Izkušnje v zahodnem svetu, kjer sem spoznal velikansko moč denarja in organizirane propagande – ki vsepovsod delujeta pod zaščito kamuflaže, ustvarjata ozračje nezaupanja, plahosti, odpora –, so globoko vame vsadile spoznanje, da je prava le resnica uma in duha; nikdar ne more priti od zunaj. Svoboden je le tisti, ki ljubi svobodo in jo z veseljem deli z drugimi. Kdor si želi sužnjev, se mora z verigo prikleniti nanje; kdor se z zidovi ločuje od drugih, gradi zidove okoli svoje svobode; kdor ne zaupa svobodi drugih, izgubi moralno pravico do nje. Prej ali slej zaide v mreže telesne ali moralne podložnosti.
Zato rotim svoje rojake, naj se vprašajo, ali je svoboda, po kateri hrepenijo, le v zunanjih pogojih. Je le prenosljivo blago? So do nje prišli z resnično ljubeznijo do svobode? Ali verujejo vanjo? So pripravljeni v družbi narediti prostor, v katerem bodo umi njihovih otrok odraščali v idealu človeškega dostojanstva, brez krivičnih in nerazumnih ovir?
Rabindranath Tagore, Moje življenje, o njem vam pripovedujem
V kriznih najstniških urah sem malo iz zanimanja, malo iz upora prebrala Tagorejevi deli Religija človeka ter Dom in svet. Ko sem pred približno dvema letoma v roke vzela Darovanjke in jih površno prebrala, sem bila prepričana, da je moj odnos s Tagorejem zaključen. Če mi je bilo prvo srečanje z njim ljubo zaradi vsebin, ki jih je prineslo, in zaradi občutkov o nečem, česar nisem nikoli doživela, je bilo z Darovanjkami povsem drugače. V pesmih se prevečkrat pojavijo besede ptica, sonce, zemlja, to pa težko komunicira z uporabnikom, obteženim z internetom in slovenskim državljanstvom.
Moje življenje, o njem vam pripovedujem, zbirka neuvrščenih zapisov, esejev, impresij in pesmi, ki jih je izbrala in uredila raziskovalka Tagorejevega opusa Uma Das Gupta, je tako priložnost za obnovitev ali vzpostavitev odnosa s pomembnim polihistorjem – velja za vse tiste, ki smo Tagoreja že brali, in za vse tiste, ki ga ne bi brali, ker naj bi menda pisal za drugo kulturo in ker je bil baje modernist. Knjiga je pravzaprav Tagorejeva (avto)biografija, v kateri razpravlja o problemu kolonializma, imperializma in nevarnostih indijskega nacionalizma, izkoriščanju in drugih pojavih družbene nepravičnosti, vremenu, svoji družini in nasploh o tistem tkivu, ki je zvezalo njegovo življenje. Pa ne kakršnokoli življenje, temveč življenje kozmopolita, glasnika bengalske renesanse, misleca in predvsem pesnika, čigar besede ptica, sonce, zemlja so venomer uporabljene na površini univerzalističnega etosa. Moje življenje natančno razkriva, s kakšnimi pomožnimi orodji je treba brati Tagorejevo umetnost, da nam ne bi ušla njena prenoviteljska naravnanost (zato verjetno ni naključje, da je navdihoval celo našega Srečka Kosovela, kot mi je uspelo izvedeti v spremni besedi).
Ne le da je Tagore v zahodni Bengaliji, v kraju Šantiniketan, leta 1921 ustanovil mednarodno univerzo Visva-Bharati, ker je občestvu želel ponuditi alternativni model šolanja, usmerjen h kreativnemu in samostojnemu mišljenju, ampak je tudi svoje zasebne napore usmerjal v zagovor svobode, ki posameznikom nudi možnost samouresničitve. Ker je bil zanj pojem politike obremenjen zlasti z moderno, izključujočo ekspeditivnostjo, je svoje delovanje razumel kot družbeno in skupnostno. Svoje rojake je dosledno opozarjal, naj ne prevzamejo intence zahodnih politik, ki nacionalno državo utemeljujejo na spornih ideoloških premisah. Del indijske ekonomske in politične elite je takrat namreč že zablodel v nacionalizem, rojen iz upora proti imperialističnim in kolonialističnim britanskim silam. Tagore si je zaradi svojega neprizanesljivega odnosa tako do starega kot do novega prislužil ogorčenje rojakov in nasprotovanja nepovabljenih britanskih gostov. Imperialistično nasilje je pogosto primerjal z nerazumnostjo in diskriminatornostjo kast in tako Indijce opomnil, da je pred politično neodvisnostjo ljudem treba zagotoviti temeljne pravice. Zato si je lahko dovolil ostro kritiko vseh postopkov in praks, ki so nasprotovala ideji človečnosti in onemogočala posameznikovo in družbeno osvoboditev. Med temi postopki je še posebej trdo obsodil evropsko rasistično politiko in domači kastni sistem, za katera še danes radi verjamemo, da pripadata zgodovini.
Kljub temu da je svoj svetovni nazor napajal v upanišadskih načelih kozmične enotnosti duš, po katerih smo vsi le oblike enega neskončnega bitja, ki preveva vse in se v vse raztaplja, ni pristajal na razumevanje enotnosti na način uniformiranosti. Na tej točki se je njegova družbena etika staknila z budistično – ni ene rešitve za vse. Tako kot je različnim profilom učencev treba izrisati primerne učne poti, tako je vsak individuum upravičen do zaščite lastnega dostojanstva. Upanišadska tradicija je Tagorejevo misel dopolnjevala v prepričanju, da se prostor svobode za posameznika odvija le na prizorišču povezanosti z drugimi in soodvisnosti. Razvoj je po Tagoreju mogoč le, če bomo svoja življenja udejanjali v ljubeznivih medsebojnih odnosih, ki naj bi nastajali onstran abstrakcij, kot so država, nacija, teritorij. Jasno je, da Tagorejev ideal posameznika stoji na zelo trhlem temelju in ni avtonomni subjekt, ki ga je vzljubila zahodna filozofska tradicija, niti ni po inerciji socializirani sodobni subjekt, ampak je vselej že vpet v družbene odnose in zanje odgovoren. Zasebni interes je enak družbenemu interesu in obratno, dolžnost do drugega ni v nasprotju z dolžnostjo do sebe. V tem kontekstu velja razumeti tudi njegov nabriti izrek, da »razmišlja posameznik, ne množica«.
Moje življenje, o njem vam pripovedujem napolnjujejo Tagorejeve intimne anekdote in anekdote Indije s preloma stoletja, ko se je zatikala v krizi identitete med muslimanskim in hindujskim, ženskami in moškimi, brahmani in nedotakljivimi, renesanso in enostavno človeško zagovedenostjo. Kogar v Indiji ni bilo, pa noče iti, naj ostane doma. Kdor pa bi v Indijo rad odpotoval, naj prisluhne prvemu glasu, ki se ga je z Nobelovo nagrado usmilila Evropa. Dobro je namreč vedeti, da je naša dolžnost Indijo presojati z enakimi vatli kot presojamo našo pregovorno izrojeno celino. Na Indiji ni namreč nič skrivnostnega, tudi tam potekajo družbeni procesi, tako kot v Maliju ali v Arizoni. Tagore nam potrpežljivo kaže, kako arbitraren je kulturni razvoj – in ker je takšen, imamo lahko nad njim tudi nekaj nadzora. Njegov napor je bil usmerjen prav v to: v obujanje sredstev za pridobivanje nadzora nad kulturnimi procesi, da bi ti začeli potekati smiselno in integrativno.
Rabindranath Tagore: Moje življenje, o njem vam pripovedujem. Ljubljana, Modrijan 2012, 424 str., 27,50€.
