AirBeletrina - Swing Time: Ples, ki je rešil roman
Kritika 27. 12. 2016

Swing Time: Ples, ki je rešil roman

Če bi morala pred iztekom leta razglasiti knjigo, do katere imam izrazito ambivalenten odnos, bi bil to novi roman Zadie Smith Swing Time. Knjigo sem naročila že poleti, mesece pred njenim novembrskim izidom, in se je veselila, kot bi bila moja lastna. Smith me je s svojim prvencem Beli zobje (Beletrina, 2004) namreč očarala do te mere, da sem ji hitro odpustila manj kakovosten roman O lepoti (Učila, 2008), nanj pozabila in se v njeno pisavo znova zaljubila ob histeričnem NW, ki v slovenščini še ni našel zatočišča. Ob njenih treh romanih sem se naučila, da je odprta za eksperiment in od vsakega svojega nadaljnjega dela zahteva odklon. Ali, po domače, ni ji do udobja. Prav te lepe lastnosti so me že poleti navdale z zaupanjem, da bo Swing Time noro dobra knjiga, ki se je bom spominjala enako intenzivno, kot se še danes spominjam Belih zob.

Moje pričakovanje so stopnjevali članki v modnih in lajfstajl žurnalih ter v thoughtsetter časopisih, kot je New Yorker. Swing Time je v teh člankih postal obvezno čtivo za vse, ki hočejo razumeti sodobno urbano življenje, sodobno medijsko industrijo, vzvode in posledice rasne segregacije, pa tudi odnose med starši in otroki. In da, članki uglednih revij se ne motijo, Swing Time ponuja uvide v vse navedene tematike in še kakšno povrhu. Toda – bistveno se zaplete, ko se bralec vpraša, kakšni, predvsem kako globoki ti uvidi so, in še, kako se obnašajo v aktualnem družbenem kontekstu, ko so nam nekakšni uvidi na voljo prav povsod, v obliki memejev ali kritičnih člankov na Jacobinu.

Ne salsa ne swing

Swing Time je prvoosebna pripoved, pri čemer ime pripovedovalke nikoli ni zares razkrito. Če se to sprva zdi benigna gesta, postane v drugi polovici romana simptomatična: pripovedovalka je namreč protagonistka brez barve, vonja in okusa, čeprav ima svojo rjavo barvo pogosto na jeziku. Neimenovana protagonistka je v otroštvu in najstništvu kontejner za projekcije svoje aktivistične mame in krmežljavega očeta ter nadarjene, a muhaste, včasih celo zlobne rjavopolte prijateljice Tracey. Kasneje, v odrasli dobi jo preplavijo vsebine in strasti pop zvezde Aimee, ki ji služi kot asistentka. Po 440 straneh romana pripovedovalki izjemno težko pripišem lastnosti, kaj šele strasti. Gre za enega manj zanimivih likov, s katerimi sem se doslej srečala, za lik, skoraj v celoti odvisen od tujega agensa, za lik, ki ji sicer uspejo pronicljivi opisi ljudi in njihove resničnosti, a se to zgodi redko in ne zadosti intenzivno, da bi vzdrževalo želeno romaneskno napetost. Njena pripoved preprosto nima seksapila, tako kot je, ironično, izrazito ploščata vožnja v leru po klancu navzdol. Sprašujem se, zakaj bi v literaturo povabili tako apatično osebo in ji dali na razpolago toliko dragocenega prostora in časa? Eden je Mož brez posebnosti in ta zadostuje.

Mojo zraste zlasti tedaj, ko je protagonistka še v tesnem odnosu s Tracey, s katero obiskujeta iste plesne ure, a se bistveno razlikujeta po stopnji talenta in inteligence. Dinamika njunega odnosa je podobna dinamiki odnosa med Eleno in Lilo iz Ferrantejinega cikla: Tracey je zaradi specifične družinske situacije neukročena (nevzgojena), potopljena v svoje afekte in telesnost, Neimenovana pa je ukročena, zataknjena nekje med telesom in glavo, brez volje, da bi samo sebe zares izrazila ali se investirala v nekaj povsem svojega. Opazovati in spremljati Tracey skozi oči nekoga povsem drugačnega je vznemirljivo in vabeče, toda izrodi se v kliše – Traceyjina usoda je usoda temnopoltih žensk, ki se na vlak usedejo na predpisani postaji in se skurbajo, razplodijo, zredijo, zblaznijo in se temeljno osamijo. Sumim, da bi bila Traceyeina usoda manj tipska, če bi ji bilo odmerjenega več proznega prostora in bi se pred bralci sestavila v polnokrvno osebo, ne zgolj v primer slabe prakse. 

Popoldanski uvidi

Poglavja, posvečena Tracey, se izmenjujejo s poglavji, v katerih je v ospredju protagonistkino življenje z megazvezdo. Čeprav je proza smithovsko čista in obenem bogata – torej retorična v najboljšem pomenu besede –, ne reže posebej natančno niti globoko. Pomemben je zlasti plot, teme pa so nanj navešene kot nekakšni paberki. Roman se zanaša na to, da bo politično dimenzijo dobil po podobnem postopku, kot običajna drevesa dobijo božični nadih: malo divjega okrasja sem in tja in voilà, sentimenti so rojeni. V Swing Time imamo torej megazvezdo – to naj spregovori o pop kulturi in njeni industriji. Imamo dve rjavopolti prijateljici – to naj priča o rasni segregaciji in o ženskem prijateljstvu. Imamo Aimee, temnopoltega Lamina in trimesečno temnopolto posvojenko (posvojeno ilegalno) – to naj napeljuje na neozaveščeni rasizem belopoltih ljudi. Ipd. Uvidi in spoznanja, ki so v Belih zobeh treskali na naše belopolte neskaljene obale, so v Swing Time postali obča mesta, okoli katerih se zlahka organizirajo tisti ljudje, ki so jim razprave o rasni in spolni segregaciji ali drugih perečih tematikah zgolj popoldansko kratkočasje. Eno takšnih spoznanj je na primer: belopolti človek ima lahko veliko predstav o življenju na afriški celini, izkušnja pa mu je, ne glede na to, kako strastno se raziskavi zaveže, preprosto nedostopna. Ali: temnopolta telesa so seksualizirana, še preden zares imajo seksualnost. Gre za spoznanja površine, torej. Žalostno, še posebej, ker je to pač Zadie. Swing Time se tako bere kot kompendij aktualnih vprašanj, ki pa prav zato, ker je kompendij, nima časa za krvave detajle, njegove vnose pa lahko povsem neprizadeto obnavljamo ob vseh priložnostih. Chimamanda Ngozi Adichie ali pa J. M. Coetzee sta, kar se tiče rasnih vprašanj, že opravila veliko delo in menim, da je od avtorice, kot je Smith, upravičeno pričakovati tršo disciplino.

Popoldanski bonus

Ker ste se doslej že vprašali, v čem točno je moj odnos do romana Swing Time ambivalenten, če pa avtorici še nisem posvetila sladkih besed, moram razkaditi meglo. V tem romanu sem čez mero vzljubila zlasti ples, h kateremu se pripoved vseskozi nežno obrača in iz katerega nenazadnje sploh izvira. Brez osnovnega konflikta med izjemno Tracey in pripovedovalko s ploskimi stopali bi bil roman preprosto bled. Naj gre za popolnoma utelešeni Traceyjin ples ali pripovedovalkine refleksije mjuziklov, plesnih videov, plesnih ritmov, trzljajev riti in medenice, eteričnih obratov, plesne zgodovine in njenih zvezd, za opise iniciacijskih afriških plesov – v »plesnih« pasažah bije Zadiejina pisava slastno in strastno, mestoma poetično, a nikdar patetično.

Ples v sicer raztreščenem romanu nastopa kot katalizator edine omembe vredne svobode. Človek, ki pleše, tega ne počne v paru s svojim razredom, raso, spolom, izobrazbo, demoni in ljubeznimi, temveč vsemu temu navkljub. Ples ima to nenavadno črto, da vse, kar nas obremenjujoče določa, za nekaj pomembnih vdihov in izdihov razpiha. Prav zaradi te podrobnosti, zaradi izborjene brezglavosti, ki njen ples dela izjemen, se deklica Tracey zdi srečnejša od neimenovane pripovedovalke, ki je obsedena z vprašanji pripadnosti, z naglavnimi vprašanji konceptov in kategorij. Traceyjin ples je območje, v katerem lahko pozabi na kriminalnega očeta in svojo revščino, pripovedovalka pa tega območja ne izdela. Ali bolje, tega območja ne more izdelati, saj je bistveno zaprta za erotiko, ki vznikne, ko predvidljivi ritem vsakdana postane tuja, nikoli poprej slišana glasba. Ironija želi, da je neimenovana pripovedovalka vseskozi izpostavljena novostim, divjim, svežim izkušnjam in temeljni erotiki, a od njih ne odnese vetra ali ljubezni. Odnese zgolj intrigo, izdajo in obilico dolgčasa.