolovila, a so ga človeške roke ponovno združile.
Od daleč je videti kot velikanski kit. Od blizu pa, kamorkoli človek upre svoj pogled, sipine svetlega peska, resava, trnaste veje rakitovca z oranžnimi jagodami, z drevesi porasle planote, postajališča žerjavov na njihovih potepanjih okrog sveta. V zraku vonj po halugah, nad vsem in vsemi pa – neskončno morje, tja do horizonta.
Še ne toliko časa nazaj je oblivalo (in zalivalo) tudi otroke socializma. V časih Nemške demokratične republike je imel otok Hiddensee poseben status. Najbolj ubogljivi in zaslužni državljani, tudi umetniki in intelektualci, so v tem eksotičnem paradižu preživljali svoje zaslužene počitnice. Baltsko morje jih je pri tem pred Zahodom varovalo kot berlinski zid. Tu so bili »daljnogledi, ki so [vojakom] dovoljevali, da so lahko na obali razbrali vsako posamezno sramno dlako – in vsakega ubežnika, tri milje daleč,« v svojem nagrajenem romanu Kruso piše Lutz Seiler.
Z otoka Hiddensee in iz bližnjih obmorskih krajev je iz Nemške demokratične republike poskušalo zbežati na tisoče malikovalcev Zahoda. Statistike v svojih številkah pri tem navajajo 5600 ljudi. 913 se je beg posrečil, ti so tvegali vse in preživeli (med njimi je bil, na primer, moški, ki je v 24 urah preplaval 48 kilometrov, od Kühlungsborna do Fehmarna, z vsega skupaj petimi tablicami čokolade za popotnico); 4522 so jih zajeli, vsaj 174 pa naj bi jih med letoma 1961 in 1989 na begu umrlo. Baltsko morje jih je naplavilo nekje med Fehmarnom, Rügnom in Dansko.
Utopljeni prebežniki, tako beremo v epilogu romana, so ponavadi izginili trikrat. Prvič, ko so odšli iz svoje države. Iz obzirnosti niso nikoli izdali svojih načrtov. Na obali niso zapustili ne osebne izkaznice ne denarnice, da bi tako zaščitili svoje najbližje in jim prihranili neskončna zasliševanja, šikaniranje in zaporne kazni. Drugo izginotje je bilo povezano z vodo. Visoki valovi, mrzlo morje, krči, nikjer človeka, ki bi te potolažil, absolutna osamljenost. Nato pa pet faz utopitve, vključno z zadnjo, exitusom. »Presnova se iztiri, krvni obtok se poruši, srce se ustavi.« Mrtvec na dnu morja. Ki včasih, po vseh štirih, skupaj z močnimi tokovi še nadaljuje svoje potovanje, pri tem si obrusi roko, si odrgne kosti, mu odtrga nogo. Nekaj časa je še na poti z mrzlimi morskimi tokovi, potem pa začne gniti, razpadati. Lotijo se ga jegulje, velike in tudi najmanjše živali. Včasih pa je kak del priplaval tudi na tako zaželeno svobodno dansko obalo. Na Danskem so potem te ostanke skrbno shranili v posebnih katakombah kopenhagenske policije. Na primer: »Zgornji del moškega, preluknjan, kot bi bil ustreljen; požrle jegulje in druge živali« ali »Ženska, brez ust, brez nosu, obraz zgolj iz zob, počrnele roke, polne alg«. Svet za anonimne mrtvece še vedno ostaja brezupen.
Nekateri, med njimi tudi literarni liki v Seilerjevem romanu Kruso, pa so se na otok Hiddensee zatekli kot v eksteritorialen paradiž, ki je politično in geografsko sicer še vedno pripadal Nemški demokratični republiki, a se je bilo tam vendarle mogoče osvoboditi pritiska nesvobodne družbe. Dvanajst apostolov socializma si je otok Hiddensee izbralo za otok hrepenenja po svobodi, ne da bi ga morali pri tem sploh kdaj zapustiti.
Zveza posvečenih na poti v svobodo
Kdor je v časih Nemške demokratične republike prišel na otok Hiddensee, je zapustil svojo državo, ne da bi pri tem prestopil njeno mejo. Na njem so se v »preddverju izginotja« zbirali posebneži, ekscentrični misleci, iskalci vseh oblik svobode. Leto dni pred padcem berlinskega zidu je bil med njimi tudi Lutz Seiler. Takrat še kot pomivalec posode v gostišču Klausner.
Gostišče na vzpetini Dornbusch je tudi osrednje prizorišče nagrajenega romana Kruso. Kaotična mašinerija za dnevne turiste visoko nad Baltskim morjem. »Tudi v samem gostišču sem hotel imeti osrednji prostor, in to je miza, za katero se vsak dan točno ob sedmih ob zajtrku zbere vseh dvanajst članov skrivnostne združbe,« je povedal Seiler. Naučijo se delati usklajeno, vsak člen je nenadomestljiv. Med posadko vladajo posebni zakoni, posebno zaupanje, posebne dolžnosti in privilegiji. Njihov zagrizeni vsakodnevni boj z neobvladljivim presežkom garanja dokazuje, da je njihova barka, Klausner, nepotopljiva. Vsega skupaj dvanajst apostolov, »duhovna zveza posvečenih«, ki bi naredila vse za vsak nov milimeter svobode.
Na krmilu gostišča je nepogrešljivi direktor Krombach. V kuhinji kraljuje Mike. Med gosti, ki naročajo zrezek ali soljanko, se spretno vijejo trije natakarji: Rimbaud, Cavallo in Chris. Še posebej Rimbaud (»O slava, kdaj boš prišla?«, docent filozofije) in Cavallo (doktor sociologije) sta neke vrste univerza na otoku s svojimi literarnimi, filozofskimi in umetnostnozgodovinskimi razglabljanji. Skoraj nevidna Mona skrbi za sveže prte in perilo. Tu sta še Rolf in sladoledar René. Ob točilnem pultu kot par delata Rick, ki svojim tovarišem toči »alkohol blaženosti«, in Karola, dobra vila, ki tu pa tam zaide k pomivalcema posode in jima s koščkom ledu zmasira hrbet. Garačema v Klausnerjevem drobovju je ime Kruso in Ed. Pajdaša sta, kot nekoč Crusoe in Petek.
24-letni Ed Bendler, občutljivi študent germanistike, se je na otok Hiddensee zatekel po nesreči (samomoru?) svoje prijateljice in beži pred lastnim življenjem. Doslej se je v življenju ni naučil še ničesar drugega kot nekaj pesmi, za kupček melanholičnih, žalostnih verzov ekspresionističnega pesnika Georga Trakla. Skoraj vse zna na pamet. Verzi so, poleg garaškega pomivanja, tisti, ki mu pomagajo odpreti vrata v tesno, nežno, tudi težavno prijateljstvo s Krusom.
Alexander Krusowitsch, Kruso, sin ruskega generala in mame cirkuške artistke, brat izginule sestre Sonje, ki se za polno ceno svobode odloči preplavati Baltsko morje, je »skrben in miroljuben moški s slovansko dušo«, neke vrste karizmatični guru otoka: s pomočjo zdravilne juhe, ilegalnih prenočišč, zabav in svobodnega seksa vsakemu brodolomcu socializma, ki s kopnega pride na Hiddensee, obljubi, da ga bo pripeljal nazaj h koreninam svobode. Z njihovim sokom naj bi se ne-več-brodolomci vrnili na svoje socialistične domove in poskrbeli, da bi Nemška demokratična republika nekoč postala podobna njim, zunanje neodvisna in notranje svobodna.
»Otok je prvi korak. Razumeš, Ed? Otok je pravi kraj. Tukaj se večini že po nekaj urah posreči, da se dotaknejo korenin. Te so se v nas vrasle že v pradavnini, ne šele ob rojstvu ali ravno v teh dneh, kot bi nekateri hoteli verjeti, ne, sam sem mnenja: tam so od pamtiveka. Če se nam posreči, da se jih dotaknemo, začutimo: svoboda je tukaj, globoko v nas, tam stanuje, tako globoko kot naš notranji jaz. To je svoboda, ki jo imam v mislih. Korenine so misli našega notranjega jaza, misli lastnega bistva v zgodovini. Ni nam treba narediti nič drugega, kot prebuditi te misli. Pogosto so namreč ujete v nemoč. Obstajajo vse mogoče oblike ujetosti, Ed. Strah, more, krčevitost, apatija. K temu pride balast, nenehen balast, ki lega na nas, dokler živimo. Težke usedline častihlepja, oblasti, lakomnosti, lastnine, zarjavele, strupene, pepelnate usedline. Gotovo, včasih so korenine že gnile ali pa so se posušile. To so izgubljeni, mračni, obupani ljudje. To pa ne velja za vse, Ed. Sicer ti ljudje ne bi prišli na otok – začutili so svoje korenine.«
Potem pa pride poletje 1989, za njim pa še jesen, ki podre berlinski zid med Vzhodno in Zahodno Nemčijo, tudi na Baltskem morju. Turisti sprva še prihajajo na otok, čeprav se zdi, »kot da bi bili gostje pozne sezone vsebino svojih skodelic in kozarcev vase zlivali vse hitreje, kot da bi hoteli, da se to nenavadno poletje naglo konča«. Potem pa polagoma ni nikogar več. Iz včasih skrivnostnih, večinoma pa praktičnih razlogov tudi iz Klausnerja izginejo vsi člani njegove posadke. Otoškega patriotizma je konec, filozofski koncept o svobodi vsakega posameznika se nepreklicno sesuje same vase. Trpko in temno razočaranje za neločljivo dvojico, Krusa in Eda, ki ju čaka najtežji preizkus prijateljstva. Na najlepšem mestu v romanu.
Virtuozni režiser svetovnega literarnega odra
Če povzamem: kritiki so (bili) nad Seilerjevim Krusojem navdušeni. Njihove kritiške oči ga vidijo kot izjemno poetičen, liričen, eleganten, včasih celo surrealističen roman z napetim, vznemirljivim in zgoščenim dogajanjem. Kot perfektno, drzno, stilistično zahtevno besedilo, do roba polno fantazije, a hkrati s »trdno« zgodbo v ozadju. Prozno delo s skoraj hipnotičnim učinkom. Avtorja, doslej le lirika, pa kot »virtuoznega režiserja velikega svetovnega literarnega odra«. Strinjajo se, da se je s svojim romanesknim prvencem dobesedno izstrelil v sam vrh sodobne nemške književnosti.
Le o nečem, se mi zdi, da neradi govorijo. Zdi se, kot da so popolnoma spregledali eno osrednjih misli glavnega junaka Krusa. Ta pravi, da bi moral Vzhod, ki se je otresel spon (režimske) nesvobode, sosedu Zahodu, ki je tako blazno napredoval v tehničnem, infrastrukturnem in gospodarskem smislu, a hkrati svoje ljudi vklenil v brezglavo potrošništvo, (spet) pokazati pot do svobode. A kaj, ko je zdaj, ko berlinskega zidu ni več, to le še ena utopija …
LUTZ SEILER: Kruso. Berlin: Suhrkamp Verlag, 2014, 483 str.
